Preskoči na vsebino

1935 Vrhnika – Zvonovi in Kukavica

21. 10. 2022

Zadnjič smo se ob prispevku 1935 Selšček – Na parah med rožami precej razgovorili o obsmrtnih navadah v drugi polovici 20. stoletja v Loški dolini in okolici ter obdelali marsikaj – preskočili pa smo zvonjenje ob smrti pri cerkvenem, to je krščanskem pogrebu. Naj bo ta stara slika Vrhnike s cerkvijo sv. Frančiška Ksaverija podlaga, da pomanjkljivost po najboljših močeh odpravimo, še prej pa beseda o sliki: podobno iz predvojnega obdobja smo že objavili. Tudi to je napravil Alojz Tomec, ki je tokrat postavil v središče vaško cerkev, ujel pa je tudi še neporaščeno Racno goro in spredaj košček struge Obrha.

Zdaj pa skromno o zvonovih:

Ti so bili starodobni telefon, ki je hitro in na daleč oznanil tako čas trikrat na dan, kot praznično veselje in nesrečo – tudi smrt v skupnosti. Zvonik na sliki ima dva zvonova, ki se oglasita za žegnanje in velike praznike ali ko kdo umre – vabi k maši in/ali slovesu. Večji zvoni v tonu F, manjši v tonu Gis.

Upam, da mežnarjem v tej cerkvici ni bilo treba nikoli biti plat zvona, ki oznanja in odganja najhujše katastrofe. Ko je gorela Vrhnika 1942 – je bil plat zvona? Nihče tega še ni omenil, saj je šlo za zaukazane načrtne požige …

Ko je nekdaj v fari kdo preminil, se je kmalu oglasil vaški ali farni zvon, ki je s posebno melodijo oziroma načinom zvonjenja oznanil, da je nekdo umrl. Kjer je bilo zvonov več, je že uporaba določenega zvona sporočala, ali je bil umrli moški, ženska ali otrok. Za moškega so zvonili z najnižjim, basovskim glasom, za žensko s srednjim in za otroka z najvišjim tonom, sem nekje slišala. V Vrhniki so za moškega začeli zvoniti z nižjim tonom in naprej z obema, za žensko pa so začeli z višjim in naprej prav tako z obema. Otroku pa samo z zvonom, ki ima višji glas?? Zadnje le ugibam.

Ko so ljudje v vasi zaslišali, da “mrliču zvoni”, so takoj začeli spraševati naokoli, kdo je umrl. Nekaj je bilo mogoče sklepati po tem, v kateri cerkvi je zvonilo in uporabi (začetne) višine tona zvonov, natančna novica pa se je raznesla od ust do ust. Svojci umrlega so k sorodnikom poslali tudi koga povedat o smrti v družini – peš po bližnjici ali s kolesom po prašnem makadamu – ali pa sporočilo predali kar mimoidočemu, namenjenemu v določeno vas. Tistim v daljnih krajih so poslali telegram, če se jim je zdelo potrebno in so zmogli stroške in sitnosti.

Prvo zvonjenje mrliču je bilo ob prvem naslednjem običajnem času zvonjenja po smrti, razen če se je družina odločila za zamik. Če je nekdo umrl pozno popoldne, so zvonovi lahko oznanili njegovo smrt že v večernem mraku ob Ave Mariji ali pa naslednje jutro. Vse dni, ko je mrlič ležal na parah, se je zvon trikrat na dan ob običajnem času zvonjenja oglašal na poseben način, ki je to oznanjal, in so ljudje rekli, da “mrliču zvoni” ali “h mrliču zvoni”, kar je mogoče treba razumeti kot povabilo k molitvi in kropljenju umrlega.

Vaška zvonova v Vrhniki sta rajnkemu poslednjič zazvonila, ko se je pogrebni sprevod odpravil od hiše in mu zvonila vse do vrha klanca, s katerega se že vidi Viševsko cerkev in pokopališče. Tam je nekdo pazil, kdaj se bo prikazal sprevod in takrat se je oglasil zvon v tamkajšnji cerkvi, ki je umolknil šele, ko so krsto položili v cerkev. Ko je bilo obreda konec in je šel pokojni še zadnjič iz božje hiše, ga je zvon pospremil tudi do groba.

