1956 Bezuljak – Moje punčke (2)

Sedaj pa nadaljevanje zgodbe od srečolova naprej, ko sem ostala brez punčke.

Še naprej sem vztrajala, da bi rada imela veliko punčko v lepi oblekici in z bujno frizuro, pa zamižati mora tudi znati. Saj najbrž veste, kako znajo biti najmlajši, scrkljančki, vztrajni. Pa me nekega lepega dne mama napravi v zakmašno obleko in se odpraviva v Iblano.

Tam je bilo zelo hrupno. Spomnim se tramvaja in zvonca, ki je opozarjal ljudi, naj se umaknejo s tračnic. Na ulicah je bilo polno imenitno oblečenih ljudi, ki so drugače govorili kot mi. Popolna zmeda! Čudno se mi je tudi zdelo, kako se je v tako velikem mestu znašel konj, vprežen v voz, na katerem je bil naložen premog. Pa še fige je odlagal na tlakovano ulico.

Z mamo sva se ustavili pred Namo. Iz ogromne polkrožne izložbe je strmelo v naju zelo veliko punčk, majhne, velike, lepo oblečene, v kopalkah … Bila sem vsa omotična od mestnega vrveža, velikih hiš, žlobudravih ljudi. Ne vem, če so me sploh vprašali, katero punčko bi rada, že sva se z mamo znašli spet na ulici. Jaz z novo punčko. Ni imela kiklce, bila je samo v kopalkah, brez čeveljcev, brez pravih las, tudi oči ni zapirala. Bila je tudi med najmanjšimi v tisti izložbi. (visoka je 44 cm) Vendar je bila samo moja. Zasmilila se mi je, ker ni bila zadosti oblečena in sem jo stisnila pod moj novi plašček. Še vem, da je bil vinsko rdeče barve, narejen po meri in tudi klobuček iz enakega blaga sem imela. Strašno imenitna sem se zdela sama sebi.

Ne spomnim se, kako sva se vrnili, le to vem, da naju je v Begunjah čakal ata. Tja je prišel z vozom z volovsko vprego po vodo, ker v Bezuljaku še nismo imeli vodovoda. Tam sem videla tudi mojega vrstnika z vasi, Kotovega Toneta, ki se je z očetom, najbrž z istim razlogom, pripeljal v sosednjo vas. Strašno sem bila »važna«, ker sem se pripeljala iz mesta, bila po mestno napravljena in imela čisto pravo punčko. To je bilo pred približno 65 leti.

Ta punčka pa je bila preveč okorna, da bi se dalo z njo igrati. Bila je trda, težko se jo je oblačilo, mimogrede je dobila kakšno »poškodbo« in se je na tistem mestu oluščila. Tako je prevzela vlogo »tržaške punčke« in obsedela na divanu. Ima pa še danes neverjetno stabilnost. Sama stoji. Tudi po tem, ko je popustila elastika v kolkih in je bila potrebna »operacija«, ki sta jo opravila moja brata. Miklavž ji je prinesel celo voziček, mama pa ji je veliko kasneje naredila iz krpic hlačke z »lackom« in kapico. Tudi jaz sem ji iz nostalgije pred nekaj desetletji sešila kar nekaj imenitnih oblekic. Untarca in bluzica sta narejeni iz moje untarce.

Rožice na vinsko rdeči oblekci in klobučku pa so bile 15. 3. 1969 okras na avtu, ki me je peljal k poroki.

Danes ta punčka uživa v družbi punčke moje hčerke in amerikanske punčke.

Slovarček:

• Iblana: Ljubljana – narečno,
• zakmašna obleka: praznična, boljša obleka,
• kiklca: krilce,
• untarca: spodnje krilo.

Kraj: Bezuljak
Datum: 1956
Fotografiral: Ana Cunder
Zbirka: Ana Cunder
Skenirano: November 2021
Oblika: fotografije