Skip to content

1980 Lož – Otroška igra in prijateljstvo

4. 08. 2022

Po Smelijevem naselju je poleg zvokov, ki nastajajo ob gradnji, ves čas odmeval otroški živžav, saj veste, kako je, mlade družine veliko otrok. Celo naselje je bilo njihovo igrišče. Družili so se kot bratci in sestrice, sošolci, prijatelji. Počutili so se povsod dobrodošli in varni, vsaj od prometa. Pretile so jim druge nevarnosti: nedograjene hiše, visoke  tretne, napolnjeni sodi z vodo, železne mreže, kamenje, luknjasta cesta …, ki pa se jih oni in starši nismo prav zavedali. Slika je nastala poleti na našem vrtu. Hiša je imela že fasado, posadili smo sadno drevje, ob hiši pa je bila gredica trajnic. Pred nami je le peščica vseh otrok. So srečni, sproščeno pozirajo in navihano gledajo v objektiv, le mali Blaž zamišljeno opazuje, kaj se dogaja.

Prisotni so Eva in Beno Turk, Jože in Blaž Kraševec,  Tamara in Katarina Klepac, Bojan Ovsec in Klavdija Podobnik. Spredaj se na rokice naslanja Andreja Podobnik.

Ob nastajanju našega naselja je imela vsaka družina dva ali tri otroke. Danes je tu malo mladih družin in posledično malo otrok. Večina hiš sameva z dvema ali enim starejšim članom. V šolo so takrat vsi otroci hodili peš v dvojicah ali pa v skupini, zelo redko se je zgodilo, da so otroke peljali z avtom.

Ko še ni bilo naselja Ograde, je bilo v ulici malo prometa. Na cesti so bili le naši osebni avtomobili in tovornjaki ali traktorji z gradbenim materialom ali drvmi, zato se je pozimi vsako dvorišče ali vrt z naklonom spremenil v sankališče in smučišče.

Dolge zimske večere pa so izkoristili za branje, gledanje televizije in za druženje s starši ob igranju družabnih iger: kartanje, človek ne jezi se, domino, fižolkanje … V poletnem času pa so potekale drugačne aktivnosti. Deklice so prenašale punčke, se prelevile v mamice in tekmovale, katera bo imela lepšo punčko oziroma bolj vzgojenega malčka. Veliko časa so otroci preživeli na kupu peska, ki je bil pred vsako hišo. Natovarjali in raztovarjali so plastične tovornjake, se s peskom obmetavali, gradili hiše in predore. Zvečer so bila njihova lasišča, telo in oblačila polna peska.

Veliko so kolesarili. Najprej je bila tura po ulici, nato pa se je domači okoliš vedno večal in starši smo se spraševali: Le kod se potepajo? Dolgo jih ni. Še dobro, da vsega nismo vedeli, ker bi bili drugače še bolj v skrbeh.

Uživali so v lovljenju in skrivanju, več poletij pa je prevladoval gumitvist. Zadrževali so se doma in nam bili vedno na očeh.

Tudi naši otroci so imeli enajsto šolo, pa ne pod mostom, ampak v grmičevju na pobočju Malega vrhka. Takrat je kričanje in veselo žlobudranje utihnilo. V grmičevje so od doma nosili rabljene deščice, letve, žeblje, kladiva – gradbeni material za hiško. Bili so enotni, nobenega tožarjenja ni bilo, živeli so za skupni cilj – hiška. Nikoli je nisem videla, sem pa o njej, o gradnji in njihovem počutju veliko pozitivnega slišala. Med igro so ušpičili tudi veliko neumnosti, ki bi jih lahko drago plačali, pa se je na srečo vse dobro končalo.

Vse to se je dogajalo v njihovem prostem času, ki pa ga ni bilo na pretek, saj so morali poleg izpolnjevanja šolskih obveznosti, pomagati tudi staršem. Šli so po kakšno stvar v trgovino, bili varuške mlajšim bratcem ali sestricam, pomagali v gospodinjstvu, pri hišnih opravilih in na vrtu, kasneje tudi pri gradnji in marsikaj bi lahko še dodala.

Danes imajo otroci drugačne igre. Čeprav je v ulici kar nekaj šoloobveznih otrok, jih vidim in slišim zelo malo. Prosti čas preživijo ob računalnikih in mobilnih telefonih, veliko časa pa jim vzamejo  številne interesne dejavnosti in domače naloge.

Moje spomine sta bogato in doživeto dopolnili takrat mali deklici, danes pa odrasli ženski in mamici.

Otroštvo v 80-ih letih

Spomin mi sega več kot 40 let nazaj – v naša otroška in najstniška leta. Čopki v laseh, nasmehi na obrazih in pristni otroški dotiki, objemi. To so bili biserčki tistega časa, ki bodo sijali v naših srcih do konca življenja. Imeli smo sproščeno, razigrano in veselo otroštvo, četudi ne vseskozi pod očmi naših staršev. Oni so s svojimi rokami gradili in ustvarjali naše domove. Vrstniki smo rastli z roko v roki, eden z drugim. Naša igralnica je bila narava, z vsemi njenimi lepotami in danostmi za igro. Narava najtoplejša in najvarnejša roka za naša otroška srca.

