1960 Cerknica – Pri fotografu na Taboru

“Kakšna sreča, da sem doma v najlepšem kotičku sveta!” je v pogovoru za revijo Fotoantika nekoč dejal Jože Žnidaršič. Kot bi hotel vsem pokazati, kako je le-ta videti in kje to je, je v svoj fotografski objektiv vedno znova ujel skrivnostni svet Notranjske, od pretanjeno zastavljenih posnetkov Cerknice, jezera, Blok ali Loške doline. Doma smo zbirali razglednice, panorame ali prikaz mesta iz nenavadnega zornega kota, kot je tudi današnja fotografija.

Mojster fotografije Jože Žnidaršič st. (1925-2021) je odprl atelje v Cerknici leta 1953. V kleti na novo zgrajene hiše na Taboru, stara je pogorela med vojno, sta bili dve delavnici: foto atelje in krojaštvo, ki ga je vodil njegov brat Edvard. Imel sem srečo, da sem v najzgodnejših letih stanoval v neposredni soseščini, ne vem pa, če so imeli s tem srečo tudi Bajčkovi, saj sem bil zelo radoveden in radoživ fant, pogosto “na obisku” v ateljeju in na njihovem dvorišču.

Spominjam se urejene okolice njihove hiše. Lepo oblikovane betonske stopnice, kjer je na robu stala palma. Na desni dve brezi, med katerima se je bohotilo zeleno rastlinje. Ograja iz brezovega lesa zadaj na verandi, ki jo je ovijala vinska trta. Fotograf je moral imeti tudi občutek za sceno, za ozadje, za atmosfero, kot rečemo danes. Na tem dvorišču so nastale številne fotografije otrok takrat zelo številne baby boom generacije. Tu so se ovekovečili hrupni rekruti, ki so bili pravkar potrjeni k vojakom. Vedno so se pripeljali na vozu, okrašenem s smrečjem in pangeljci ter z obveznim harmonikarjem. Poročne pare in tiste, ki so se prišli slikat za osebno izkaznico, je fotograf namestil v mali atelje, v katerem je bilo veliko cvetlično stojalo v obliki črke G, pa stol Rex arhitekta Nika Kralja in po potrebi še kakšen rekvizit. Mojster je prižgal luči in pripravil fotoaparat, tak na meh, pritrjen na posebnem visokem in gibljivem ogrodju, da je bil prav usmerjen, slika stabilna in aparat na varnem. Tedaj smo morali firbci ven, da nismo motili pozornosti tistih, ki bi se slikali. Z otroki je imel sicer veliko potrpljenja. Nekajkrat sem lahko vstopil celo v laboratorij, ozek prostor ob ateljeju, kjer je razvijal filme in slike. Kakšna čarovnija, ko so se v soju slabotne rdeče luči, na belem papirju namočenem v mali banjici, nenadoma iz nič pojavile podobe fotografiranih!

Jože Žnidaršič je bil znan tudi izven Notranjske. Učil se je pri mojstrih Cirilu Böhmu, Franu Pavlinu, Vlastji Simončiču, bil filmski snemalec reportaž za Filmske novosti, snemal skoke v Planici … in tako navezal številne stike in prijateljstva. Ko sem se mnogo kasneje zaposlil v uredništvu velikega dnevnika, me je Edi Šelhaus, tudi legendarni fotoreporter, takoj vprašal: “A si še Cerkničan? A Jože Žnidaršič še dela tam?”

Vsem, ki smo osnovno šolo obiskovali v naših krajih, se je vtisnil v spomin, ko je ob zaključku šolskega leta poslikal učence vseh razredov. Vedno nasmejan, vedno s priročno šalo, ki je razblinila tremo. Številne njegove šolske fotografije smo objavili tudi na naši strani in so med najbolj gledanimi prispevki. Enako tudi njegove razglednice, panorame, priložnostne fotografije …

Kako pomembno fotografsko pričevanje o nekem obdobju, krajih in ljudeh! Hvala!

Viri:

• Dejan Vončina: Fotograf Jože Žnidaršič – Bajčk. Revija Fotoantika, št. 32, 2015.

Kraj: Cerknica
Datum: okoli 1960
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 4. 2. 2010
Oblika: fotografija