1952 Markovec – Otroci iz Starega Markovca
V Markovcu, tistem pravem, starem, ki ne vključuje Trzen in Belega Malna, pred Janežičevo hišo, pravzaprav vilo na robu vasi, ki jo je še pred vojno zgradil Feliks Janežič in je v njej stanovalo več družin, je oče Lozej, ki je z družino takrat bival tam, delal pa v Mizarskem podjetju Stari trg, nekega sončnega dne zgodaj popoldne, mogoče prav v nedeljo po kosilu, fotografiral skupino otrok iz sosednjih hiš. Zdaj na mestu, kjer je nastala slika, stoji čebelnjak, takrat pa je bilo v ozadju videti ograjeno gredo, makadamsko cesto in gmajno v podnožju Markovega hriba. Vsi otroci so toplo oblečeni, večinoma v doma spletene jopice, puloverje, kape in nogavice. Pa kako čvrsto so se vsi prijeli čez rame, tudi najmanjši!
Najstarejši deček stoji zadaj – to je Joško – Jože Tišler, Ipavčev. Na levi izpod njegove roke kuka glava Toneta Haceta, Poladinovega, pred njima je Janez Mohar – Potočanov Jane, pred Janetom pa njegov mlajši brat Mirče – Mirko. Poleg Mirčeta stoji Vinko Hace, Tonetov brat, zraven pa Jožetova polsestra Marija Janežič. Naslednji je Franc Mihelčič, Majdarjev, in na kocu vrste v plaščku in klobuku Toni Zigmund, ki je takrat s starši še stanoval v Lukovi hiši v Markovcu. V zadnji vrsti desno od Jožeta je Lozejev Ivan, sin fotografa, fant z bujno frizuro čisto na desni pa je stric Tonija Zigmunda, brat njegove mame, Tone Ule iz Dolenje vasi, ki je bil prav tedaj v Markovcu na obisku ali počitnicah …
Na sliki se še ne vidi, kako bistri, prizadevni in pridni so bili tile otroci: trije od njih so postali učitelji, pa inženir, ekonomist, dva strojna tehnika, eden pravnik, eden pomorski častnik, za preostala dva pa niti ne vemo. Ne le da so se dobro izobrazili, in to ogromno ob delu, tudi v službah so bili uspešni: eden je bil dolgoletni direktor zelo uspešnega podjetja, ki je bilo svoje čase tudi v slovenskem merilu pravi paradni konj; drugi, ki je nekaj časa služboval na Titovi ladji Galeb, je bil nazadnje višji mornariški oficir in kapitan bojne ladje, tretji dolgoletni ravnatelj šole. Vsi razen Mira Moharja, Ivana Lozeja in Toneta Uleta so ostali v Loški dolini ali vsaj na Notranjskem ter bili zaposleni v šolah Loške doline in Blok ali v Kovinoplastiki.
Vsi se držijo čez rame:
- zadaj Joško Tišler,
- ob njem Tone Hace,
- spredaj Jane in Mirče Mohar ter
- Vinko Hace. Dvakrat dva brata ter bližnji sosed.
Od leve:
- zadaj Lozejev sin Ivan,
- Zigmundov sorodnik Tone Ule;
- spredaj Marija Janežič v hlačah,ki so takrat počasi postajale običajno oblačilo tudi za deklice, s pentljo na glavi in pokrita v ruti,
- Franc Mihelčič in
- Toni Zigmund.
Otroci so rojeni nekako med leti 1941 in 1949, vsaj treh pa ni več …
France Mihelčič je na zadnjo stran napisal podatke, celo ime fotografa.Viri:
- Franc Mihelčič, Cerknica, september 2020, ustno
Kraj: Markovec
Datum: 1952
Avtor: Lozej
Zbirka: Franc Mihelčič
Skenirano: 12. 4. 2018
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Vinko Hace nas je učil v Novi vasi.
Opozorili so me, da sem pri vseh na sliki navedla tudi domača imena, razen pri Toniju Zigmundu. Zdaj to popravljam: Zigmundovim se je po domače reklo Baštkovi.
Danes dodajam podatkov nekaj o Lozejevih, ki jih je posredoval Jože Tišler, ki je tudi na tej sliki:
Angelo Lozej je prišel z družino iz Kopra in en mandat opravljal delo direktorja v Mizarskem podjetju Stari trg oziroma poznejšem Gabru, ki je pod njegovim vodstvom uspešno posloval. Po izteku mandata se je vrnil v Koper, ker pa je podjetje spet zašlo v težave, se je vrnil, tokrat brez družine in stanoval pri Benčini v Starem trgu in ne več v Markovcu.
Bil je navdušen fotograf in je poleg Vinka Tonija veliko prispeval zlasti praktičnega dela v starotrškem fotografskem krožku. Sin Ivan, ki je tudi na tej sliki, je bil pozneje direktor uprave v Koprskem okraju oziroma direktor mestne uprave. Mlajši brat Marko pa je študiral fiziko. Lozejevi so še dolga leta ohranili stike z Loško dolino.