Skip to content

Cerknica – Razglednice Jerneja Malovrha (18)

22. 11. 2020

1505 Mona Liza – Gioconda

Ena najbolj znanih in najbolj občudovanih da Vincijevih slik je Mona Liza. Slika je olje na lesu v velikosti 77 cm X 53 cm. Nastajala je v letih od 1503 do 1505. Visi v Louvru v Parizu, zaščitena z neprebojno stekleno steno, ker so se ji v preteklosti dogajale neprijetnosti.

Dobivala je toliko pisem, da je imela celo lastni poštni predal. Neki oboževalec se je pred njeno sliko ustrelil. Enaindvajsetega avgusta 1911 so jo pa še ukradli. Moraš biti pa res mona (pa ne Liza), da ukradeš tako znamenito sliko. Komu jo boš pa prodal? Boš klical Metropolitanski muzej v New Yorku: »Ej, imam eno majhno slikco za prodat.« Ali boš objavil na eBayu? Kot je rekel Einstein: »Vesolje in človeška neumnost sta brezmejna. Le da o prvem nisem čisto prepričan.«

Kot že povedano v enem prejšnjih prispevkov, je opazil, da slika ni na svojem mestu, slikar Louis Béroud, ki jo je prišel slikat. Policija je skušala najti prstne odtise, kar je bila tedaj nova metoda v preiskovanju zločinov. Zaprli so državne meje. Ko so po devetih dneh muzej odprli, je bila novica že na naslovnicah vseh časnikov. Kljub temu se je v muzej stekalo na tisoče ljudi, ki so želeli videti prazno mesto, kjer je slika visela. Med njimi je bil tudi pisatelj Franz Kafka.

Kmalu po ropu se je v uredništvu časnika Paris Journal, ki je ponujal nagrado za informacije, oglasil Honoré Joseph Géry Pieret s kipcem. Trdil je, da je le-ta le eden izmed mnogih, ki jih je ukradel v Louvru. Izkazalo se je, da je prevarant pa tudi tajnik pesnika Guillauma Apollinaira. Nekako je namignil, da je tat Apollinaire. Policija ga je aretirala in med izpraševanjem je »brez prisile« priznal, da je ukradena dela prodajal nikomur drugemu kot Pablu Picassu, slikarju z največ prodanimi in tudi največ »izgubljenimi« (ukradenimi) slikami. Pripeljali so ga na zaslišanje v evforičnem veselju, da bodo razkrinkali mednarodno zločinsko tolpo. Picasso je imel takrat šele 29 let in se je ravno prebijal iz boemske revščine v visoko družbo. Bil je na smrt prestrašen. Ker je bil tedaj še španski državljan, bi ga zaradi težav z zakonom lahko deportirali. Za povrh pa je bilo v tem tudi nekaj resnice. Picasso je dve leti pred tem od Piereta res kupil dva ukradena kipca. Sicer je zanikal, a je že ob nakupu vedel, od kod sta prišla. Ker jima niso mogli ničesar dokazati, so oba izpustili. Sled se je ohladila, namigi so ostali, slika pa tudi saj je bila ves čas v Parizu. Ukradel jo je italijanski pleskar in tesar Vincenzo Peruggia. Nekoč je delal v Louvru in celo pomagal sestaviti stekleni okvir, ki ščiti sliko. Poznal je izhode, zato mu je podvig odlično uspel. Leta 1913 je s sliko odpotoval v Firence, da bi jo prodal Alfredu Geriju, ta pa je poklical policijo. Trdil je, da je hotel Mono Lizo vrniti domov in se tako maščevati za Napoleonove kraje umetnin po Italiji. Slika ni bila del Napoleonovega plena. Vinci jo je nesel s seboj v Francijo, ko ga je tja povabil francoski kralj. Po njegovi smrti je sicer nekajkrat zamenjala lastnika. Končno jo je kupil kralj za ceno, ki bi danes ustrezala desetim milijonom dolarjev. Mona Liza je bila pred vrnitvijo v Francijo na zmagovalni turneji po Italiji, Peruggia pa na poti v keho.

V preteklosti so strokovnjaki na veliko ugibali, kdo v resnici je Mona Liza. Med kandidatkami so se znašle da Vincijeva mati Caterina, neapeljska princesa Isabella, španska plemkinja Costanza d’Avalos in Mona Lisa Gherardini, kurtizana. Teorija zarote celo pravi, da je slika zakrit da Vincijev portret. Zmagala ni nobena od teh, temveč Lisa Gherardini del Giocondo, žena bogatega trgovca s svilo in mati petih otrok. Menijo, da je Mona Liza pričakovala otroka in je mož naročil njen portret kot darilo ob rojstvu. Zakaj je da Vinci ni dal naročniku, ampak jo je odnesel s seboj v Francijo, ostaja skrivnost.

Kaj skriva nasmešek Mone Lize? Razen tega, da morda ni imela najlepšega zobovja. Nizozemci so izdelali računalniški program za določanje čustev. Le-ta je ugotovil, da je v njenem nasmešku 83 odstotkov sreče, 9 odstotkov gnusa, 6 odstotkov strahu in 2 odstotka jeze. Njen pogled in nasmešek sta najbrž tako skrivnostna zaradi da Vincijevega načina slikanja s tehniko sfumato. Strokovnjaki iz Kanade pa zagotavljajo, da je njen nasmešek tako skrivnosten zato, ker naj bi ravnokar rodila. To sklepajo na podlagi obleke iz posebne tančice, kakršno so v 16. stoletju nosile novopečene matere in nosečnice.

Zdaj me bodo sicer pribili na križ. Pa naj me. Saj so Jezusa tudi, pa ga ne bi, če bi govoril samo to, kar drugim paše. Meni se slika ne zdi nič posebnega. Najbolj me fascinira to, kako da petsto dvajset let star les, na katerem je naslikana, ni nič črviv!

Nekaj da Vincijevega življenjepisa.

Slovarček:

  • sfumato: risarski in slikarski postopek, pri katerem slikar zabriše obrise ter s finimi, mehkimi prehodi doseže učinek atmosfere

Viri:

Kraj: Firence (sedaj visi v Louvru, Pariz), Cerknica (zbirka)
Datum: 1505
Avtor: Leonardo da Vinci
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: razglednica

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: