Cerknica – Razglednice Jerneja Malovrha (11)

1504 Leonardo in Mona Liza

“Leonardo da Vinci in Mona Lisa” francoskega slikarja Louisa Bérouda, začetek 20. stoletja. Umetnostna zgodovinarka Cecilia Frosinini pravi, da se je umetnik rodil levičar, vendar se je že v mladosti učil pisati z desno roko.

Louis Béroud (17. januar 1852, Lyon – 9. oktober 1930, Pariz) je bil francoski slikar konec 19. in v začetku 20. stoletja. Nekatere njegove slike so razstavljene v muzeju Carnavalet in Louvre v Parizu. 22. avgusta 1911 je Béroud prišel v Louvre, da bi skiciral sliko Mone Lise toda tam, kjer bi morala viseti slavna slika La Joconda Leonarda da Vincija, je našel štiri železne kljukice. Béroud je stopil v stik z vodjo oddelka stražarjev. Slednji je mislil, da so poslali sliko na fotografiranje v marketinške namene. Nekaj ur kasneje se je Béroud oglasil pri vodji odseka muzeja, ki ga je skoraj kap, saj bi morala slika viseti v muzeju. Zaradi preiskave kraje je bil Louvre zaprt več kot teden dni.

Leonardo da Vinci (1452-1519) se je rodil v Anchianu v Toskani (danes Italija), blizu mesta Vinci, po katerem je dobil priimek da Vinci (iz Vincija). Njegov oče, notar in odvetnik ter njegova kmečka mati nista bila nikoli poročena. Leonardo je bil njun edini otrok, ki sta ga imela skupaj. Z drugimi partnerji pa sta skupno imela še sedemnajst otrok. Škoda, da nista imela skupaj še kakšnega. Morda bi bil prav tako genij.

Razen osnovnega branja, pisanja in matematike Leonardo ni imel formalne izobrazbe. Njegov oče je cenil njegov umetniški talent. Ko je bil star petnajst let, ga je poslal v uk k uglednemu kiparju in slikarju Andreu del Verrocchio iz Firenc. Tam se je učil približno deset let. Pri dvajsetih letih mu je slikarski ceh v Firencah ponudil članstvo, ki ga je odklonil. Ostal je pri Verrocchiu, dokler ni postal samostojni mojster. Preselil se je v Milano, kjer je delal za vladajoči klan Sforza. Služil je kot inženir, arhitekt, slikar, oblikovalec dvornih festivalov in predvsem kot kipar. Dvanajst let je delal 16 metrov visok kip Francesca Sforze na konju. Ko je imel pripravljen glinen model, pa se je bližala vojna in bron so potrebovali za topove. Glinen model pa so uničili, ko so Francozi vrgli vojvodo Sforzo s prestola leta 1499. Ostala družina je pobegnila in prav tako da Vinci, najprej v Benetke, nato v Firence. Tam je narisal vrsto portretov, vključno z Mono Lizo. Po sedmih letih se je vrnil v Milano s skupino svojih učencev in študentov. Ironija je, da je zmagovalec nad Sforzo, Gian Giacomo Trivulzio naročil, naj da Vinci izkleše veliko konjeniško-kipno grobnico za Ludovica Sforzo, ki pa je ni dokončal, saj je Trivulzio zaprl denarnico. Leonardo je v Milanu preživel sedem let in potem še tri v Rimu. Proučeval je naravo, mehaniko, anatomijo, fiziko, arhitekturo, orožje in še mnogo več. Ustvarjal je natančne in uporabne zasnove za stroje, npr. za kolo, helikopter, podmornico in tank. Zdaj, ko se vsa zgodovina piše na novo, nekateri pravijo, da so vse to pogruntali že stari Grki, le zapisali niso. Lej, kdo jim je pa kriv. Pametni piše, neumni si zapomni in Leonardo je pisal. Znanost in umetnost je videl ne kot ločeni, temveč kot dopolnilni disciplini. Zaradi raznolikih interesov ni uspel dokončati velikega števila svojih slik in skic.

Beležnice, ki jih pogosto imenujejo da Vincijevi rokopisi in “kodeksi”, so danes raztreseni v muzejskih zbirkah. Codex Atlanticus na primer vključuje načrt 65-metrskega mehaničnega netopirja, pravzaprav leteči stroj, ki temelji na fiziologiji netopirja in na načelih aeronavtike in fizike. Drugi zvezki so vsebovali da Vincijeve anatomske študije človeškega okostja, mišic, možganov ter prebavnega in reproduktivnega sistema, ki so širšemu občinstvu prinesli novo razumevanje človeškega telesa. Ker pa niso bili objavljeni za časa njegovega življenja, so v renesančnem obdobju le malo vplivali na znanstveni napredek. Enega izmed zvezkov je 12. decembra 1980 za pet milijonov dolarjev kupil Armand Hammer, ameriški podjetnik. Da Vinci je Italijo dokončno zapustil leta 1516, ko mu je francoski vladar Franc I. Francoski ponudil naslov »Vodilni kraljevi slikar in inženir in arhitekt«. To mu je omogočilo, da je v podeželskem dvorcu Cloux (danes Clos-Lucé), blizu Amboisa v Franciji, v prostem času slikal in risal. Tu je v starosti 67 let 1519 tudi umrl. Pokopali so ga v graščinski cerkvi Saint-Florentin. Med francosko revolucijo je bila cerkev zelo poškodovana, njeni ostanki pa popolnoma porušeni v začetku 19. stoletja. Eden največjih, če ne celo največji genij vseh časov tako ostaja brez spominskega obeležja.

V stilu “pomagaj si sam …”.

Viri:

• https://en.wikipedia.org/wiki/Louis_B%C3%A9roud
• https://www.history.com/topics/renaissance/leonardo-da-vinci

Kraj: Pariz
Datum: začetek 20. stoletja
Avtor: Louis Béroud
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 19. 3. 2020
Oblika: razglednica