To je primer iz Vrhnike, verjetno pa je bilo v drugih vaseh podobno, vendar prilagojeno vsakokratnim okoliščinam. Kako je danes pri najboljši volji ne vem. V vsesplošnem hrupu ni več mogoče dobro slišati zvona po dolini in tudi na njegovo sporočilo je le malokdo še pozoren. Kolikor so mi povedali, zdaj zvonijo le še na dan pogreba ali mogoče tudi prejšnji večer. Le pred in po obredu v cerkvi se zvon še oglaša bolj ali manj enako kot nekoč, čeprav ga zdaj poganja elektrika in ne več mežnar z vrvmi.

Ljudje so nekdaj v svoji hudomušnosti melodiji zvonov radi pritaknili čim bolj hecno, včasih tudi zelo robato in obešenjaško besedilo, celo – ali še posebno – pri zvonjenju za umrlega. Skoraj vsak zvon je imel svojo pesmico, vsaj eno, in nekaj sem jih bila zapisala. Pripovedovalo se jih je ne preveč na glas ob kakšni zabavni priložnosti ali v veselem omizju, daleč od misli na smrt, izgubo in žalost, a vendar kot skrit opomin na minljivost vsega živega. Če začnem:

V Podcerkvi pri svetem Martinu zvon odločno ponavlja : “S kou-cam ze nim, u ja-mo griem ž nim! S kou-cam ze nim, u ja-mo griem ž nim!”

Na Škriljah pri svetem Urbanu je ob taki priložnosti zvon turobno zapel:
“A-dn je umaru, kdu ga bua daru? A-dn je umaru, kdu ga bua daru?”
Druga varianta pravi: “A-dn je uma-ru, ne bua več kruhka ža-ru!”

V Viševku pri Mariji Vnebovzeti je bilo slišati precej hitreje:
“Le hi-tro u jam-co ž njim, le hi-tro u jam-co ž njim!”
Ali pa: “A-dn man-ka, a-dn man-ka, a-dn-a-dn-a-dn man-ka!”

Na Bločicah v cerkvi sv. Primoža in Felicijana pa je pogrebni zvon ponavljal:
“Kam ga ne-sje-te – sem ga daj-te, kam ga ne-sje-te – sem ga daj-te!”
Tam so njega dni zvonili Bečajčkov oče, ki so znali klenkati in so za vsako priložnost drugače zvonili, da je bilo slišati tja do Križne gore. Z enim zvonom so zvonili, z drugim pa vmes potrkavali in lovci so pripovedovali, kako lepo ga je bilo poslušati kje daleč v gozdu … Pa za grobove je vse vedel – prej družine niso imele svojih grobov – kateri je bil dovolj star, tistega so prekopali in Bečajčkov oče je vse to vodil: “To mora iti tekoče, kolikor so stari grobovi …”

Za bolj vesele priložnosti pa so zvonovi po dolini peli takole:

Knežja Njiva, pri Sveti trojici:
“Dr-gel, dr-gel duoga, Knežja Njiva stuoka!Dr-gel, dr-gel duoga, Knežja Njiva stuoka!”
Verz namiguje na kneške izdelovalce lesenih posod in dog zanje.

V Ložu – pri svetem Petru ali pri svetem Roku, tega ne vem:
“Čar-nu vi-nu pr Špe-linu, čar-nu vi-nu pr Špe-linu!”
in ob praznikih: “Sou-de daj-te, sou-de daj-te, sou-de- sou-de-sou-de daj-te!
ter za posebne priložnosti tercetka: “Fa-kin-ček, fa-kin, fa-kin-ček, fa-kin!”
So pri Špelinu imeli gostilno ali je ljudski umetnik le našel prijetno besedo, ki se je rimala na vino?

Na Gorenjih Poljanah pri svetem Andreju:
“Nan-de, Lou-re, Nan-de, Lou-re!” Tam sta namreč nekoč živela brata s tema imenoma.

V Vrhniki (s slike) pri svetem Frančišku:
“Bi-lem, ba-lem, nje-sem u ma-len! Bi-lem, ba-lem, nje-sem u ma-len!”
V Vrhniki je bilo več mlinov in še zvon je zato oponašal njihove zvoke …

Na Dolenjih Poljanah pri Žalostni Materi božji, kjer so po prvi vojni baje zvonili samo s košem, ker si niso mogli kupiti drugega, ko jim je prejšnjega vojska vzela, pa so se igrali zvon z otrokom, ki so ga držali za podpazduhe in zibali naprej in nazaj govoreč:
“Bin-ge-li, bon-ge-li, bin-ge-li, bon-ge-li …. Knausou burovž!!” Pri tem burovž pomeni veliki zvonec krave vodnice v čredi, za igro pa je bil to visok nihaj v zrak in konec zabave …

Če kdaj nisi imel za mar zvona, ki se je ravnokar oglasil, te je lahko kak šaljivec opomnil z objavo: “Miežnar se je obajsu!!”
??
Na zgun!”

Naj zaključim ta del malo bolj kulturno: Eden od sorodnikov starotrškega nadučitelja Ivana Mercine je že pred davnimi leti napisal priročnik Slovenski pritrkovalec, iz katerega so se možje in fantje lahko naučili umetnosti pritrkovanja z zvonovi. Morda je še zdaj v uporabi, kajti včasih se mi zazdi, da tam nekje od Pudoba ali pa na Gornjem Jezeru zaslišim presenetljivo zvonovsko glasbo … Neverjetno, kaj vse je mogoče ustvariti že s samo dvema tonoma.

Prva hiša zadaj levo je po mojem ugibanju Palčičeva, tista s trgovino, spredaj pa se vije struga Obrha. Skedenj pred njo je obdan z visoko travo, naslednji proti desni pa ima čedno gredico. V ozadju se vidi slamnato streho, a čigava je, niti ne poskušam ugibati, saj se je Vrhnika po požigu poleti 1942 močno spremenila.

Čigava je ljubka, s palicami ograjena gredica za cerkvenim obzidjem in kaj raste v njej? Z zalivanjem tu nimajo težav, saj tik pod njo teče Obrh. Slika je nastala poleti, ko vse cveti, vse dehti in poje – ob potoku še posebno. Nad vsem skupaj pa bdi sveti Frančišek Ksaverij.

Zdaj moram priznati bridko resnico: potrebovala sem to lepo staro fotografijo tudi zato, da bi z njo poleg pokrivanja primanjkljaja pisanja o zvonovih, upravičila objavo ene od davno izmišljenih literarnih sličic, čeprav nima s to fotografijo ničesar ali le malo skupnega :

K U K A V I C A

Končno se naredilo vreme in po dolgi mrzli zimi, ki ji je sledilo še obdobje dežja s hudimi vetrovi, so zdaj narava in ljudje pohiteli s spomladanskimi početji: z juga je potegnilo toplo in mlada trava je bodla iz zemlje, cvetele so že julke in trobentice, ptiči so kričali v živih mejah in sadovnjakih, kokoši po ogradah so z glasnim rahtanjem oznanjale svoje razmnoževalne načrte, krave so nemirno mukale po hlevih v pričakovanju paše, kmetje so s traktorji hiteli zdaj po njivah s polnimi prikolicami gnoja in plugi, zdaj po travnikih z branami in gnojili, zdaj po poljskih poteh na pomoč sosedu – pomlad je zamujala in treba je bilo pohiteti. Vse je bilo v gibanju. Tistih nekaj kmetov je bilo tako ali tako kar naprej na polju, delavci so po šihtu naglo zmetali vase prejšnji večer pripravljena kosila in se zapodili na njivice in vrtove, otroci niso zdržali pri knjigah, še pri televiziji ne …

Tudi stari Mihovec ni mogel več biti v hiši. Peč so nehali kuriti, za štedilnikom je bilo neudobno. In dolgčas, predvsem dolgčas. Hiša je bila prazna. Kar jih je doma, delajo na njivah, drugi so v službi, otroci bog ve kje.

Zato se je opiraje na gladko leskovo kljuko, ki jo je bil urezal že pred leti, ko je še lahko šel sam v gmajno po toporišča za orodje, dvignil z zaboja za drva, kjer je navadno posedal in počasi oddrsal na hišni prag. Slabo mu je šlo. Noge so ga komaj nosile, križ je bil že davno ves trd in boleč, iz prsi se mu je v premorih med mokrim krehanjem oglašalo mučno piskanje. Tudi vrtilo se mu je. Preveč je kadil, dohtarji so mu kar naprej pridigali. Zato pa ni maral več k njim. Saj je star, kaj mu pa bodo. Samo učili bi se na njem.

