1940 Unec – Mladi Sokoli, deca

 Leta 1940 so se mladi Sokoli z Unca takole postavili v vrsto. Prvi je Janez Pavčič, zadnji pa brat Tineta Bombača, ki jih je treniral.

Janez Pavčič, rojen leta 1928 v Hraščah pri Postojni, je bil vsestranski športnik. Bil je prvi državni prvak v biatlonu leta 1965. Udeležil se je petih zimskih olimpijskih iger, leta 1956 v Cortini d’Ampezzo kot tekmovalec, potem pa kot trener in funkcionar, nazadnje leta 1984 v Sarajevu kot vodja tekaških prog. Prav v Sarajevu se je v nenavadnih okoliščinah srečal s švedskim kraljem in kraljico. Ko si je enkrat po vsakodnevnem urejanju tekaških prog tudi sam nadel tekaške smuči, je opazil, da za njim še nekdo teče. Ko je svoj tek končal, se je podal v improvizirane prostore svoje ekipe, da se preobleče. Čez čas je nekdo potrkal in prosil, če se lahko tu preobleče, vse ostalo je bilo zaprto in zaklenjeno. Na vratih je bil švedski kralj. Čez čas je ponovno potrkalo, vstopila je še švedska kraljica. Potem so si vsak v svojem kotu preoblačili prepotena oblačila.

Pri nas je delovalo Sokolsko društvo Unec-Rakek. Sokoli so bili razporejeni po starostnih kategorijah: d e c a so bili otroci do 14 leta starosti, n a r a š č a j n i k i nad 14 let pa do odslužene vojaščine, potem pa so bili č l a n i. Društvo je delovalo do začetka vojne leta 1941, ko je bilo razpuščeno. O sokolstvu je bilo v starih slikah že veliko objavljenega. Tokrat bi se zato lotil neke posebnosti, imena sokolskega društva Unec-Rakek. Kako sta se dva kraja, kot izrazita lokalista, odločila za skupno poimenovanje. Mogoče prav zato, da ni ne eden ne drug prevladal. Da je bil dostopen tako Uncu kot Rakeku, so leta 1905 ob cesti Rakek-Unec zgradili tudi prosvetni (sokolski) dom, kjer so Sokoli telovadili in v njem prirejali igre.

Da pa ni vladala posebna bratska ljubezen med krajema, se lahko prepričamo iz dveh zanimivih šolskih primerov. Rakovčani so hodili v šolo v več kot uro oddaljeno Cerknico, na pa v četrt ure oddaljeni Unec. Unec je imel šolo že od leta 1857 (improviziran pouk so imeli že od leta 1855), Rakek pa šele z letom 1881. To je spoznalo tudi okrajno glavarstvo:

»1880 povabilo je slavno c. k. okrajno šolsko svetovalstvo zastopnike Unške, Ivanje selske in Rakovške soseske v posvet zaradi všolanja poslednje (Rakek) k prvej (Unec) a vsled slabega vremena in ostre zime moralo se je to posvetovanje odložiti do vgodnejšega vremena in časa.«

Sredi februarja 1880 je o želji, da bi Rakovčani hodili v šolo na Unec, razpravljal okrajni šolski svet na Uncu. Zanimivo in burno razpravo je v šolsko kroniko zabeležil nadučitelj Ivan Poženel:

»18. 2. 1880 bila je seja tukajšnjega krajnega šolskega sveta pri katerej se je pogovarjalo o všolanju soseske Rakek na Unec. Gospod prvomestnik (predsednik sveta župnik Franc Klemenc) začel je strastno govoriti zoper vsaktero združenje, on je vse pripomočke, vsa sredstva, kar je le vedil in znal porabil v to da bi ude krajnega šolskega sveta, posebno še gospoda Jeršana njegovega namestnika v krajnem šolskem svetu pridobil za se, to je zoper všolanje one soseske; prosil ga je s priliznimi besedami da, celo latinske reke vpletal je v svoj napileni govor a vse zaman. Ko je videl in spoznal, da stem ne opravi ničesar začel je pretiti tako le: ’Ako boste glasovali da naj bode Rakek semkaj všolan in da se bode to tudi zgodilo, Vam rečem: kakor je gotovo danes kvaterna nedelja, tako gotovo je tudi da jaz grem z Unca, ako boste pa z menoj glasovali želim na Uncu umreti in pokopan biti.’ Udje krajnega šolskega sveta ostanejo še vedno trdovratni, bil je v velikej zadregi, kaj mu je začeti! koj mu šine hudobna misel v glavo da mora najpred g. učitelja tega najhujšega agitatorja počrniti mu njegovo veljavo, sposobnost in marljivost, po spričevanju njegovih predpostavljenih, katerem je eden najboljših učiteljev, grdo osramotiti po hinavsko, z namenom njemu ves vpliv vzeti pri posvetovanji in sklepanji v sejah krajnega šolskega sveta. Začne tedaj z svojim strupenim jezikom po njemu vdrihati in mu očitati da on ne more še domačih otrok brzdati, discipline ni niti v šoli niti izven šole, pri molitvi se otroci naslanjajo na klopi ali imajo pa klobuke ali kape v rokah in se igrajo ž njimi – (tukaj je pozabil samega sebe – da je on verski učitelj) dalje je rekel da otroci ne znajo nič, sami stariši se hodijo k njemu!? pritoževati da se otroci nič ne uče, kaj bi še bilo, ko bi oni hudobni in sprideni otroci iz Rakeka semkaj všolani bili!

