Preskoči na vsebino

1966 Bileća – Šola za rezervne pehotne oficirje

13. 05. 2021

Na sliki stoji prvi z desne Aleksander Kovač, prvi z desne pa čepi Mitja iz Mengša. Rdeča hiša na Rakeku je prispevala dva Bilećanca, saj je poleg Aleksandra Kovača tedaj iz nje šel služit vojsko tudi Tone Urbas. Poleg njiju so v sloviti šoli za rezervne pehotne oficirje služili vojaški rok med drugimi tudi Rakovčani Edo Lenarčič, Jože Arko, Bojan Smodila, Janez Štritof, pa Mihajlo Mišič z Unca, Franc Levec in Branko Troha iz Loške doline, Jože Truden z Gornjega jezera in številni drugi. V vsem času skupaj približno 6500 Slovencev. Izkušnje iz te šole so bile zelo koristne za pripadnike naše teritorialne obrambe. Tako imata Aleksander Kovač in Tone Urbas čin majorja, Edo Lenarčič pa čin stotnika v rezervi. V osamosvojitveni vojni je večina poveljniškega kadra izhajala iz šolanja v Bileći.

Šola za rezervne pehotne oficirje v Bileći (ŠROP) je obstajala med letoma 1956 in 1992. Slovela je po napornem šolanju, posebej po vajah napadanja na kamnito Hadžibegovo brdo in več 10 kilometrov dolgem pohodu na poletni vročini, ki naj bi pokazal skrajno vzdržljivost kadetov. Rekli so ji jugoslovanski West Point. Železna načela so bila red, delo, disciplina. Za poklicne oficirje je bil to večkrat tudi kraj, kamor so bili kazensko premeščeni. V majhnem kraju ob ozkotirni progi 27 km severovzhodno od Trebinja v Hercegovini je v 60-tih letih poslovala le ena gostilna. Akumulacijskega jezera na Trebišnjici tedaj še ni bilo. Z vlakom iz Ljubljane je bilo treba do Sarajeva, naprej pa po ozkotirni progi. Dobrih 24 ur.

Po 6 mesecih šolanja so kadeti opravili izpit in s podoficirskimi našitki na ramah in z lesenim kovčkom sive barve in predpisanih dimenzij v roki odšli služit še pol leta v kraje, kjer je bila nastanjena pehotna enota. Edo Lenarčič je šel v Valjevo. Prav tedaj, jeseni 1964, so bile tam velike poplave in vojska je pomagala graditi nasipe. Tudi po cel teden so bili na dežju. Zaradi izredne požrtvovalnosti so posamezni vojaki dobili kasneje 10 dni nagradnega dopusta. A ne vsi, nekateri so bili – pač v duhu tistega časa – nagrajeni drugače. Tako je Edo Lenarčič namesto dopusta dobil v spomin knjigo Marxov dialektički materializam v cirilici.

Vojašnice v Bileći so bile zgrajene še v avstrijskih časih. Tudi v Kraljevini Jugoslaviji so bili tam vojaki. Leta 1940 pa je oblast, verjetno zaradi samotnosti in odročnosti kraja, tam nastanila obsojene komuniste in druge nasprotnike režima. Med njimi je bil tudi Milan Apih, učitelj iz Celja, obsojen na 6 let zapora. Za 1. maj 1940 so zaporniki pripravljali proslavo in Milan Apih je prav za to prireditev zložil besedilo in glasbo Bilećanke, ki je potem postala priljubljena pesem v celotni Jugoslaviji. Pozneje je zapisal, da je nastala v eni noči, sam pa je na proslavi tudi vodil pevski zbor.

Minila so leta, prešla je država, a spomini na mladost človeku ostanejo. Bivanje v Bileći je bilo za mnoge slovenske fante in fante iz drugih krajev očitno posebej impresivno. Pred leti so osnovali društvo (Bilećanci Slovenije, Kranj, Zlato polje 1, tel. 041-423-187, http://www.bilecaslo.si) in potujejo na izlete. Podobna društva so osnovali tudi v drugih nekdanjih republikah in vsako leto organizirajo srečanje na območju ene od nekdanjih republik. Dobili so se skupaj tudi v Bileći, kjer so jih domačini nadvse gostoljubno sprejeli. Za sivolase možakarje so bili posebni občutki, ko so zopet prespali v svoji nekdanji vojašnici.