Na pragu ga je oslepilo sonce, da je za trenutek postal. Potem je previdno prestopil kamnite škrli pred hišo in zlagoma odšel proti skednju. Počivati je moral vmes – pa kaj, saj ima čas. Na zahodni strani skednja, tam kamor prav zdaj sonce najtopleje sije, je nizek kup desak, tja se je bil namenil sedet. Z vzdihom se je spustil na les in se za trenutek s hrbtom naslonil na sprano sivo steno iz krajnikov. Potem se je zravnal, kolikor je le mogel. Dobro mu je delo takole v popackanem suknjiču in v še čisto dobrih suknenih hlačah sedeti na soncu. Na široko se je razkoračil, se z zgornjim delom telesa naslonil na kljuko in se zazrl čez vrt proti sosednjim hišam. Zamaščeni klobuk, s katerega je trak že davno odpadel in mu tudi barve ni bilo več mogoče določiti, je ščitil oči pred premočno svetlobo in plešasto glavo pred vetrom.

Ozrl se je po drevesih … Obrezati bi jih bilo treba, pa nima kdo. Mladega ne briga, ni mu sila za denar. S pogledom se je pomudil na vsakem drevesu: tu so češplje – špička, ta dolga, ringlota, v plotu stara cibora; potem hruške -tepka, moštarica, sutka za zidom; osenice onkraj skednja ni mogel videti, zato si je njeno mogočno krošnjo skušal priklicati v spomin. Bi znalo biti res, da jih je ukazala nasaditi francoska oblast njega dni, da bi obvarovala ljudi lakote – tako rodovitne so, da je na debelo njihovih drobnih plodov po tleh na jesen in jih je prav sitno pobirati … Jablane so tudi pregoste. Beličnik ne rodi že leta, precepiti bi ga bilo treba; tudi bobovec ni boljši …

Odvrnil je pogled z vzdihom in se skušal zamotiti z ugibanjem, kaj neki počnejo sosedje slabih sto metrov stran onkraj vrta. Bilo je slišati klice ljudi, ropot nekakšnih strojev, videl je postave, ki so tekale sem in tja.

Spet zidajo, se je domislil. Lahka njemu, Korletu. Še mlad je, zdrav, stari so se umaknili, družina ga uboga, zasluži dobro – lahko gradijo. Zadosti mu pa tudi ni nikoli. Kar grabi na kup. Saj ne bo nič s sabo nesel.

Jezilo ga je. Zmeraj ga je dražilo, ko je gledal ljudi, kako hlastno podirajo stare hiše, kako vlačijo domov stroje, kako opuščajo stare navade. Rajnka ga je zaradi tega zmeraj kregala.

“Ko moreš biti tako starokopiten!” se je jezno zadrla nanj in se obupano obrnila proč, ko je že spet nasprotoval kakšni novotariji in ni hotel dati denarja zanjo … Nazadnje je vseeno prišel tudi k njim vodovod, pa radio, pralni stroj in vse sorte drugih reči; nekaj so tudi prizidali, ampak to je bilo vse proti njegovi volji, to je vse Jela komandirala – samo da ga je jezila!

Saj drugače ni bila napačna, Jela. Mlada je bila prav čedna: visoka, postavna, črnih las in oči. Pa pela je lepo. In pobožna je bila – kako pobožna! Še če je polila kanec mleka, ni nikoli pozabila reči: ‘Za verne duše v vicah!” Hčere so po njej … sinovi pa ne. So tudi črni, ampak bolj pri tleh in k pijači nagnjeni. Zato pa je zdaj tako …

Včasih je bilo vse drugače …

Ravno se je bil potopil v spomine, pa ga je zmotil kakih pet ali šest let star deček, ki je s kolesom pridivjal po poti mimo hiše. Stari se je oglasil za njim:

“Kaj tako noriš – boš padel! Počasi pojdi!”

“Ne bom, ne!” se je obregnil deček. “Ti boš padel – ko si star!” In je odpeljal dalje. Starega je pogrelo, da je planil na noge in žugal za njim:

“Prokleti mulc – kaj tako te učijo?! Boš tudi ti star, če ne boš mlad poginil … Boš že še videl!” Od onemogle ihte ga je zagnal kašelj in spet je zahroplo v njem. Sedel je nazaj, majaje z glavo. Ta svet je čisto nor in gorje staremu človeku na njem! Če bi se bil on kot mulc takole obnašal !! Oče bi ga bili dotolkli!

“Kaj godrnjaš, Lojze?” se je oglasilo z njegovim hrbtom. Pred njim se je znašla Malnarčkova Franca, soseda, kakšno leto mlajša od njega, ki je prišla po poti kakor malo prej fante, ne da bi jo bil slišal. Njen brezzobi obraz z visoko izbočenimi ličnicami je bil videti, kakor da se drži na smeh, ko je stala pred njim, zavita v črn plet.

“Kje si pa bila?” je odgovoril z vprašanjem.

“Pri Lukovi Rezi. Je nekaj slaba, ne vem, če bo še kaj z njo. Pa kar sama je, nobeden ne pride blizu. Je dejal dohtar, da jo bojo dali v bolnico, pa ni hotela … Ne vem kako bo …” Mihovec je žalostno kimal nekam v travo, potem je dvignil glavo:

“Oo, veš kaj ti povem – ta zadnja je biti star pa bolan! Pa še sam povrhu … Ko bi se človek vsaj kmalu stegnil!!” je spet pogledal v tla in glas se mu je tožeče zatresel.

Pomirjevalno, s kančkom nestrpnosti mu je rekla: “Tiho bodi, Lojze, saj ti jih imaš, saj nisi sam! Vsaj jesti ti dajo, pa operejo te, pa na gorkem si.”

“Ja – pa vsem v napoto! Še mulci se spotikajo obme … Vse je živčno, vse znoreno, nobene besede mi ne dajo! Pravijo, da sem tečen, pa blesav, pa starokopiten, pa vse sorte. Ni mira, nikdar!” Način, kako je to povedal, je razločno nakazoval, da bi se pravzaprav rad razjokal kakor otrok v materinem krilu.

“Kaj češ, Lojze,” je povzela Franca, “stari smo postali, nismo več za ta svet … Saj meni tudi ni lahko – pa kaj čem …” In je počasi odšla svojo pot proti domu na koncu vasi.

Mihovec je gledal za njo, dokler se ni skrila med drevjem. Njena mala postava je bila še zmeraj skladna in hoja za njena leta prav urna. Še vedno se je držala zravnano … saj tudi ni toliko garala kot druge ženske – ni imela veliko otrok, niso imeli zemlje, tudi v fabriko ni hodila. Res so bili bolj na tesnem z vsem, ampak pretegnila se pa ni. Zmeraj pa je bila rada čedna, še zdaj. Redke lase ima, pa jih še kar splete v kito in čeznje zaveže ruto na mašenco, za delavnik iz kambrika, v nedeljo židano. Nobena se ne zna več pokriti tako. Poznal jo je, ko je bila še dekle, prav gizdava je bila …

Naslonjen nazaj ni mogel dolgo sedeti, zato se je spet nagnil nad svojo leskovko. Gledal je čmrlja, ki je obletaval cvetlice v travi. S sosedovega dvorišča so ga dosegli klici, nekdo je hotel, naj mu prinesejo gajbo. Kaj bodo že sadili krompir? … Slišati je bilo kosa, a ga ni videl, nemara se je oglašal z osenice tam zadaj.

Zazdelo se mu je, da je slišal tudi kukavico. Letos je še ni. Nagnil je glavo in stegnil vrat, da bi bolje ujel zvoke … Da, s hriba se oglaša. Ku-ku, ku-ku. Kaj le prerokuje … najbrž vsakemu kaj drugega – enim srečo, drugim denar … Meni nemara odšteva čas … no, koliko še – povej, kukavica …

Napeto je poslušal. Ušesa je imel še kar dobra, a motili so ga glasovi v soseščini in veter ni pihal v pravo smer. Ko je za trenutek vse utihnilo, je zaslišal … Ku-ku. Eden, si je rekel … ku-ku, ku-ku … dva, tri … Potem je spet trušč preglasil vse in ničesar več ni mogel razločiti … Torej tri, trikrat mu je zakukala. Tri – kaj? Leta, mesece, dni? Koliko še, kako dolgo?

