1949 Tamar – Bitka na snegu

Po drugi svetovni vojni so ljudje pričeli zajemati življenje s polno žlico. Kolektiv nekega postojnskega podjetja si je privoščil zimske igre v Tamarju.

Ena najlepših ledeniških dolin v Julijskih Alpah je prav zagotovo Tamar. V davnih časih so okoliški kmetje izkrčili gozd, uredili dolino in postavili pastirsko kočo. Imenovali so jo Dom v Tamarju, pašnik pa Zelje. Konec 19. stoletja je bila tam ovčja sirarna, ograjena z leseno ograjo. Takim ogradam so rekli tamar. Nedaleč stran se nahaja izvir Nadiže, ponikne in pri Zelencih privre na dan kot Sava Dolinka. Nad dolino kraljuje mogočni Jalovec. Tamar je nadaljevanje doline Planice. Poleti je Dom v Tamarju priljubljena točka obiska kolesarjev, pozimi pa do njega vodijo lepo urejene tekaške proge.

Veselje na snegu smo si privoščili tudi v naši službi. Za časa moje ere je bilo to prvič leta 1988. Več o tekmovanju si lahko preberete v prispevku na tej povezavi. Po koncu tekmovanja so nekateri pospravljali smučišče, drugi smučali, eni pa smo se odpravili v Planico z novim direktorjevim BMW, ki ga je vozil sodelavec Luka. Šele kasneje sem izvedela, da sta bratranca. Ker direktor svojega avta pa že ne bi posodil vsakemu. Raje ženo. V Planici je bil parkiran naš avtobus pa tudi nekaj članov našega kolektiva – v bližnjem bifeju. Na poti tja se nam je pripetila manjša nezgoda, saj smo na pol poti med Podkorenom in Planico srečali naš avtobus, ki se je vračal v Podkoren. Za nalašč smo se odpeljali v Planico obrniti. Seveda ni ostalo le pri tem. Privoščili smo si še krajši izlet naokrog s tujim, novim avtom s polnim tankom bencina. Ko smo se vrnili v Podkoren je bilo nekaj ljudi že na avtobusu, ostali so prihajali prav počasi. Na koncu sta manjkala le še dva ključna potnika. Očitno sta naziv športnega dne »Izgubljeni v snegu« vzela čisto zares. Pustili smo direktorja, saj je bil konec koncev plačan, da skrbi za rajo, sami pa smo se odpeljali pod Golico na južino. Narcise (še) niso cvetele. Nanjo smo čakali zelo dolgo. Potem smo jo poplaknili in razdelili priznanja. Pod pritiski tistih, ki se jim vedno mudi, smo morali zapustiti prijetno gostilno. Z direktorjevega avta so sodelavcu »ukradli« smučke. Čisto slučajno pa sem videla sodelavko, ki je proti avtobusu s težavo nesla dilce, na las podobe sodelavčevim. Žal mi je bilo le, da nisem bila s fotoaparatom prisotna, ko je sodelavec opazil, da njegovih smučk ni več tam, kjer jih je pustil. Kot kaže, je bil med nami izdajalec, ki je sodelavca napotil v pravo smer. Počasi smo se odpeljali proti Kranju, odložili kranjske sodelavce in se v spremstvu pevskega zbora »Veseli ventilčki« (lahko bi se imenoval tudi »Fušajte z nami«) odpravili proti domu.

V Tamarju, bitka na snegu, 1949. Sredi marca tega leta so potekali prvi poskusni skoki na 80-metrski skakalnici v Planici. Sonce je že močno pobiralo sneg in povzročalo obilico težav pri pripravi skakalnice. Zaradi visokih dnevnih temperatur je ob izteku skakalnice nastalo 30 cm globoko jezero, preko katerega se je ponoči naredila ledena skorja. Morali so izkopati dolg odtočni kanal, da je voda odtekala. Prekrili so ga z deskami in snegom. Zmrznjen sneg v okolici so rezali v velike kvadre, jih nosili na skakalnico in tam tlačili in teptali. Tako so nadomeščali sneg, ki ga je podnevi pobralo sonce. Prireditvenemu odboru so pomagali tudi študentje fizkulturne šole iz Ljubljane. Tridesetkilometrska proga za smučarske teke je bila v celoti izpeljana po dolini Tamarja. Tudi tu ni šlo brez težav. Zaradi pomanjkanja snega so se na progi pojavljale zaplate kopne zemlje. Z Bleda so prišli na ogled skakalnice avstrijski tekmovalci in izjavili: »Škoda, da ni snega. Na vsakem koraku srečujemo dokaze vzorne in izredno premišljene organizacije. Skakalnica je zgledno pripravljena in v najboljšem stanju. Njena konstrukcija je popolna: pri dokaj znatnem številu skakalnic, ki jih imamo v Avstriji, so morda komaj dve, tri, ki so tehnično tako dovršene, kot je vaša v Planici. Naše stanovanje je sicer precej oddaljeno od Planice, toda to nas niti najmanj ne moti. Vožnja tja in nazaj nam nudi toliko lepega in zanimivega, da čas naenkrat mine.« Kakšno priznanje za planiški odbor!

Viri:

• Ljudska pravica (19.03.1949), letnik 10, številka 66. URN:NBN:SI:DOC-BMSPCTWB from http://www.dlib.si
• https://mojsvet.info/dolina-tamar-cudovita-ledeniska-dolina-pod-jalovcem/

Kraj: Tamar
Datum: 1949
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 5. 7. 2022
Oblika: fotografija