1940 Markovec – Olje iz žira

Beli maln, Markovec

Le najstarejši ljudje se še spomnijo, da so včasih pridelovali olje tudi  iz žira, ki ga je bilo pod starimi bukvami jeseni mogoče kakšno leto nabrati v izobilju. Maščoba je bila namreč takrat v prehrani za težko kmečko delo zelo potrebna, zaželena in dragocena in zato vredna vsakršnega truda. Še prva leta po drugi svetovni vojni je tu in tam kdo poskušal s tem, pozneje pa so nabiranje žira in pridelavo olja iz njega povsem opustili in je dandanes to komaj še komu znano.

Nabiranja in predelave žira se še spominjajo na Gornjem Jezeru, Bločicah in Dolenjih Poljanah, prav mogoče pa tudi še kje drugod, zlasti v vaseh, ki so blizu gozdov.

Na Gornjem Jezeru je zadeva po pripovedovanju potekala nekako takole: Jeseni, ko so šli grabit listje za nastilo, so pod bukvami pograbili tudi žir in to potem presejali na reto ( » rajto«; so »zrajtálə«), da so ločili žir od listja. Žir so potem oprali na Malenšču, neoluščeno zrnje pa dobro posušili na krušni peči in ga odnesli v Veselov mlin v Žerovnico ( vas, ki so ji zaradi tradicionalne prašičereje dali vzdevek »prašičja vas«, a ima ime po žiru!). Mlinar ga je na posebnem kamnu zmlel ter iztisnil in prestregel olje, ki se je cedilo iz njega. Nekateri so zmleto maso odnesli domov in jo potem še na fino sprešali, drugi so jo potem, ko se je dodobra odcedila, pustili mlinarju, ki je te zelo hranljive tropine pokrmil prašičem.

Iz mernika žira ( 25 litrov) so dobili dve »kjantarci« olja, to je približno dva litra.  Olje, ki je bilo zelo  okusno, boljše in bolj čislano od navadnega, se je uporabljalo v kuhinji najprej za cvrtje – za »tašce« . Ko je bilo enkrat precvrto je izgubilo nekoliko nenavadni okus in je bilo potem odlično tudi za na solato.

Na Bločicah, kjer so žir nabirali  predvsem okoli Križne jame, saj je bilo tam veliko starih bukev, so povedali, da je žirovo olje rado postalo žaltavo.  Shranjevali naj bi ga v kamniti posodi, pokriti z lesom, enako kot na Primorskem oljčno olje. Ni znano, da bi ga kdaj rabili k ot svetilno olje, čeprav je tudi to možno.

Žir so podobno nabirali tudi na Dolnjih Poljanah vsaj še med obema vojnama in ga nosili mlet v Vrhniko v Šilcov mlin. Listje in žir so grabili vsak v svojem v »listniku«, to je v predelu gozda, ki je imel več starih bukev in razmeroma gladek in očiščen teren, da je bilo grabljenje listja – ki so ga domov tovorili z vozovi, nabasanega v koše – sploh mogoče. Žir so domnevno mleli tudi pri Renkotu v Markovcu, v Belem malnu pa ne, ker bi preveč zapacal  kamne in bi bilo pred nadaljnjo uporabo kamnov za mletje žita potrebnega preveč čiščenja. Posebnega kamna – tako kot v Žerovnici v Veselovem, Rutarjevem in v Ta žagnem mlinu – v ta namen namreč niso imeli.

Gotovo je med bralci kdo, ki o pridobivanju olja iz žira ve še kaj ali ima celo lastne izkušnje in lepo bi bilo, če bi o tem kaj izvedeli tudi drugi… ker je zanimivo, dragoceno in bi bilo škoda, če bi povsem utonilo v pozabo, ali ne?

Slovarček:

• kjantarca : značilna z rafijo opletena steklenica brez ravnega dna  poimenovana po italijanskem vinorodnem okolišu Chianti
• listnik: predel gozda, ki je bil primerno očiščen, da so lahko grabili listje za nastilo

Viri:

• Mlini in žage na vodni pogon na Cerkniškem in Loškem polju ter Blokah nekoč in danes / [avtorja Franc Habe in Magda Šilc-Telič] : posvečeno 50-letnici Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana 1997
• Magda Šilc – Telič, ustni vir
• Marija Poženel, ustni vir
• Zofija Mulec, ustni vir
• Lojze Žnidaršič, ustni vir
• Anga Petrič, ustni vir

Prispevek je napisala Milena Ožbolt

Kraj: Markovec
Datum:verjetno je posnetek nastal pred vojno
Avtor: Alojzij Tomec
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: razglednica