1914 Ljubljana – Ivan Meden
Ivan Meden se je rodil 14. decembra 1838 v Begunjah pri Cerknici. Oče je bil posestnik. Šolal se je v domači šoli in šolanje nadaljeval v gimnaziji v Ljubljani. Po maturi je na Dunaju študiral pravo. Z lepim glasom je vzbujal zanimanje pri poznavalcih lepega petja. K petju ga je najbolj spodbujal cerkniški dekan Anžlovar. Svetoval mu je, naj se kot reden študent vpiše v dunajsko operno šolo. Meden ga je ubogal in v četrtem letniku opustil pravo ter se posvetil petju. Prvi je začel prepevati pesem Davorina Jenka »Naprej zastava slave« na slovenskih svečanostih na Dunaju. Takrat so ga pričeli nagovarjati, naj stopi med operne pevce, ker je dunajska opera potrebovala tenorista. Zaradi konstantnega prenapenjanja glasilk je zbolel. Moral je prenehati s petjem in zapustil je Dunaj. Na zdravljenje je odšel v Radegund, Avstrija. Tam je ostal več mesecev. Popolnoma okreval ni nikoli in prejšnja lepota glasu se mu ni povrnila. Med tem časom mu je umrla mati in petje ga ni več veselilo. Zaposlil se je kot uradnik v novoustanovljeni banki Slovenija. Delo mu ni odgovarjalo in odšel je za uradnika k odvetniku dr. Mošetu. Pri njem je ostal 24 let. Po razpustu advokature se je zaposlil pri odvetniku dr. Ivanu Šušteršiču kot pisarniški ravnatelj in ostal do smrti – 17 let.
Po njegovi vrnitvi z Dunaja v Ljubljano je tam vladalo živahno in veselo narodno vzdušje. Začel je zahajati v ljubljansko Čitalnico. Tu so bili zbrani nadarjeni pevci: brata Josip in Srečko Nolli, Simon Paternoster in drugi. Njegov glas je bil tedaj prepoznaven že na Dunaju in po vsej širši domovini (tedanji Avstro-Ogrski). Hodili so na gostovanja na Dunaj, v Zagreb, Mozirje, Celje in Maribor. Na veličastni proslavi Stanka Vraza v Celovcu leta 1880 je tako navdušil pevce hrvaškega pevskega društva Kolo, da so ga ovili v svojo društveno zastavo in ga odnesli v slavnostni šotor. Tam so ga postavili na sredo banketne mize. Zapel jim je pesem Bodi zdrava, domovina. Ko je leta 1883 cesar obiskal Ljubljano, mu je Meden zapel podoknico. Cesar mu je čestital za lep glas. Nekaj dni pozneje je čitalniški pevski zbor zapel na Kalvariji v Postojnski jami isto pesem. Cesar, ki je prišel mimo, mu je dejal: »Es freut mich sehr, ihre wunderschöne Stimme wieder hier gehört zu haben«. (»Zelo me veseli, da sem zopet tukaj slišal vaš prekrasni glas«). Ko je pevsko društvo Čitalnice razpadlo, je prestopil k Slavcu. Za njegove izredne zasluge ga je Slovensko pevsko društvo imenovalo za častnega člana. Mnogi slovenski skladatelji: dr. Benjamin Ipavec, Anton Stöckl in Fran Serafin Vilhar so nalašč zanj uglasbili nekatere pesmi. Umrl je 30. aprila 1914. Pokopali so ga 2. maja pri Sv. Križu na ljubljanskih Žalah. Pogreba se je udeležila velika množica, pevsko društvo Slavec pa se je od njega poslovilo s pesmijo.

V Deželnem gledališču so od leta 1892 dalje uprizarjali dramske in operne predstave. Opera je imela stalne dirigente, soliste in zbor, glasbeniki pa so bili najeti vojaški, od leta 1908 pa člani takrat ustanovljene Slovenske filharmonije. Leta 1911 se je nemško gledališče preselilo v novo stavbo (današnjo Dramo V času prve svetovne vojne ni bilo predstav, v stavbi je bil kino Central. Spomladi leta 1918 je Gledališki konzorcij prevzel aktivnosti, da bi v sezoni 1918/19 začel ponovno delovati slovenski oder. Izvajali so predvsem francoske in italijanske opere, nekaj pa tudi slovanskih. Spomladi 1919 je začel delovati tudi balet.
Slike so iz Slovenskega ilustriranega tednika številka 21, leto IV,
21. maj 1914.
Zahvaljujemo se gospodu Milanu Trobiču, ki je poslal članek o pevcu, ki je bil v časniku Slovenec objavljen 14. decembra 1908 ob Medenovi 70-letnici. Tako nosi zasluge, da smo našli še enega slavnega Notranjca, ki bi bil sicer najverjetneje pozabljen.
Viri:
- Ilustrovani tednik (21. 05. 1914), letnik 4, številka 21, stran 4.
- Wikipedija: Ljubljanska opera
Kraj: Ljubljana
Datum: 1914
Avtor: neznan
Zbirka: dLib, Ilustrovani tednik
Skenirano: —
Oblika: fotografiji iz publikacije
Fotografije z opisno skripto so opus Notranjske in notranjcev od pamti
veka
Gospa Gantar, hvala za zelo zanimivo zgodbo.
Hvala za to zgodbo. Ivan je bil nečak moje prapraprababice.