1958 Kokrško sedlo – Vzpon do Zoisove koče

Fotografija je nastala poleti leta 1958 ali najkasneje leta 1959 pred Zoisovo kočo na Kokrškem sedlu. Takrat sem imela nekaj več kot štiri ali največ pet let. Spomini sčasoma zbledijo, vendar še pomnim, da je bil to zame pomemben dogodek. Na sliki je moj stric Uroš Domicelj, nečak Maksa Domicelja z Rakeka, v daljšem krilu njegova žena Ljubica – moja teta, sestra mojega očeta, njuna soseda Marjeta Grmič in jaz. Avtor fotografije ni znan.

Iz fotografije je razvidno, da nismo bili oblečeni in obuti za pot v planine, ampak smo uporabili to, kar je bilo pri roki in na voljo.

Medlo se spominjam, da smo se odpravili na izlet v zgodnjih jutranjih urah. Kako smo se pripeljali do izhodiščne točke, to je do Kamniške Bistrice, pa se popolnoma nič ne spomnim, prav tako ne vem, kdo nas je kasneje fotografiral na sedlu ob koči. Počasi smo se napotili navkreber, postajalo je vedno bolj strmo … Zaradi mene, predšolskega otroka, je bil vzpon močno oviran, ampak stric Uroš je obvladal določene psihološke prijeme za pospešitev hoje. Rojena sem v znamenju rib, velika ljubiteljica narave, najrajši pa imam morje, jezera, reke … – samo da je voda. Že pošteno sem omagovala, ko smo se približevali cilju, stric pa je skušal pospešiti mojo hojo. Rekel je: “Biža (moj vzdevek), še malo potrpi, samo malo, pa se bomo kmalu kopali v bazenu.” Njegova izjava se mi je zdela zelo čudna in nelogična, saj stric vendar govori vedno samo resnico. Prav nič mi ni bilo jasno, ampak sem do konca poti modro molčala in v sebi prvič močno, močno dvomila, kaj je tokrat povedal. “To pa že ne bo pilo vode,” sem pomislila. In seveda na sedlu je bil takrat le skromen planinski dom, Zoisova koča.

Koča stoji na vrhu Kokrškega sedla (1793 m) med Grintovcem in Kalško goro, ki je tudi preval med dolinama Kamniške Bistrice in Kokre. Ime ima po bratih Žigi Zoisu (1747-1819), mentorju in mecenu slovenskih literatov, naravoslovcu, geologu in mineralogu ter po botaniku Karlu Zoisu (1756-1799). Prvo kočo je leta 1897 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Po prvi svetovni vojni jo je prevzelo SPD, ki jo je temeljito obnovilo. Po drugi svetovni vojni jo upravlja PD Kamnik. Koča je sčasoma postala premajhna in tudi urejenost ni več ustrezala, zato so jo leta 1966 obnovili in povečali. Leta 1967 so iz Konca v Kamniški Bistrici potegnili tovorno žičnico. Leta 1986 so napeljali vodo od 900 m oddaljenega izvira in tega leta tudi začeli graditi nov velik prizidek. Razširitev in obnovo koče so končali leta 1988 in ob 95-letnici ustanovitve Kamniške podružnice SPD, 18. septembra 1988 povečano in obnovljeno kočo tudi odprli. PD Kamnik je v zadnjih letih storilo veliko, da koča zadovoljuje tudi stroge okoljevarstvene kriterije, zato jo je v okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo opremilo s čistilno napravo ter fotovoltaičnim generatorjem in vetrno elektrarno za proizvodnjo elektrike, ki nadomeščata dizelski agregat [1].

Takole pa izgleda originalna fotografija, kontaktna kopija negativa 6×6 cm. Na pogled neznatna sličica v moji zbirki, vendar dragocen spomin na teto in strica. Veliko dobrega sta naredila zame, za kar sem jima zelo hvaležna. Teta je vsa leta delala v zdravstvu, stric je bil gradbeni inženir. Soseda Marjeta pa je postala farmacevtka, s katero sva ohranili občasne stike vse do današnjih dni.

Projekt za obnovo in povečanje Zoisove koče leta 1966 je izdelal skupaj s sodelavko Jelko Benedik stric Uroš. Jedilnico so povečali od 27 na 65 m2, število postelj v sobah od 25 na 45, na skupnem ležišču pa od 20 na 26. V nedeljo, 17. julija 1966 dopoldne, so kamniški planinci slovesno izročili svojemu namenu povečano in prenovljeno postojanko [2].