1934 Logatec – Rezultati športnega dne

Osmega septembra 1934 je bil v Logatcu športni dan, ki so se ga udeležili tudi člani »Sportnega kluba Javornik« z Rakeka. O dogodku časniki niso poročali in o njem ne morem povedati več, kot je razvidno z dokumenta.

Sta se pa nekaj let kasneje, leta 1988, dve firmi, ki sta se futrali pri istem koritu, ena iz Ljubljane in ena iz Kranja, odločili, da bosta izvedli zimski športni dan »Izgubljeni v snegu« in sicer v Kranjski Gori. Kot članica ljubljanske ekipe sem bila zadolžena za ekskluzivno poročevalko. Zjutraj smo prišli, kot po navadi, v službo. Predsednica sindikata je bila prvič prva in je celo skuhala kavo, ki so jo nekateri kritizirali, bi bila pa lahko še slabša. Ker takrat kofeta ni bilo polne police. Mnogi so se pritoževali, ker ni bilo dopinga. Le-ta se je pojavil na avtobusu nekje med Šiško in Medvodami. Bil je sicer zakamufliran v steklenički Cockte – pijače naše in vaše mladosti, vendar ga je izdajal duh, ki je iz stekleničke počasi izginjal in se preselil v trudne duše izletnikov.

Gorenjci so celo stvar zafrknili, saj je v Kranju padal dež. Tam naj bi ob osmi uri imeli gorenjski zajtrk (znani vir je pred tem širil govorice, da naj se raje najemo doma – za vsak slučaj) in Gorenjci so me popolnoma razočarali, kajti zajtrk je bil soliden: sendviči, kava, čaj in doping, tako da so prišli na svoj račun tudi tisti, ki v avtobusu niso. Kaj pa je ena flaška Cockte za trideset žejnih.

Po tem obilnem zajtrku smo se odpravili proti Podkornu, kjer je snežilo, še najbolj pa je pihalo. Smučišče je bilo urejeno, za kar so imeli največ zaslug ljubljanski fantje, ki so se že v zgodnjih jutranjih urah s svojimi avtomobili odpeljali tja in vse pripravili. Količke so postavili tako precizno in lepo, da so tekmovalci med njimi lahko peljali kar smuk. Preden se je na smučišču zbrala smučarska elita, je minilo kar precej časa. Ker nihče ni mislil nič, smo sicer imeli eno štoparico, kaj drugega pa ne. Nastal je problem, kako bo štopar v cilju vedel, kdaj začeti meriti čas. Na srečo je imela ena sodelavka rdečo bundo in z njo je šla na start Zdenka, ki je bila štarterka. Ko je zamahnila z rdečo bundo, je Luka na cilju pritisnil rdeč gumb na štoparici. Naključje z rdečo barvo je zgolj slučajno. Vera je zapisovala rezultate, ker je lepo pisala, jaz sem pobirala številke, izvajala doping kontrolo (tisti, ki do tedaj ni še nič pil, je moral na cilju – nihče se ni branil), luftirala, še najbolj pa me je zeblo.
Tekmovali sta dve ekipi. Kranjska firma- ekipno je dosegla odlično drugo mesto, medtem ko je bila ljubljanska predzadnja. Vse je stvar interpretacije.

Še drugi del rezultatov, ki jih je skrbno zapisal Aleks Domicelj.

Kraj: Rakek
Datum: 9. 9. 1934
Avtor: Aleks Domicelj
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 11. 3. 2016
Oblika: Dokument – skenirana datoteka