1934 Ljubljana – Po smrti kralja Aleksandra I.

Knjižico z naslovom Kralj odhaja je izdal in založil Oblastni odbor Jadranske straže v Ljubljani. Natisnila jo je Delniška tiskarna d. d. v Ljubljani. Njen predstavnik je bil Miroslav Ambrožič. Cena je bila 15 din. Gospodu Antonu Arku jo je podarila njegova stara mama Hedvika Urbar.

Besedilo se začne s sliko in zapisom o kraljevem obisku v Marseillu in sledi toku dogodkov vse do Oplenca, kjer so pokopavali člane kraljeve rodbine. Knjižica vsebuje pesmi v čast kralju, slavospeve, njegovo oporoko in veliko slik. Žalna zastava je vihrala na Triglavu. Na kraljevem grobu v Topoli je stala marmorna žara s slovensko zemljo in posvetilom Otona Župančiča.

Po neuspešnem atentatu v Zagrebu se je kralj na hitro odločil, da odide. Z majhnim spremstvom je odšel na Bled. Tam je 5. januarja 1934 napisal oporoko. Ko sta zakonca prišla v dvorec Suvobor (nekdanja Titova vila na Bledu), so sporočili v Beograd, naj na Bled pošljejo grofico Nađo, ki je bila pogosto gostja kraljevskega para. Po pričevanju dvorne dame Mirke Grujić so grofico Nađo imenovali ženski Rasputin. Grofica, majhna starka zgubanega obraza, tresočih rok in orlovskega pogleda kralju ni napovedala svetle prihodnosti. Po burnem sestanku z njo naj bi se Aleksander odločil napisati oporoko. Deset mesecev kasneje je kraljevi služabnik Zečević v admiralski kabini na rušilcu Dubrovnik iz kovčka potegnil oklepno srajco. Kraljica Marija mu je ob odhodu naročila, naj se po najboljših močeh potrudi, da bo kralj srajco tudi nosil. Blizu Marseilla je služabnik stal in s kovinsko srajco v rokah nagovoril kralja:
» Vaše veličanstvo, kraljica je rekla …«

Kot je kasneje povedal služabnik, je jugoslovanski monarh srajco odločno zavrnil: »Pusti to Zečević, ne umreš brez sodnega dne!«

To je izjavil 9. oktobra 1934, prav na svoj »sodni dan«. Morda je Karađorđević preveč verjel v svojo srečno zvezdo in upal, da se bo izognil atentatu, kot se je onima dvema v Beogradu in Zagrebu. Ko se je poslovil od kraljice Marije, je snel velik srebrni prstan, ki naj bi nekdaj pripadal carju Dušanu in na katerem je bilo v staroslovanščini napisano: »Kdor ga nosi – mu Bog pomaga!«, in ji ga dal v roke. Veljalo je, da ta prstan varuje Aleksandra …

Delniška tiskarna je bila najprej v lasti podjetja Ignacij pl. Kleinmayr & Bamberg. Ignacij Alojzij plemeniti Kleinmayr jo je ustanovil leta 1782 v Ljubljani. Prva v Ljubljani je imela električno razsvetljavo, ki jo je sama proizvajala s pomočjo parnega stroja. Tiskala je prve slovenske knjige, kljub temu da so bili lastniki Nemci. Tiskarna se je razvila v eno najpomembnejših tiskarskih, založniških in knjigotrških podjetij na Slovenskem. Leta 1919 je Otomar Bamberg podjetje prodal delniški družbi Štampa, ta pa že naslednje leto Delniški tiskarni, ki je delovala do 1947.

Click to access 211116-tone-arko-kralj-odhaja.pdf

Slovarček:

• Rasputin: ruski menih in prerok; najbolj je znan po svojem vplivu na carsko družino, ki ga je imel v zadnjih letih ruskega carstva. Hkrati je znan po zmožnosti zdravljenja s polaganjem rok in preroškega vida (sam je opisal svojo smrt)
• staroslovanščina: je bila prvi slovanski knjižni jezik, ki sta ga v 9. stoletju oblikovala solunska misijonarja Ciril in Metod. Razvil se je iz govorice Slovanov na območju Makedonske regije in drugih tvorcev skozi čas.

Viri:

• Domači prijatelj (1931), letnik 5, številka 9/10. URN:NBN:SI:DOC-MYJ8KF52 from http://www.dlib.si
• https://www.novosti.rs/vesti/naslovna/reportaze/aktuelno.293.html:582267-Sudbinski-znakovi-nagovestavali-tragicnu-smrt-kralja-Aleksandra

Kraj: Ljubljana
Datum: 1934
Avtor: več avtorjev
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 16. 11. 2021
Oblika: publikacija