1935 Vrhnika – Zvonovi in Kukavica

Končno se naredilo vreme in po dolgi mrzli zimi, ki ji je sledilo še obdobje dežja s hudimi vetrovi, so zdaj narava in ljudje pohiteli s spomladanskimi početji: z juga je potegnilo toplo in mlada trava je bodla iz zemlje, cvetele so že julke in trobentice, ptiči so kričali v živih mejah in sadovnjakih, kokoši po ogradah so z glasnim rahtanjem oznanjale svoje razmnoževalne načrte, krave so nemirno mukale po hlevih v pričakovanju paše, kmetje so s traktorji hiteli zdaj po njivah s polnimi prikolicami gnoja in plugi, zdaj po travnikih z branami in gnojili, zdaj po poljskih poteh na pomoč sosedu – pomlad je zamujala in treba je bilo pohiteti. Vse je bilo v gibanju. Tistih nekaj kmetov je bilo tako ali tako kar naprej na polju, delavci so po šihtu naglo zmetali vase prejšnji večer pripravljena kosila in se zapodili na njivice in vrtove, otroci niso zdržali pri knjigah, še pri televiziji ne …

Tudi stari Mihovec ni mogel več biti v hiši. Peč so nehali kuriti, za štedilnikom je bilo neudobno. In dolgčas, predvsem dolgčas. Hiša je bila prazna. Kar jih je doma, delajo na njivah, drugi so v službi, otroci bog ve kje.

Zato se je opiraje na gladko leskovo kljuko, ki jo je bil urezal že pred leti, ko je še lahko šel sam v gmajno po toporišča za orodje, dvignil z zaboja za drva, kjer je navadno posedal in počasi oddrsal na hišni prag. Slabo mu je šlo. Noge so ga komaj nosile, križ je bil že davno ves trd in boleč, iz prsi se mu je v premorih med mokrim krehanjem oglašalo mučno piskanje. Tudi vrtilo se mu je. Preveč je kadil, dohtarji so mu kar naprej pridigali. Zato pa ni maral več k njim. Saj je star, kaj mu pa bodo. Samo učili bi se na njem.

Na pragu ga je oslepilo sonce, da je za trenutek postal. Potem je previdno prestopil kamnite škrli pred hišo in zlagoma odšel proti skednju. Počivati je moral vmes – pa kaj, saj ima čas. Na zahodni strani skednja, tam kamor prav zdaj sonce najtopleje sije, je nizek kup desak, tja se je bil namenil sedet. Z vzdihom se je spustil na les in se za trenutek s hrbtom naslonil na sprano sivo steno iz krajnikov. Potem se je zravnal, kolikor je le mogel. Dobro mu je delo takole v popackanem suknjiču in v še čisto dobrih suknenih hlačah sedeti na soncu. Na široko se je razkoračil, se z zgornjim delom telesa naslonil na kljuko in se zazrl čez vrt proti sosednjim hišam. Zamaščeni klobuk, s katerega je trak že davno odpadel in mu tudi barve ni bilo več mogoče določiti, je ščitil oči pred premočno svetlobo in plešasto glavo pred vetrom.

Ozrl se je po drevesih … Obrezati bi jih bilo treba, pa nima kdo. Mladega ne briga, ni mu sila za denar. S pogledom se je pomudil na vsakem drevesu: tu so češplje – špička, ta dolga, ringlota, v plotu stara cibora; potem hruške -tepka, moštarica, sutka za zidom; osenice onkraj skednja ni mogel videti, zato si je njeno mogočno krošnjo skušal priklicati v spomin. Bi znalo biti res, da jih je ukazala nasaditi francoska oblast njega dni, da bi obvarovala ljudi lakote – tako rodovitne so, da je na debelo njihovih drobnih plodov po tleh na jesen in jih je prav sitno pobirati … Jablane so tudi pregoste. Beličnik ne rodi že leta, precepiti bi ga bilo treba; tudi bobovec ni boljši …

Odvrnil je pogled z vzdihom in se skušal zamotiti z ugibanjem, kaj neki počnejo sosedje slabih sto metrov stran onkraj vrta. Bilo je slišati klice ljudi, ropot nekakšnih strojev, videl je postave, ki so tekale sem in tja.

Spet zidajo, se je domislil. Lahka njemu, Korletu. Še mlad je, zdrav, stari so se umaknili, družina ga uboga, zasluži dobro – lahko gradijo. Zadosti mu pa tudi ni nikoli. Kar grabi na kup. Saj ne bo nič s sabo nesel.

Jezilo ga je. Zmeraj ga je dražilo, ko je gledal ljudi, kako hlastno podirajo stare hiše, kako vlačijo domov stroje, kako opuščajo stare navade. Rajnka ga je zaradi tega zmeraj kregala.

“Ko moreš biti tako starokopiten!” se je jezno zadrla nanj in se obupano obrnila proč, ko je že spet nasprotoval kakšni novotariji in ni hotel dati denarja zanjo … Nazadnje je vseeno prišel tudi k njim vodovod, pa radio, pralni stroj in vse sorte drugih reči; nekaj so tudi prizidali, ampak to je bilo vse proti njegovi volji, to je vse Jela komandirala – samo da ga je jezila!

Saj drugače ni bila napačna, Jela. Mlada je bila prav čedna: visoka, postavna, črnih las in oči. Pa pela je lepo. In pobožna je bila – kako pobožna! Še če je polila kanec mleka, ni nikoli pozabila reči: ‘Za verne duše v vicah!” Hčere so po njej … sinovi pa ne. So tudi črni, ampak bolj pri tleh in k pijači nagnjeni. Zato pa je zdaj tako …

Včasih je bilo vse drugače …

Ravno se je bil potopil v spomine, pa ga je zmotil kakih pet ali šest let star deček, ki je s kolesom pridivjal po poti mimo hiše. Stari se je oglasil za njim:

“Kaj tako noriš – boš padel! Počasi pojdi!”

“Ne bom, ne!” se je obregnil deček. “Ti boš padel – ko si star!” In je odpeljal dalje. Starega je pogrelo, da je planil na noge in žugal za njim:

“Prokleti mulc – kaj tako te učijo?! Boš tudi ti star, če ne boš mlad poginil … Boš že še videl!” Od onemogle ihte ga je zagnal kašelj in spet je zahroplo v njem. Sedel je nazaj, majaje z glavo. Ta svet je čisto nor in gorje staremu človeku na njem! Če bi se bil on kot mulc takole obnašal !! Oče bi ga bili dotolkli!

“Kaj godrnjaš, Lojze?” se je oglasilo z njegovim hrbtom. Pred njim se je znašla Malnarčkova Franca, soseda, kakšno leto mlajša od njega, ki je prišla po poti kakor malo prej fante, ne da bi jo bil slišal. Njen brezzobi obraz z visoko izbočenimi ličnicami je bil videti, kakor da se drži na smeh, ko je stala pred njim, zavita v črn plet.

“Kje si pa bila?” je odgovoril z vprašanjem.

“Pri Lukovi Rezi. Je nekaj slaba, ne vem, če bo še kaj z njo. Pa kar sama je, nobeden ne pride blizu. Je dejal dohtar, da jo bojo dali v bolnico, pa ni hotela … Ne vem kako bo …” Mihovec je žalostno kimal nekam v travo, potem je dvignil glavo:

“Oo, veš kaj ti povem – ta zadnja je biti star pa bolan! Pa še sam povrhu … Ko bi se človek vsaj kmalu stegnil!!” je spet pogledal v tla in glas se mu je tožeče zatresel.

Pomirjevalno, s kančkom nestrpnosti mu je rekla: “Tiho bodi, Lojze, saj ti jih imaš, saj nisi sam! Vsaj jesti ti dajo, pa operejo te, pa na gorkem si.”

“Ja – pa vsem v napoto! Še mulci se spotikajo obme … Vse je živčno, vse znoreno, nobene besede mi ne dajo! Pravijo, da sem tečen, pa blesav, pa starokopiten, pa vse sorte. Ni mira, nikdar!” Način, kako je to povedal, je razločno nakazoval, da bi se pravzaprav rad razjokal kakor otrok v materinem krilu.

“Kaj češ, Lojze,” je povzela Franca, “stari smo postali, nismo več za ta svet … Saj meni tudi ni lahko – pa kaj čem …” In je počasi odšla svojo pot proti domu na koncu vasi.

Mihovec je gledal za njo, dokler se ni skrila med drevjem. Njena mala postava je bila še zmeraj skladna in hoja za njena leta prav urna. Še vedno se je držala zravnano … saj tudi ni toliko garala kot druge ženske – ni imela veliko otrok, niso imeli zemlje, tudi v fabriko ni hodila. Res so bili bolj na tesnem z vsem, ampak pretegnila se pa ni. Zmeraj pa je bila rada čedna, še zdaj. Redke lase ima, pa jih še kar splete v kito in čeznje zaveže ruto na mašenco, za delavnik iz kambrika, v nedeljo židano. Nobena se ne zna več pokriti tako. Poznal jo je, ko je bila še dekle, prav gizdava je bila …

Naslonjen nazaj ni mogel dolgo sedeti, zato se je spet nagnil nad svojo leskovko. Gledal je čmrlja, ki je obletaval cvetlice v travi. S sosedovega dvorišča so ga dosegli klici, nekdo je hotel, naj mu prinesejo gajbo. Kaj bodo že sadili krompir? … Slišati je bilo kosa, a ga ni videl, nemara se je oglašal z osenice tam zadaj.

Zazdelo se mu je, da je slišal tudi kukavico. Letos je še ni. Nagnil je glavo in stegnil vrat, da bi bolje ujel zvoke … Da, s hriba se oglaša. Ku-ku, ku-ku. Kaj le prerokuje … najbrž vsakemu kaj drugega – enim srečo, drugim denar … Meni nemara odšteva čas … no, koliko še – povej, kukavica …

Napeto je poslušal. Ušesa je imel še kar dobra, a motili so ga glasovi v soseščini in veter ni pihal v pravo smer. Ko je za trenutek vse utihnilo, je zaslišal … Ku-ku. Eden, si je rekel … ku-ku, ku-ku … dva, tri … Potem je spet trušč preglasil vse in ničesar več ni mogel razločiti … Torej tri, trikrat mu je zakukala. Tri – kaj? Leta, mesece, dni? Koliko še, kako dolgo?

Sedel je tako tam za skednjem stari Mihovec na soncu vse popoldne in prisluškoval okoli sebe, sedel je še v mraku, ko se je družina vrnila z njiv. Ko ga gospodinja ni našla v kuhinji, je poslal dečka gledat, kje so ate. Mali je bil ves zasopel že čez minuto nazaj:

“Za skednjem ležijo, pa nič se ne menijo!”

“O, Jezes!” je zastokala ženska in planila ven.

“Pojdi z mano!” je v teku zaklicala moškemu, ki je stopil iz hleva. Sledil ji je.

Pri skednju sta našla ateta, ki je napol ležal na kupu desak, naslonjen na skedenj. Nič več se ni gibal, nič se ni menil, nič več ni dihal in krehal, le gledal je nekam daleč in čudno na smeh se je držal. Leskova kljuka mu je zdrsnila iz roke in je zdaj ležala na tleh.

“Pojdi po ljudi!” je ukazal gospodar ženski, “da jih bomo brž noter odnesli!”