Hvaležna sem za vsak trenutek druženja s prijatelji iz sosednjih hiš. Skupaj smo odrastli v odgovorne, zanesljive, poštene in delavne posameznike. Otroštvo v 70-ih in 80-ih letih nam je dalo tisti pravi občutek, da smo postali to, kar smo sedaj – ljudje s srcem.

Klavdija Podobnik

Pravljično otroštvo

Nikoli si ne bi mislila, da bom nekaj tako vsakdanjega, preprostega in takrat samoumevnega, nekoč opisala z besedo »pravljično«. Kot otrok iz 70-ih se spominjam brezskrbne igre na naših ulicah in sosedovih dvoriščih, ki smo jih vsak prosti trenutek polnili otroci iz sleherne hiše ne glede na starost. Vedno se je našla družba, le stopiti si moral do ceste in pokukati naokoli, ravno tako nas je vedno pritegnilo kaj zanimivega. Beseda »dolgčas« takrat še ni obstajala. Za igro pa smo potrebovali le malo ali skoraj nič, kakšno žogo, gumitvist, loparje, tudi palica in kamen sta zadostovala, dokler je bila cesta še makadamska. Cesto so asfaltirali, palico je zamenjala kreda, hiše so dobile škarpe, mi nekaj več let, vendar bistvo se ni spremenilo. Družbe je bilo še vedno na pretek, le naš teritorij se je malce razširil. Dnevno druženje se je prevesilo tudi v večerno in Smeli je postal priljubljeno zbirališče za mladino iz cele doline. Škarpe in ulična razsvetljava so nam odlično služili. Starši so nas predvsem v času počitnic pustili zunaj tudi malo dlje, saj smo bili v dometu njihovega glasu, če ne celo oči, tako da so nas z lahkoto priklicali tudi brez mobitelov. Mobiteli takrat še niso obstajali. Izumili so jih nekje istočasno, kot se je pojavila beseda »dolgčas«.

Počutili smo se varne, kjerkoli smo bili, poznali smo vse in vsi so poznali nas in naše starše. Vedno smo lahko računali na kogarkoli, da nam priskoči na pomoč, če bi bilo to potrebno. Sosedje so bili podaljšana roka naših staršev. Seveda v pozitivnem smislu. Bili smo radovedni, igrivi in družabni, svobodni.

Dandanes odrašča moj sin v neki drugi ulici, pa vendar tudi to sestavljajo hiše z dvorišči in škarpami, le otrok ni videti na njej. Družbo je treba poklicati, se dogovoriti za uro, mogoče celo poskrbeti za prevoz, saj prijatelj ni iz bližnje hiše. Spontanost je povsem izginila, dogovor glede otroškega druženja pa spominja na sestanek, poslovni sestanek. Igrače, ki polnijo otroške sobe, le redko pridejo na vrsto, saj ni otroških rok, ki bi posegle po njih. Igrače, o katerih mi nismo niti sanjali. Ko pa se vendarle zbere par otrok, pa niti ne vedo, kaj bi počeli. In če se jim naposled le uspe najti v igri, iz njih vejeta razigranost in sreča. Ravno taki, kot sta spremljali moj otroški vsakdan.

Ampak to je bilo v davnih časih, ko je bil Mercator lahko med vikendi in prazniki zaprt, saj je bil naš najboljši sosed le čez cesto in tam si dobil vse in še mnogo več kot lahko ponudi katerakoli trgovina.

Neprecenljivo!

Slavica Janeš

Viri:

  • Angelca Ovsec
  • Anica Kraševec
  • Marija Janeš

Kraj: Lož
Datum: poletje 1980
Avtor: Roman Klepac
Zbirka: Vlasta Podobnik
Skenirano: 24. 1. 2022
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. Arne Kozina permalink
    4. 08. 2022 12:49

    Čudovit opis značilnega odraščanja otrok. Le čemu vprašanje: “nikoli si ne bi mislila, da bom nekaj tako vsakdanjega, preprostega in takrat samoumevnega, nekoč opisala z besedo »pravljično«?! Tako je res bilo, pravljično! In ponekod je še vedno tako! Če pa bo na Zemlji nekoč zmanjkalo otrok, bo to pač konec bodočnosti naše civilizacije (menda se je to Zemlji že večkrat zgodilo, v njeni zgodovini). A ne gre še obupavati! Na naših mejah že odstranjujejo rezilno žico in vedno novi begunci bodo prišli tudi k nam. Le sprejeti se jih bomo (nekoč) morali navaditi. Doumeti, da drugačnost včasih pomeni tudi nove rešitve. Otroški živ-žav pa je vedno enak. Povsod. In vedno je zanesljiv temelj za novo bodočnost!

    Liked by 3 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: