1919 Vrhnika – Franca in Kristina

Sprašujem se, ali je Ivanka Janežič vedela, kako nazoren dokument o Vrhniki in njenih prebivalcih v dvajsetem stoletju bodo postali njeni tako očitno z veliko ljubeznijo in skrbjo napolnjeni albumi. Na stotine slik je nalepila vanje, mnoge tudi opremila z napisi, največkrat z imeni upodobljenih. Koliko so ji pomenili obrazi na slikah, koliko spominov in zgodb so ji ohranile slike? In kaj vse pripovedujejo nam, ki takratne Vrhnike še videli nismo in le malokaterega od upodobljenih morda bežno poznali kot otroci šele v njihovih poznih letih.

Če samo pogledamo ti dve lepotici: “Lakomcove Franca in Kristina” je zapisala Ivanka Janežič na hrbtno stran slike. V nas gledata dve precej bogato opravljeni gospodični, ki se jima nič ne pozna, da sta z dežele. Obe imata sveže narejeno frizuro z velni, lepe uhane, za vratom pa vsaka svoj kožuh, najbrž lisičji, čeprav nekam temen, ki pa je predstavljal dovolj veliko bogastvo, da si ga je bilo vredno položiti okoli vratu tudi za fotografiranje. Menda ne bo kdo rekel, da sta bila kožuha samo rekvizit in zato fotografova last?! Ne verjamem. Dekle na levi ima na krilu prišit ali izvezen okrasni ornament, druga pa visoke manšete na beli bluzi. Krili se zdi, da segata nekam okoli gležnja.

Po mojem je slika stara blizu sto let, a kdo ve …

V današnji čas o Lakomcovih, kjer sta bili doma Franca in Kristina s slike, seže le še bled spomin: da so bili premožni, da so imeli mlin, ki je bil prvotno last snežniške graščine in je deloval vsaj od leta 1760; da so v tem mlinu mleli tudi žir, česar drugod niso počeli, ker je bilo treba imeti poseben kamen za to ali pa obstoječega po vsakem mletju žira res temeljito očistiti. Pri njih se je pozneje reklo tudi pri Šilcovih, pravilneje pri Šilčevih, ker je tja iz Žerovnice prišel zet s tem priimkom. Tudi moja mama je omenjala, da so z Dolenjih Poljan še po drugi svetovni vojni nosili k Lakomcovim mlet žir, iz katerega so iztisnili olje za zabelo in svečavo …

Soseda, ki je v povojnih letih odraščala v Vrhniki, ko je Lakomcov oziroma Šilčev mlin še deloval – prenehal je nekje v šestdesetih letih – je v njem imela vrstnico, s katero sta bili dobri prijateljici. Pogosto sta se skupaj igrali in poleti kopali v Obrhu. Najlepše od vsega je bilo, ko sta se po kopanju vrnili v mlin in tam dobili sveže pečenega kruha, namazanega z maslom … Še po dolgih desetletjih ni zbledel spomin na vonj kruha, na hrustljavo skorjico in mehko z maslom namazano sredico, ki se je kar stopila v ustih … Nekoč pa sta se spet kopali v deroči in ledeno mrzili vodi Obrha in to se ni dobro končalo – ena od deklic je zbolela in dobila močno vnetje, ki ji je pustilo hude posledice za vedno …

Eden od dragocenih zapisov Ivanke Janežič.

…abietz prej Müller, Ljubljana. Fotografijo je napravil atelje, ki se je prej imenoval Müller, zdaj pa pri najboljši volji ne uganem začetnih črk novega imena … Sta dekleti odpotovali v Ljubljano samo zaradi fotografiranja ali je fotograf, kot je bila tedaj navada, prišel kam bliže za posebno priložnost, ko se je zbralo veliko ljudi in si je obetal dober zaslužek? Ali sta imeli še druge opravke in je bilo fotografiranje za povrh? Ali pa sta morda bivali v Ljubljani, se tam šolali?

Slika je nastala v zaprtem prostoru, vendar ne razločim običajnih rekvizitov tistega časa – poslikane kulise s krajino ali imenitnim interierjem, izrezljane mizice, rože itd., razen če so tista vrata v ozadju del poslikave. Naj bo kakor hoče, čedni sta in iz nekega drugega časa pripovedujeta, kako je nekdaj bilo …

Slovarček:

• velni: kodri

Viri:

• Draga Šraj, Markovec, september 2021, ustno
• Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, z. Družina, 2002

Kraj: Vrhnika
Datum: domnevno okoli 1919
Avtor: (G)rabietz, prej Müller ?
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 18. 6. 2020
Oblika: fotografija