Sedel je tako tam za skednjem stari Mihovec na soncu vse popoldne in prisluškoval okoli sebe, sedel je še v mraku, ko se je družina vrnila z njiv. Ko ga gospodinja ni našla v kuhinji, je poslal dečka gledat, kje so ate. Mali je bil ves zasopel že čez minuto nazaj:

“Za skednjem ležijo, pa nič se ne menijo!”

“O, Jezes!” je zastokala ženska in planila ven.

“Pojdi z mano!” je v teku zaklicala moškemu, ki je stopil iz hleva. Sledil ji je.

Pri skednju sta našla ateta, ki je napol ležal na kupu desak, naslonjen na skedenj. Nič več se ni gibal, nič se ni menil, nič več ni dihal in krehal, le gledal je nekam daleč in čudno na smeh se je držal. Leskova kljuka mu je zdrsnila iz roke in je zdaj ležala na tleh.

“Pojdi po ljudi!” je ukazal gospodar ženski, “da jih bomo brž noter odnesli!”

“Ate so umrli,” se je obrnil k dečku, ki je prestrašeno strmel v dedov obraz.

Slovarček:

  • klenkati: pritrkovati
  • S kou-cam ze nim, u ja-mo griem ž nim!: S kolcem za njim, v jamo grem z njim!
  • A-dn je umaru, kdu ga bua daru?: Eden je umrl, kdo ga bo drl?
  • A-dn je uma-ru, ne bua več kruhka ža-ru!: Eden je umrl, ne bo več kruhka žrl !
  • Le hi-tro u jam-co ž njim!: Le hitro v jam’co z njim!
  • A-dn man-ka, a-dn man-ka, a-dn-a-dn-a-dn man-ka!: Eden manjka, eden manjka, eden, eden, eden manjka.
  • Kam ga ne-sje-te – sem ga daj-te!: Kam ga nesete – sem ga dajte!
  • Dr-gel, dr-gel duoga, Knežja Njiva stuoka!: Drgel, drgel doga, Knežja Njiva stoka!
  • Čar-nu vi-nu pr Špe-linu!: Črno vino pri Špelinu!
  • Sou-de daj-te, sou-de daj-te, sou-de- sou-de-sou-de daj-te!: Solde dajte, solde dajte, solde, solde, solde dajte!
  • Fa-kin-ček, fa-kin!: Fakinček, fakin!
  • Nan-de, Lou-re!: Nande, Lovre!
  • Bi-lem, ba-lem, nje-sem u ma-len!: Bilem, balem, nesem v malen!
  • Bin-ge-li, bon-ge-li …. Knausou burovž!: Bingeli bongeli, Knavsov burovž!
  • Miežnar se je obajsu!!: Mežnar se je obesil!
  • Na zgun!: Na zvon!

Viri:

  • lastni arhiv
  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Lj., 2004
  • F. T., 2022, ustno

Kraj: Vrhnika pri Ložu
Datum: okoli leta 1935
Avtor: Lojze Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 29. 2. 2020
Oblika: negativ

One Comment leave one →
  1. 21. 10. 2022 09:10

    Vedno se še kaj pozabi:

    Če je človek srečal pogrebni sprevod, se je ustavil z obrazom proti sprevodu, moški so sneli klobuk, vsi so se pokrižali in sklenili roke v kratko molitev ter s pogledom v tla spoštljivo počakali, da je bil sprevod mimo. Tudi voznik, ki je nepričakovano srečal pogreb, je ustavil voz, pridržal živali, se prav tako odkril, pokrižal in počakal. Ljudje pri delu, na primer na polju, ki so pogrebni sprevod videli od daleč, so se tudi ustavili, pokrižali, mogoče pomolili in tako počastili pokojnega, tudi če je bil neznan. Ko je šel sprevod skozi vas, so starci, ki niso mogli na pogreb, stopili iz hiše in se s tiho molitvijo poslovili od rajnkega ali pa ga pospremili v sprevodu le do konca vasi.

    Liked by 5 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: