1920 Begunje – Nova cerkev svetega Jerneja
Samostojna župnija Begunje pri Cerknici je bila ustanovljena z dekretom 23. 11. 1906, po dolgotrajnih prizadevanjih Meniševcev. Prvi župnik je bil gospod Frančišek Dimnik. Že kmalu so župljani skupaj z župnikom začeli načrtovati gradnjo nove cerkve.
Krajevno ime Begunje najdemo v zgodovinskih zapisih prvič omenjeno leta 1260. Koroški vojvoda Ulrik III. je s posebno listino z dne 1. novembra 1260 ustanovil kartuzijo Bistra pri Borovnici. V listini je najprej navedenih 27 kmetij v okolici Borovnice, v neposredni bližini samostana, tem sledi 11 kmetij v Bezuljaku (Hollern), 19 kmetij v Begunjah (Vegaun), 5 kmetij v vasi Topol (in villa iuxta Vegaun, que vocatur Topol) in pol kmetije v Selščku (Celsach). To posest je Ulrik III. podaril samostanu z vsemi pravicami, ki jih je imel on in njegovi predniki. Jože Mlinarič v knjigi Kartuzija Bistra opisuje tudi nakup dodatnih treh kmetij v Begunjah, ki sta jih leta 1320 prodala brat Rentsch in Witigon za 78 oglejskih denarjev. Predaja posesti je potekala v cerkvi sv. Jerneja v Begunjah (ecclesia sancti Bartholomei in villa predicta que dicitur Vegaun) v navzočnosti priorja ljubljanskih avguštincev brata Friderika, cerkniškega vikarja Ulrika, obeh prodajalcev in prokuratorja kartuzije Bistra Wiljema. Prodajalca sta položila desnici na oltar cerkve sv. Jerneja in slovesno prisegla pri svetem evangeliju, da bosta sama in tudi njuni dediči upoštevala prodajo in se odpovedala vsakršni zahtevi v zvezi s posestjo.
Vas Begunje pri Cerknici in sosednje vasi Bezuljak, Dobec, Kožljek, Selšček in Topol so bile od leta 1260 pa do reform cesarja Jožefa II. leta 1782 v lasti kartuzijanskega samostana v Bistri pri Borovnici. Zato se tudi pokrajina imenuje Menišija.
Begunje in ostale meniševske vasi so po razpustitvi samostana Bistra spadale pod pražupnijo Cerknica. Leta 1847 so postale ekspozitura (samostojna cerkveno upravna enota s svojim duhovnikom – ekspozitom), še vedno pa so bile finančno in gospodarsko podrejene župniji Cerknica. Ekspozit je smel maševati, učiti verouk, krščevati in pokopavati, ni pa smel poročati.
Načrt za novo cerkev sv. Jerneja je izdelal arhitekt Janez Jaksche (Jakše) iz Postojne. Gradbena dela pa je prevzel gradbeni mojster Janez Ronko iz Cerknice, ki je bil dobro poznan in priznan gradbeni mojster. Novo cerkev so podaljšali za 14 m, sedaj je dolga 32 metrov. Od stare cerkve je ostal le zvonik. Cerkev so postopoma opremljali. Klopi, prižnico in križev pot so postavili leta 1908. Slike na postajah križevega pota je naslikal Matija Bradaška, slikar iz Kranja. Kovinske stopnice na kor in obhajilni mizi so postavili leta 1909. Glavni oltar so postavili leta 1910, stranska oltarja pa leta 1911. Vse tri oltarje in prižnico je izdelal ljubljanski rezbar Ivan Pengov. Nekaj kipov so izdelali tudi tirolski mojstri. Kip sv. Jerneja iz stare cerkve so spravili na podstrešje cerkve.
Fasado in tlak v cerkvi so naredili leta 1913.
Pogled proti glavnemu oltarju Osrednji kip na glavnem oltarju je sv. Jernej, apostol, ki drži v eni roki nož v drugi pa knjigo. Jernej je umrl mučeniške smrti, živemu so odrli kožo, zato ima v roki nož.
Zanimivost na glavnem oltarju je tudi, da ima izdelan mehanizem za nameščanje velike oltarne slike, ki zakrije kip sv. Jerneja. Nisem zasledila podatka, kdaj so kupili prvo sliko Srca Jezusovega, ki je delo Blaža Farčnika. Lepo sliko Marije Brezmadežne, ki je na oltarju v mesecu maju in oktobra, je naslikal župnik Viktor Turk leta 1940.
Ob straneh sta na glavnem oltarju še kipa sv. Jurija in sv. Florjana ter v rozeti na vrhu oltarja še doprsni kip sv. Andreja. Na oltarju so še kipi štirih angelov.
Na levi strani prižnica, ki so jo uporabljali vse do uvedbe ozvočenja v cerkev. Levi stranski oltar je posvečen Mariji, Božji materi, desni stranski oltar je posvečen svetemu Jožefu, Jezusovemu redniku. Naj kot zanimivost omenim, da je pri desnem stranskem oltarju rad maševal duhovnik dr. Jožef Debevec, begunjski rojak, prvi prevajalec celotne Dantejeve Božanske komedije v slovenščino, pisatelj in gimnazijski profesor. Na stenah visijo podobe – postaje križevega pota.
Na desni strani med sprednjo in zadnjo vrsto klopi stoji spovednica.
Pogled proti vhodu in na kor, kjer se vidijo piščali orgel. Kdo sta gospe v prvi klopi zadnjega dela, najbrž ne bomo ugotovili.
Žal je na zadnji strani samo štampiljka fotografa.
Cerkev je v sto letih doživela že nekaj prenov, največ v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil postavljen nov daritveni oltar, da je duhovnik obrnjen k ljudem.
Za konec pa še ljudski pregovor: O svetemu Jerneju (24. avgust) so lešniki zreli, o Mali maši (8. september) so že vsi naši – obrani, o sveti Marjeti (17. oktober) so pa že v stranišču.
Pregovor je povedala Krajnča Anica (Anica Debevec) iz Begunj:
Nekoliko drugače pa pregovor zveni v Cerknici. Poslušajte Levštkovega Toneta (Tone Urbas):
Viri:
- Jože Mlinarič Kartuzija Bistra
- Maks Ipavec Stoletnica posvetitve cerkve sv. Jerneja v Begunjah pri Cerknici, zgibanka 2016
- Marija Hren, Bezuljak, ustno 2020
Kraj: Begunje
Datum: 1920
Avtor: Josip Kaučič, Cerknica
Zbirka: Aleš Žarnič
Skenirano: 3. 1. 2014
Oblika: fotografija, zvok
RSS - Posts
Pravi užitek, tole o lešnikih! In ko gremo že proti mali maši, naj spomnim še na tole dvoje iz ljudske modrosti:
Mala maša za suknjo vpraša.
Kdor o mali maši kosi, na peči suši…