1970 Topol pri Begunjah – Orjemo

Fotografija je bila posneta julija 1970 na Pečnici, to je ena izmed njiv, ki smo jih obdelovali. Na traktorju je Ivan Tomšič – Anžetov, za plugom je ata Janez Kranjec. Sliko je ata poslal svojemu očetu Jakobu v Kanado. Imela sta navado, da sta si pošiljala slike in na njih podrobne opise življenja tako doma, kot v Kanadi.

Pri nas smo imeli le osnovna orodja za obdelovanje njiv, kot na primer brano in plug, traktorja, kot tudi vlečne živine, pa nismo imeli. V vsem smo bili odvisni od sosedov. Gnoj smo večinoma dobili pri Jagrovih – Meden, s traktorjem je pomagal eden izmed sosedov, kot v tem primeru Anžetov. Svoj prvi in tudi edini traktor je ata kupil 3. maja 1975 od Jožeta Turšiča iz Begunj in zanj plačal 130.000,00 dinarjev, kar bi danes pomenilo dobrih 540 evrov. Njive je preoral s traktorjem.

Temu je sledilo brananje in tolčenje kep. Za to smo imeli leseno orodje, bete, smo rekli, to je bil na dolgem ročaju kos okroglega lesa, kakšnih 30 cm dolg. Z betom smo torej tolkli kepe zemlje. Nikoli ne bom pozabila, kako je bilo to delo težko. Po navadi sem si zamislila kakšen velik problem, po katerem sem potem ure in ure tolkla z betom, le tako sem zmogla opraviti to nujno delo. Ata je šel po njivi z Brestovo kanglo in pobiral travo in ostali plevel, da je bila njiva čim bolj čista za novo setev. Z mamo smo nato posejali zelenjavo, potaknili čebulček v zemljo.

Za sajenje krompirja je ata delal črte tako, da je parkiral traktor na konec njive, na zajlo pripel plug, rekli smo mu drvo, in z njim črtal po njivi. Na ta način njiva ni bila toliko stlačena. V te grabne smo potem posadili krompir. Zasul, torej naredil grobove, pa je na roke z motiko. Verjetno je bilo tako marsikje, pri nas smo se namreč pri sajenju krompirja vedno skregali. Ne spomnim se več, zakaj, ampak kot po pravilu je bilo tako. Mogoče se ata in mama nista zedinila, kolikšen del njive bo namenjen krompirju, s sestrami pa smo se navadno ravno takrat imele polno stvari za zmenit, ali smo se zaigrale na njivi, v najslabšem primeru pa je hišni pes Mufi nenadoma postal tako žejen, da smo morale domov po vodo zanj. Le zakaj se je ata jezil?

Večinoma smo obdelovali njive na lokacijah, ki smo jim rekli: zelnik, zazeljščnica, pečnica, zglavnica, rejpe. Kot je že iz imena sklepati, je bila na zelniku posajena različna zelenjava od solate, korenja do visokega fižola in zelja. Na ostalih njivah smo kolobarili krompir in peso za prašiče, pa tudi kolerado ter repo. Nizki fižol smo imeli vedno posajen po krompirju, kar pomeni, da smo pri kopanju krompirja morali gledati tudi na to, če je fižol že dozorel. Populili smo grmičke fižola in ga s koreto odpeljali domov ter vdeli v štant kozolca, da se je sušil. Krompir smo kopali na roke, v celo, z motikami. Še prej smo na njivo napeljali dovolj gajb, v katere smo potem krompir pobirali. Najprej smo pobrali debelega, potem smo šli čez celo njivo še enkrat ter pobrali drobnega. Domov smo ga vozili najprej s koreto, kasneje z družinskim avtom ami 8, še kasneje s traktorjem. Klasične gajbe, ki smo jih sprva imeli, so bile velike in težke (vanje je šlo približno 30 kg krompirja), zato je ata pričel delati manjše za 15 kg. Pozimi, ko ni bilo dela zunaj, je cele dneve zbijal nove gajbe in popravljal stare.

Spomnim se, da smo krompir pobirali septembra, ko smo bili otroci že v šoli. Kakšno leto je bilo tudi že zelo mrzlo. V res hudem mrazu pa smo navadno pobirali hruške moštarice. Včasih nam je prav zanohtalo pri tem delu. Tudi ko smo z vozom pripeljali domov kolerado, repo, peso ali zelje, smo to doma obtrgovali že v hudem mrazu. Spomnim se, kako sem sedela na kupu pese na vozu, trgala perje stran, ga metala na eno stran voza, peso pa na drugo stran. Poseben dogodek je bilo ribanje zelja. Ata je na dvorišču postavil dva čoka, nanju dal desko, na kateri smo zeljnate glave očistili odvečnega listja ter večje glave prerezali na polovico. Potem smo jih v škafu oprali, jih zribali in napolnili lesen sod. Spomnim se, kako neznosno me je eno leto bolel zob, ko sem ribala zelje. Včasih sem se tudi urezala pri tem delu, a nikoli huje.

Vedno, ko smo imeli delo na njivi, je mama s sabo nesla košaro, v kateri je bila malica in domač sok.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: 1970
Avtor: Martina Kranjec (Mele)
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 24. 5. 2022
Oblika: fotografija