1960 Gorenje Otave – Žegnanje in veselica

Običajno so se mladi fantje in dekleta ob nedeljskih popoldnevih družili takole na vrtovih za hišami. Ker so vsi praznično oblečeni in v poletna oblačila je moralo biti v Otavah žegnanje.

Navada je bila, da so si za ta dan ljudje nakupili nova poletna oblačila, pa tudi nove čevlje za ples. Vidi se, da imajo vse mladenke enak model obleke. Moderne so bile srednje dolge obleke, svetlih barv ter različnih vzorcev, največ rožnatih. V pasu so bile oblekice stisnjene, zgoraj ozke, spodnji del pa je bil malo nabran ali narejen »na gloken«, kot se je temu kroju takrat reklo.

Žegnanje je bil v Otavski soseski največji praznik v letu. Praznoval se je god Sv. Petra in Pavla, četudi je podružnična cerkev v Gorenjih Otavah posvečena Sv. Andreju. Svetnika godujeta 29. junija, praznujeta pa se vselej na nedeljo. Če god ne pade na nedeljo, se praznovanje prenese na prvo naslednjo.

Dolga leta po vojni, ko je še obstajala »Gostilna pri Betaču«, je bila na ta dan velika veselica. Ni ga bilo na vasi, da na veselico ne bi prišel. Vabilo je veljalo tudi za stare mame. To je bila priložnost, da so se mladi srečevali, se veselili in zaljubljali. Pred Betačevo hišo je bil postavljen oder, ki je bil okrašen z leskovimi vejami, na katerih so bingljali pankeljci. Oder so obkrožali kranceljni spleteni iz smrekovih vejic. V navadi je bilo, da smo pri pletenju kranceljnov pomagali tudi prilčni otroci.

Na odru se je plesalo od poznega popoldneva do zgodnjega jutra. Ljudje so na veselico prišli tudi iz oddaljenih krajev, saj so na žegnanje vaščani povabili svoje bližnje in daljne sorodnike. Spomnim se, da je na veselici na harmoniko velikokrat igral Ludvik Prevc iz Podslivnice. Proti jutru se je včasih med fanti vnel prepir in nastal je vsesplošen pretep. Tako se veselica ni končala vedno najbolje. Otavci so hodili na žegnanje ali razne lovske veselice tudi v sosednje kraje: Cajnarje, Rakitno, Sv, Vid. Starši so s seboj peljali tudi majhne otroke. Morala sem imeti komaj 5 let, sestra pa šest, ko so naju vlekli za sabo po grdi, kamniti gozdni vlaki v Cajnarje na lovsko veselico. Mama je s seboj nesla “pletenico”, pokrito z lepim vezenim prtičkom. Z nami sta šli tudi obe neporočeni teti in stara mama. Nazaj smo šli pozno ponoči. Speči so naju nesli izmenjaje se na hrbtu ali kot se je temu reklo “ciku baku”.

Na žegnanjih tudi fotografa ni manjkalo, zato je najbrž največ fotografij ravno iz takšnih praznovanj. Takrat je bila priložnost, da so se slikale cele družine s svojimi sorodniki.

Ko Gostilne pri Betaču ni bilo več, so se praznovanja umaknila v družinske kroge, mladi pa so se še vedno radi družili na vrtovih, kjer so se zleknili na kakšno deko, v Koščakovi uti in po raznih kozolcih in skednjih.

Od leve proti desni:

• stoji Zofija Purkart – Malčkova,
• ki jo objema sosed France Anzeljc.
• Malo pred njim verjetno stoji Tončka Zalar – Andrejeva.
• Na sredini stoji Ančka Anzeljc – Mežnarjeva,
• zraven nje pa Ivanka Kovač, Reparjeva, ki je prišla k mami na žegnanje iz Lesc, kamor se je poročila.
• Čisto na koncu stoji Anton Purkart – Malček.

Dekleta so obuta v praznične čevlje z nizko peto, v nekakšne balerinke, le Mežnarjeva Ančka ima malo višje pete. Očitno so se že pripravile na ples in bi v visokih petah ne vzdržale do jutra. Tudi sicer prav visokih pet niso obuvale prav pogosto, saj niso bile praktične in za to ni bilo veliko priložnosti. K nedeljski maši se je k sv. Vidu hodilo uro daleč po kamnitih poteh in stezah, za ples pa so bile tudi bolj praktične in trpežne nizke pete.

Slovarček:

• žegnanje: vaško praznovanje, god svetnika, ki mu je običajno posvečena cerkev v vasi
• na gloken: zvonaste oblike, na zvon
• oder: lesen pod
• pankeljci: pisani trakovi iz krep papirja
• prilčen: spreten, sposoben
• deka: odeja
• pletenica: bela prepletena štruca kruha
• kranceljni: venci

Kraj: Gorenje Otave
Datum: neznan, okoli 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Fanika Doles
Skenirano: 8. 1. 2019
Oblika: fotografija