Drugi je poprijel besedo gospod A. Jeršan, on je temeljito, pametno in v korist Unške kot Ivanske soseske govoril a tudi Rakovškej dobro želel. On je imel le korist in blagor soseske pred očmi in ne posamezne interese, zato je rekel: ’Ako smo zoper združevanje one soseske sami sebi nasprotujemo najprvo in potem še le drugim, kajti, ako bode ona soseska semkaj všolana mi z njeno pomočjo napravimo primerno mežnarijo iz one hiše pod cerkvijo, katera je celi soseski v sramoto in tudi zelo nevarna zaradi ognja. Toraj, očitni materialni dobiček.

Drugič naša šola bi postala dvorazredna ker bi bilo v korist ne le našej, temveč še onej soseski, v katerej še nikakršne šole ni. Stroškov bi skoraj nikakršnih ne bilo ker je šola uže zidana za dva razreda, samo ’paradano’ se odstrani v spodnej veliki sobi in klopi notri postavi z drugimi učnimi sredstvi pa je dovršen zopet en razred. Tukaj bil bi pa očitni duševni dobiček. Čemu torej nasprotujete pametnej za prihodnost toliko koristnej stvari!’

Nato reče gosp. prvosednik: ’Toraj Vam je učitelj več in ljubši kakor pa fajmošter.’

G. učitelj prosi besedo. On počasi z mirno besedo ugovarja gosp. predsedniku na njegovo breztaktno govorjenje in reče: ’da so otroci pri zadnjem inšpiciranju po izreku gosp. c. kr. okrajnega šolskega nadzornika v vseh predpisanih predmetih sploh dobro, nekateri tudi izvrstno napredovali in tudi o šolski disciplini se je jako povoljno izrazil. Da nekateri otroci ne napredujejo z druzimi vred je krivo temu pomanjkanje učnih pripomočkov, slabo obiskovanje šole, revščina kjer jih stariši v gozd pošiljajo palice za obroče namesto v šolo, jagode in maline brati i.t.d. da si kaj prislužijo. Morebiti da je gosp. predsednik katerega tacih ljudi slišal milo tožiti: moj otrok se v šoli nič ne uči!

Da se Vam nekateri otroci pri molitvi slabo vedejo ste sami krivi, saj ste njih verski učitelj, v mojej navzočnosti se kaj tacega ne zgodi.’

Potem reče gosp. predsednik: ’Šibo vpeljite v šolo in otroci naj se uče najpotrebnejše reči npr. kerščanski nauk, branje, računstvo, pisanje ne pa telovadbe, risanje in več tacih nepotrebnih stvari.’ Dalje je rekel: ’Tako me včasih jeza popade ko pridem v šolo in vidim da imajo risanke pred seboj, da bi kar k njim skočil in jim zvezke pod klop pometal.’

Nato reče g. učitelj: ’Za vse ravno naštete šol. predmete imamo splošni šol. in učni red od 20. avg. 1870 štev. 7648 in sicer: o ustrahovanju v šoli velja § 24. o telovadbi § 60, o risanju § 53 i.t.d. in tega šol. in uč. reda se moramo mi učitelji natanko držati.’

S tem je bila seja ali bolje rečeno prazna slama omlatena in udje krajnega šolskega sveta so mrmraje odlazili ter rekli: gosp. predsednik ni pri stvari ostal, on je imel le samopašne postranske in slabe namene.«

Burni seji je sledilo že enkrat preloženo posvetovanje, na katerem so se Rakovčani dokončno odločili, da bodo zgradili svojo šolo:

»Povabilo je v drugo slavno c. kr. okrajno svetovalstvo unške, ivanje selske in rakovške zastopnike v posvetovanje o všolanji poslednje k prvej. Seja je bila v šoli na Uncu pri katerej sta Rakovska zastopnika po pregovarjanji nekaterih gospodov – izrazila zoper všolanje s tem pogojem, da si soseska Rakek napravi svojo šolo. Soseski unška in ivanska nista temu ugovarjali.

Z odlokom veleslavnega c. kr. deželnega šolskega sveta je soseska Ivanje selo obsojena za zidanje šole na Uncu v znesku 645 f 99, Unški soseski v teku enega leta plačati po naznanilu slavnega c. kr. okrajnega šol. sveta od 19. maja 1880 štev. 231/o.š.sv.«

Še enkrat niso dosegli Unčani in Rakovčani soglasja, to je bilo, ko je nastal načrt za gradnjo skupne šole pod Orlekom. Že 16. aprila 1931 je bil komisijski ogled za novo osnovno in meščansko šolo, vendar se niso sporazumeli o združitvi obeh šolskih okolišev in so stvar odložili. Tudi po koncu vojne niso dosegli soglasja, čeprav so že imeli prostor v izmeri 11.700 m2, dobili so že 100 m3 lesa in izdelovali so se že načrti. Ker ni bilo soglasja za izgradnjo nove šole pod Orlekom, so se Rakovčani leta 1951 lotili obnove požganega šolskega poslopja.

Viri:

• Perko: Vasi v objemu železnice.
• Tine Bombač

Kraj: Unec
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 29. 10. 2019
Oblika: kopija fotografije, za izdelavo poskrbel Tine Bombač