Za konec pa drobec humornega. Če se ženska dolgočasi v družbi redkobesednega moškega, velja nasvet, naj ga vpraša, kako mu je bilo pri vojakih.

Ponatis razglednice iz leta 1932. Izdali so ga člani društva ob lanskoletnem desetem srečanju.

Viri:

  • Aleksander Kovač, Ljubljana
  • Edo Lenarčič, Rakek
  • Jure Apih: Rdečega mlina blues. Založba Festfest, d. o. o., Ljubljana, 2019

Kraj: Bileća
Datum: 30. 7. 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Aleksander Kovač
Skenirano: 13. 1. 2021
Oblika: fotografija in razglednica

4 komentarji leave one →
  1. Jernej permalink
    13. 05. 2021 17:03

    Je na sliki desno spodaj tvoj brat Dani?

    Všeč mi je

  2. francmazi permalink
    13. 05. 2021 18:01

    Ne, ni. Dani je bil 6 let prej kot gradbeni tehnik v šoli za rezervne oficirje inženirske stroke v Karlovcu.

    Všeč mi je

  3. Anonimnež permalink
    14. 05. 2021 09:08

    Lep članek! Manjka pa podatek, da so vsi v tej vojaški šoli morali biti ali pa tam postati člani Zveze komunstov Jugoslavije. Tako je bilo takrat normalno.

    Všeč mi je

  4. Marijan Manfredo permalink
    25. 11. 2022 11:27

    V Bileči sem sem se vojaško šolal med septembrom 1963 in marcem 1964 v 25, klasi, a nato sem šel v prekomando v Dervento v Bih. Za specialnost bojnega izvidnika sem služil v izvidniškem vodu Čete za zveze bileškega garnizona. Ne vem po kakšni zaslugi sem pristal v Bileči po diplomi rudarskega inženirja na UL. Takrat nisem bil član ZKS, kakor tudi ne precej časa do leta 1969. Takoj po vojski me je leta 1965 vključila krajevna organizacija ZRVS Zagorje v delo njihovega Izvršnega odbora z obrazložitvijo, da so oni partizanski oficirji in da potrebujejo oficirja, ki pozna nova orožja ter novo taktiko in operatiko, Takoj sem organiziral za članstvo redne letne strelske vaje, orientacijske pohode, seznanjanja z novimi orožji, kakor tudi strokovna predavanja. Tako so me izvolili tudi za predsednika IO ZRVS, kjer sem zaradi službenih obveznosti lahko to funkciji opravljal le eno 5 letno mandatno obdobje. Glede na mojo special-nost sem bil nato lahko le do svojega 36. leta starosti l komandir izvidniškega voda v rezervni sestavi JLA ter bil nato prekomandovan v Slovensko TO. Kot Slovenca in oficirja TO pa me je izredno prizadela sramotna razorožitev naše teritorialne obrambe maja 1990. Tej sem se uprl tako, da sem poslal posebnega kurirja v Ljubljano, ki je obvestil pristojne za SLO na ravni republike, vendar na to obvestilo nihče od najvišje pristojnih ni reagiral z ustreznim poveljem, da bi razorožitev preprečil. Nasprotno, v mojem kraju me je tedanji novi osamosvojitveni vrh skušal naprtiti krivdo za razorožitev občinske štaba TO. Tudi temu sem nato odločno uprl s pisnim protestom na pristojni občinski organ, ki pa mi na ta moj protest tudi ni odgovoril. Zanimivo pa je, da so celo tisti oficirji, ki so celo omogočili razorožitev slovenske TO, ki sem jo dolgo vrsto let celo pomagal razvijati, sedaj dobili status veteranov vojne za Slovenijo.
    Sedaj čakam, da mi na mojo zahtevo, morda takšen status odobrijo.
    Marijan Manfredo
    rezervni major TO

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: