Preskoči na vsebino

1946 Rakek – Mesnica

28. 05. 2022

Rakek, hišna številka 50, v mesnici pokojnega Ivana Gregoriča (1. 7. 1906, Rakek ‑ 19. 2. 1945, nacistično taborišče Ohrdruf). Vdova Daniela-Danica (21. 7. 1907‑ 17. 12. 1969) je fotografirana poleti 1946, stara 39 let.

Rakovški »Dahavci« so se vrnili na Rakek v sredo, 13. junija 1945, z vlakom iz Ljubljane, ob 11:40. Ivana ni bilo med njimi. Danica ni obupala, verovala je in vztrajno čakala v globokem prepričanju, da bo Ivan nekega dne prišel. Počasi je Danici plahnelo upanje, ki vedno umre zadnje. Sredi noči se je prebujala in vstajala, ker je živo sanjala, da je Ivan prišel. Toda hiša je bila nema in prazna. Hodila je potihoma kot duh, da bi ne prebudila otrok, ki sta tudi trpela in pogrešala očeta. Legla je, a dolgo, dolgo ni mogla zaspati. Zjutraj je neprespana in utrujena oskrbela Janeza in Andreja, da sta odšla v šolo sita in pripravljena na pouk v privatne hiše rakovških gostinskih sob. Sama, z majhno kmetijo, ostarelim tastom in taščo, dvema šoloobveznima dečkoma in prazno mesnico, se je vse bolj pogrezala v skrbi in delo za golo preživetje vseh petih. Nikomur ni bilo lahko ne med vojno in ne ob koncu druge svetovne vojne. Njej, verjetni vdovi, še najmanj. Ljudem je primanjkovalo vsega, od oblačil, obutve, gradbenega materiala do živil vseh vrst, celó krompirja.

Vsesplošno pomanjkanje in siromaštvo na vsakem koraku je vzpodbudilo vlado, da je takoj po koncu vojne začela reševati te probleme in se odločila za tako imenovano racionirano preskrbo. Vsak državljan, ki je bil upravičen do racionirane preskrbe, je vsakomesečno prejel živilsko nakaznico, ki smo ji rekli karta. Imenovala se je Osnovna živilska nakaznica. V njenem osrednjem delu je bilo navedeno ime in priimek upravičenca, rojstni datum in bivališče. V ostalem prostoru so bili narisani kvadratki, imenovani točke, z vpisom vrste živila in količino, izraženo v dekagramih, redkeje kilogramih. Kmetje, ki so posedovali več kot 2 ha zemlje na člana družine, niso bili upravičeni do nakaznic. Dobili so jih le za protivrednost oddanih pridelkov, vendar so bile to karte za metrsko blago, oblačila in obutev.

Potrošniki za živila smo bili razvrščeni v 12 razredov, potrošniki za tekstilne izdelke in obutev pa v 5. Glede preskrbe z zagotovljenimi živili smo poznali naslednje razrede: TDa, TDb, GD, TD, SDa, SD, LD, Nav 1, Nav 2, Doj, O in M. Še pomnim polna imena za nekatere teh nakaznic: Težka Dodatna a je imela največje količine živil. Prejeli so jo delavci za najtežja fizična dela, rudarji, na Rakeku npr. ramparji, t. j. razkladalci lesa s kmečkih vozov in nakladalci teh hlodov na želežnike vagone. Nekoliko manjše količine živil so bile vpisane na karte Težka Dodatna b, Gozdni Delavec in Težka dodatna. Sledile so Srednja Dodatna a, Srednja Dodatna, Lahka Dodatna, Navadna 1 in 2, Dojenčki, Otroci in M, verjetno mladostniki.

Odvetniki, zdravniki, zobozdravniki, lekarnarji, rodbinski upokojenci, obrtniki, kočijaži ipd. so spadali v razred Nav1, v Nav2 pa osebe, ki so vodile trgovske in gostinske lokale in njihovi družinski člani. Otroci smo bili razporejeni v tri potrošniške razrede: do 2 let Doj, od 2 do 7 let O in od 7 do 14 M.

Nekatere podatke o racionirani in zagotovljeni preskrbi sem črpal iz medmrežnega prispevka Osnovne šole Planina pri Sevnici, ki je bil objavljen kot Zgodovinska raziskovalna naloga.

Prodaja na karte je bila zamudna, ker je bilo treba iz kart izrezovati točke, prevzeti denar in odtehtati živilo. Količine blaga so bile majhne in ljudje so morali prihajati po živila zelo pogosto, kar je še posebej veljalo za hitro pokvarljivo blago: vse vrste svežega mesa, mleko za nosečnice, porodnice in dojenčke, mlečne izdelke, kruh in marmelado.

Na Rakeku sta bili sicer dve mesnici, a je bila opravilno sposobna samo ena. Za nekaj dekagramov mesa smo kupci čakali v vrsti pri mesnici Ludvika Demšarja, mojega strica po očetu Rudolfu. Vrsta čakajočih je bila dolga in v vsakem vremenu. Nakup je postajal nevzdržen, saj mesnica ni mogla zadovoljevati vseh potreb, kljub dejstvu, da je bila odprta preko celega dneva.

K. N. O. O. – (Krajevni Narodno Osvobodilni Odbor) Rakek, s predsednikom Svet Adolfom, mojim stricem po materi Stanislavi, je sklenil zaposliti priučeno mesarsko delavko-mesarico, Danielo-Danico Gregorič, da odpre svojo mesnico in začne prodajati meso, s čemer bo polovično razbremenila mesnico Ludvika Demšarja in predvsem skrajšala čakalne vrste v mrazu, dežju in snegu. Danica je službo sprejela in začela prodajo v ponedeljek, 3. septembra 1945.

Fotografija Danice Gregorič v mesnici na Rakeku, hišna številka 50, je nastala v začetku septembra 1945, kar dokazujejo njena oblačila in povedó, da je bil ta dan primerno topel. Danica je stara 38 let in dober mesec dni.

Zanimiva na sliki je tehtnica in njena okolica. Nikjer ni videti uteži za kilogram ali dva, ker niso bile potrebne. Kazalec vage  je prikazoval težo do enega kilograma, kar je več kot zadoščalo za količine mesa na točkah. Mesu je obvezno pripadal tudi delež kosti, ki so bile drobno narezane v velikem lesenem pladnju ob tehtnici. Prodajalec je moral k mesu priložiti med 15 in 20 % kosti, kar je razburjalo nekatere gospodinje. Bil sem priča razgovoru čakajočih žená, da je mesu priloženih preveč kosti. Takrat je bil ob Danici prisoten tudi veterinarski inšpektor, ki je s strežnega prostora glasno potolažil gospodinje: »Ne jezite se na Danico. Kmalu bo bolje. Iz Švice smo uvozili bika, ki bo delal samo teleta brez kosti!« Mnogi smo se zasmejali, saj smo vedeli, da k mesu sodijo tudi kosti.

Fotografija prikazuje v desnem kotu zgoraj črno tablo, na katero je Danica s kredo napisala cene nekaterih vrt mesa, ki jih je imela na razpolago. Iz tega cenika je možno razbrati naslednje besede: SVINJski, VAMPI, GOVEDina, TELEČji, PLEČe.

V smislu kvalitete je bil nakup mesa in drugih živil z nakaznicami zelo poenostavljen. Količino nakupa je določal odrezek oziroma točka, kvaliteto mesa pa prodajalec, ki je imel vse meso kategorizirano po točkah. Vpliv kupca na kakovost je bil praktično izključen, zato so gospodinje pogosto pošiljale po nakupu kar otroke in jim dale v cajno denar in nakaznico. Otrok ni prinesel domov nič bistveno slabšega mesa, kot bi ga kupila gospodinja.

Prodaja živil na nakaznice je trajala od sredine leta 1945 do januarja 1953. V času sedmih let in pol je doživljala spremembe in dopolnjevanja. Sprva se je imenovala racionirana preskrba, nakar jo je marca 1948 zamenjala zagotovljena preskrba. Razlike med njima niso bile velike, le natančneje so opredeljevale upravičence, zlasti kmečkega prebivalstva.

Na zadnji strani slike je žig mesnice: »Ivan Gregorič, mesar – Rakek«.

Prispevek je napisal Rudi II. Demšar, dr. vet. med., prof., v Ljubljani, 19. aprila 2022.

Kraj: Rakek
Datum: 1946
Avtor: neznan
Zbirka: Andrej Gregorič
Skenirano: 1. 3. 2021
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: