1966 Cerknica – Avla cerkniškega kina

Ko sem pred leti pripravljal serijo prispevkov o cerkniškem kinu, sem zaman iskal fotografijo vhodne veže, imenovane avla. Notranjost nekdanje dvorane je bila vsaj deloma vidna na nekaterih fotografijah raznih prireditev, avla pa žal ne. Le kdo bi fotografiral nekaj tako vsakdanjega, kot je vhod v kinodvorano? Tudi kuhinje, kjer smo stanovali nekoč, nisem nikoli slikal, čeprav sem že imel fotografsko kamero. Danes bi bil take slike zelo vesel.

Ker fotografije ni bilo, sem poskusil narisati avlo po spominu. Ta takrat še ni tako zbledel, tako da sem verjetno kar zadel glavne elemente prostora. Tak naj bi bil v sredini šestdesetih let. Seveda računam na bralce, da me bodo dopolnili, če se bo kdo še česa spomnil.

Vhod je bil iz ulice Tabor, nasproti delavnicam, ki se jim je reklo Remont, kasneje je bilo tam gradbeno podjetje Gradišče, danes pa približno tam stoji trgovina (stari) Mercator.

Na desni strani so stala vrata v prostor, ki je pripadal hišniku Čelesniku, ki je bil hkrati tudi biljeter, njegova žena pa je skrbela za čistočo in red v dvorani. Ta prostor je kasneje spremenil namembnost, a to nas tu ne zanima.

Blagajna – Skozi ista vrata se je prodajalec vstopnic prerinil v majhen prostor, imenovan blagajna. Oprema prostora je bila skromna, stol, pult, pod pultom vegast predal in na desni steni omarica s štampiljkami.

Na vsako vstopnico je bilo treba namreč pritisniti žig, na katerem je pisalo, za katero vrsto in sedež velja karta. Omarica je bila podobna satovju, razdeljena na toliko vrst in kvadratastih prostorčkov, kolikor je bilo v dvorani vrst in sedežev in prav toliko je bilo seveda žigov. Vsakič, ko je blagajnik na vstopnico odtisnil ta žig, je štampiljko vrnil na svoj prostor v omarico, pred tem pa jo je obrnil, tako da je gumijasti del, še od črnila, gledal ven iz omarice. Tako je vedel, kateri sedeži so že prodani in kateri ne. Pred vsako predstavo jih je moral spet vse obrniti nazaj, da je ven iz satovja gledal leseni del, torej da so še vsi sedeži prosti.

Vstopnice so prodajali Dušan Gogala, Elda Bajc, moj oče Franc Štefančič (kot dijak sem ga včasih zamenjal), Breda Koren in mogoče še kdo.

Ovalni pult – njegova naloga je bila, da je postavil kupce vstopnic v vrsto po eden in s tem prepreči gnečo pred blagajniškim okencem.

Vitrine s plakati – so bile pritrjene nad klopjo. Štiri tako imenovane omarice, dve na steni pri blagajni, ki jih na skici ni videti, in dve na steni pri vratih, so napovedovale filme, ki so prihajali na spored. Zanje je skrbel kinooperater. Poleg plakatov so bile za promocijo pomembne tudi filmske reklame.

Dvoje vrat – Na levi strani sta bila dva prostora. Za prvimi na levi je bila shramba za čistila, za drugimi pa prostor, kjer so prodajali hrano in pijačo, kadar so bile v dvorani veselice. Ta prostor se je odpiral tudi v dvorano, tam je bil nekakšen pult, sicer zaprt z leseno steno, saj ni bil prav pogosto uporabljen. Pred njim so bili v dvorani na podest dvignjeni sedeži, ki se jim je reklo “pri peči”. Ti so bili pogosto rezervirani za stalne obiskovalce kinopredstav. Majhen pult je bil tudi na vratih.

Spominska plošča – Kdaj in kako se je izgubila, ne vem. Pritrjena je bila na ozki steni med vrati. Velikost in njen videz na skici nista prav natančna. Iz drugih virov vemo, kaj je na njej pisalo, sporno pa je, ali je bila na plošči tudi zvezda ali ne. Lahko kdo pomaga?

V prvem nadstropju – stopnišče je vodilo v prvo nadstropje, to je na balkon in v kabino kinooperaterja. V vmesnem nadstropju sta bila vhoda v sanitarije.

Kabina in previjalnica – to sta bila prostora, ki ju je uporabljal kinooperater. V prvem sta bila dva velika projektorja za predvajanje filma širine 35 mm, kar je bil takrat standardni nosilec video zapisa. Nekako do začetka šestdesetih let je bil na voljo le en projektor, takrat so bili med predvajanjem odmori, da je operater lahko vstavil naslednji kolut filma.

V kabini je bilo tudi Iskrino ozvočenje, ki je poskrbelo za zvok za platnom v dvorani. Tu so 15 minut pred začetkom predstave na kolutnem magnetofonu tudi predvajali glasbo. Dolgo je tam deloval tudi gramofon z obilico gramofonskih vinilnih plošč velikega in malega formata.

Previjalnica – je bilo ime večjemu prostoru desno od kabine, kjer so bili shranjeni po pošti prispeli filmi, plakati in druga reklamna roba. Tu je bila shranjena tudi tehnična oprema, kot so projektorska kovinska vratca za različne formate prikaza (normal, vistavision, cinemascope), objektivi za enak namen, naprava za previjanje filma, naprava za lepljenje filma, kovinski koluti za filmski trak, leseni nastavki za navijanje traku in podobno. Dve veliki okni sta gledali na glavno cesto proti Meletovi hiši, stene pa so bile polepljene s filmskimi plakati.

Kinooperaterji so bili večinoma iz iste družine, Alojz Bajc in njegovi sinovi Karli, Slavko in Marjan. Mama Elda je nekaj časa prodajala vstopnice, brat Božo pa je skrbel za gledalce na balkonu. Predvajanje sta obvladovala tudi urarja Milan in Lado Urbanc. Kino je vodila kar velika ekipa.

Slovarček:

• avla: velika veža v javnih poslopjih
• biljeter: kdor pregleduje vstopnice pri vhodu v dvorano
• karta: vstopnica
• projektorska vratca: čeprav je imel filmski trak enotno širino 35 mm, je bil format slikic na njem lahko različne velikosti, oziroma različnih razmerij med višino in širino. Tako imenovani format Normal, ki je bil uporabljan do leta 1950, je bil v razmerju 1.37 : 1, Vistavision 1.85 : 1, Cinemascope 2.35 : 1. Za vsako predvajanje je moral kinooperater vložiti v projektor ustrezni kovinski okvir, vratca, skozi katerega je tekel filmski trak, pa tudi ustrezen objektiv, da se je slika na platnu prikazala v pravem razmerju.

Viri:

• MS Copilot, o filmskih formatih

Kraj: Cerknica
Datum: okoli 1966, skica 2018
Avtor skice: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 16. 4. 2018
Oblika: datoteka