1971 Ljubljana – Študentska leta

Že dolgo velja izrek: Najlepša so študentska leta. Od vedno ta leta predstavljajo mladost, brez­skrbnost, zabave, zdravje, druženje s kolegicami in kolegi pa tudi prve resnejše ljubezni. Tudi brez prvih razočaranj ne gre, a kaj bi to, prilik bo še dovolj, mladi smo še! Vse to je veljalo, če je študij tekel kolikor toliko normalno. Brez zapletov pa ne gre nikjer, tudi pri študiju ne.

Jeseni 1969 sva se na ljubljansko univerzo vpisala oba z Ireno. Ona po končani Ekonomski srednji šoli v Kopru, jaz pa po končani Strojni tehnični šoli v Ljubljani. Eden za drugega seveda nisva vedela, a živemu človeku se vse zgodi. Irena v prvem letniku ni bila sprejeta v študentsko naselje in je stanovala pri sorodnikih v Rožni dolini v bližini Študentskega naselja. Soba je bila za silo opremljena, a neogrevana. Jaz sem bil sprejet v Študentsko naselje, vendar prostora jeseni ni bilo, treba je bilo čakati na prazno posteljo. Za začetek sva z bratrancem Tonetom našla skromno sobo pri znanih stanodajalcih za Bločane v hiši Borovcovih na Gerbičevi ulici. Tako se je začelo naše brucovsko življenje.

Kot se spomni Irena, so jih že pri vpisovanju predmetnika v Indeks stari študentje spraševali, ali mislijo s študijem resno, posebej ko so videli, da vpisujejo predmet Matematika pri strogem prof. Rupniku. Za mnoge bruce in brucke, posebej tiste s končano srednjo ekonomsko šolo, je bil ta predmet na začetku študija nepremagljiva ovira. Brucke so stare študente gledale kot kakšne znanstvenike, misleč, fantje so gotovo že v tretjem ali četrtem letniku, v resnici pa so največkrat le iskali dobro družbo za brucovanja in se prepisovali iz fakultete na fakulteto v iskanju statusa.

Nekako smo le začeli. Strojniki z resnim obiskom vseh predavanj in vaj, ekonomisti pa so zaradi neznosne gneče na stari Ekonomski fakulteti na Gregorčičevi ulici, kjer danes domuje vlada, predavanja obiskovali le občasno in še takrat največkrat v stoje in niso uspeli slediti hitremu napredovanju profesorjev po veliki tabli. Že prvi izpiti so pokazali, kje bodo težave. Ena od teh je bila prav matematika, tako na strojni kot na ekonomski fakulteti. Jaz sem se pri prof. Krušiču še dobro pretolkel skozi, strojniki smo glede matematike večinoma veljali za prvo ligo, ekonomisti so gagali.

Spomladi sva s Tonetom le dobila postelje v 4. bloku študentskega naselja v Rožni dolini. Dobil sem sobo četvorko v pritličju. Dva cimra sta bila Primorca, bruca na ekonomiji in sta prišla iz Ekonomske srednje šole Koper. Hitro smo ugotovili, da sta pri matematiki bosa. Po najboljših močeh sem jima pomagal, Boris se je nekako prekopal skozi osnove odvodov in integralov, Miran pa je zmrznil. Svojo izkušnjo sta zaupala tudi kolegici Ireni, sošolki iz Kopra in me priporočila za pomoč. Bilo je kmalu po nenadni smrti njenega očeta in bila je v precejšnji zamudi. Tako sva se prvič srečala pri matematičnih nalogah. Ni bilo zaman. Že na naslednjem roku je uspela in prvi letnik je bil uspešno za nama.

V drugem letniku sem se preselil v novo sobo št. 201 v četrtem bloku, Irena je dobila odobreno prošnjo in se vselila v prvi blok v sobo št. 209. Bloki so bili takrat strogo deljeni na moške in ženske, v lihih so stanovale študentke, v sodih študentje. Obiskov ni hvala bogu nihče preprečeval. V začetku drugega letnika sva se s kolegom Živkom iz Bovca, po kosilu v študentski menzi, pogosto ustavila na kavi pri Ireni in njeni cimri Ivanki. Kar tako, nič obvezujočega, klepet pa še kakšen priboljšek sva dobila, saj so si dekleta, v nasprotju s fanti, največkrat sama kuhala v svojih sobah. Skupaj smo šli v kino, v gostilno k Urški ali k Marnu po uspešnem pa tudi po neuspešnem izpitu, samo da je bil izgovor. Do pomladi 1971 sva se, kot bi rekel rojak Milčinski, z Ireno počasi nalezla eden drugega.

Lepo sva si splanirala poletje. Jaz sem si preko svaka Jožeta uredil počitniško delo na Avtoservisu na Vodovodni cesti. Same ugledne znamke so popravljali: Peugeot, British Leyland (Austin, Mini) in IMV. Reševal sem reklamacijske zapisnike. Irena je medtem dokončevala izpite drugega letnika. Njena cimra je odšla domov na počitnice in kaj bi si lahko še želeli. Od doma je prinesla bratov fotoaparat Yashica in moj cimer, ekonomist Stojan, ki je pozneje postal zelo dober amaterski fotograf, naju je v juliju “ujel” pred četrtim blokom. Tako je nastala najina prva skupna fotografija. Jaz bolj po notranjsko oblečen, hlače mi je izdelal še oče, ona pa po tržaško. Primorci so imeli maloobmejne prepustnice in nakupovali v Trstu, Gorici, Opčinah itd. Na sliki ni v ozadju nobenega avtomobila, študentske telovadnice še ni bilo, v ozadju se vidi le 3. blok.

Sliko sem pozneje nalepil v svoj mali album, ki je zadostoval za vse moje slike od rojstva do poroke leta 1976. Ko sem na slike pisal osnovne podatke, sem sliko prej prilepil v album in napačno napisal mesec junij namesto julij 1971, kar sva odkrila, ko sva sliko odtrgala za skeniranje. Mesec sem ali tja, pred dobrimi 50. leti se je torej začelo.

Za denar, zaslužen z delom na Avtoservisu, sem si kupil slovensko nemške slovarje, ki nama še danes, tako kot najina zveza, zvesto služijo.

O nadaljnjem življenju v študentskem naselju smo na starih slikah že pisali: 1974 Ljubljana – Študentsko naselje blok 4.

Slovarček:

• cimer: študentski sostanovalec

Viri:

• Irena in Lojze Mazij

Kraj: Ljubljana
Datum: julij 1971
Avtor: Stojan Gorup, Sežana
Zbirka: Irena Mazij, roj Počkaj, Alojz Mazij
Skenirano: 26. 10. 2016
Oblika: fotografija