Preskoči na vsebino

1896 Novo mesto – Dragotin Kette, kratko življenje pesnika

28. 10. 2022

Podoba pesnika je delo slikarja Ivana Vavpotiča (1877-1943), natisnjena kasneje kot razglednica. Čas nastanka slike mi ni znan, približno sem ga postavil v leto 1896, ko je bilo pesniku 20 let, umrl je tri leta kasneje v starosti 23 let. Mogoče pa je tudi, da je slikar upodobil pesnika kasneje.

Dragotin Kette se je 1876 rodil prav blizu naših krajev, na Premu. Če se peljemo od Pivke proti Ilirski Bistrici, vidimo malo naprej od Ribnice na vzpetini desno grad iz 13. stoletja, sedaj povsem obnovljen z muzejem v njem. V vasici Prem je pesnikov oče Filip Kete, doma z Vrhnike, tedaj služboval kot učitelj. Ana Valenčič iz Trnovega pri Ilirski Bistrici in Filip Kete sta se vzela 1872 in v zakonu imela Marijo Jožefo, ki je živela le tri leta, Ano, ki je živela komaj en mesec, Dragotina, potem pa še Maksimiljana, ki je živel komaj pol leta, po preselitvi v Zgorje pri Pivki pa še prav na novega leta dan 1880 mrtvorojeno brezimno dete. Po tem nizu smrti si nesrečna Ana ni več opomogla. Po izročilu pa tudi zato ne, ker je prav tisti čas odkrila, da se je v bližnjem Nadanjem selu kmečkemu dekletu Mariji Špilar že jeseni 1872 rodila nezakonska hčerka Frančiška, torej Dragotinova polsestra, ki jo je bil radoživi Filip mladi ženi zatajil. Umrla je za jetiko stara 27 let, ko je bilo Dragotinu 4 leta.

Pesnikov oče je kot učitelj in organist šest let služboval na Premu, stanovali so v šoli, potem na Colu pri Vipavi, v Zagorju pri Šentpetru na Krasu (sedaj Pivka) in v bližnji Dolnji Košani. Dragotin je prve štiri razrede ljudske šole obiskoval v Zagorju, v kateri je poučeval njegov oče, ki se je dva meseca po ženini smrti drugič oženil s Frančiško Fatur iz Zagorja. Deček je osemleten napisal prvo pesem, očetu za god. Zadnja službena leta je Filip preživel v Dolnji Košani, kjer so mu po smrti (tudi on je umrl za takrat neozdravljivo jetiko) 1891 kolegi učitelji – bil je zelo družaben in prizadeven kulturni delavec – na pokopališču postavili nagrobnik. Dragotin, na očeta zelo navezan, je ob obisku njegovega groba spesnil pretresljiv sonet Na otčevem grobu, ki velja za eno njegovih najlepših pesmi.

Šolal se je najprej na ljubljanski nemški gimnaziji, a se je na očetovo željo, da pride čimprej do kruha, po drugem letu prepisal na učiteljišče. Z očetovo smrtjo kmalu zatem je ostal brez podpore in šele kasneje mu je pomagal materin brat, ki pa je podporo pogojeval s tem, da fant postane duhovnik. Zato se je vrnil na gimnazijo, a leto na učiteljišču je bilo izgubljeno, kar se je kasneje izkazalo za usodno. V naslednjem letu je bil v šoli disciplinsko kaznovan, ker so pri njem med preiskavo našli verze z erotično vsebino in satiro na račun takratnega nadškofa Jakoba Missija, češ da ob germanizaciji škoduje slovenskim interesom. Kaznovan je bil s 4 urami šolskega zapora in slabo oceno iz vedenja. Izgubil je še stričevo podporo in bi moral začeti sam plačevati šolnino, vendar sta jo za tisto leto plačala liberalna veljaka župan Ivan Hribar in pisatelj Ivan Tavčar. Pred koncem leta 1894 ga je doletela nova disciplinska obravnava, ker naj bi hčerki magistratnega uradnika napisal nekaj “drznih” pisem, ta pa jih je izročil ravnatelju gimnazije. Čeprav teh pisem ni pisal on, sam ji je poslal le godovno voščilnico in nekaj verzov, so ga kaznovali z ukorom, slabim redom iz vedenja in šolnino. Ker denarja, da bi jo plačal, ni imel, so ga izključili iz gimnazije.

Naslednje leto je v hudi revščini skupaj s Cankarjem živel boemsko življenje in prebival po skrajno revnih sobicah in barakah v mestu in se nekako preživljal s honorarji za objavljena dela. Težav ga je rešil postajni načelnik v Zalogu, publicist in domoljubni pesnik Ivan Resman (njegova žena je bila Kettejeva znanka iz Trnovega pri Ilirski Bistrici), ki mu je gmotno pomagal in ga napotil v gimnazijo v Novem mestu. Tam je po sprejemnem izpitu postal dijak 7. razreda. Omehčal se je tudi njegov stric in ga ponovno denarno podpiral. To leto v Novem mestu je bil najlepši čas Dragotinovega življenja, kar je čutiti tudi v vedrih pesmih. Imel je že ugled pravega pesnika. Zahajal je v čitalnico, gostilne in na plesne vaje, radoživi veseljak je bil povsod priljubljen. Zaljubil se je v 16-letno hčerko sodnega svetnika Angelo Smola, s katero ni nikoli govoril. Napisal ji je pismo, na katero ni odgovorila. Vedela je, da piše o njej pesmi, kar ji je laskalo. Te pesmice, lahko bi rekli “metuljčice” že kažejo izraziti pesniški talent.

Julija 1898 je Kette maturiral. Želel je na univerzitetni študij na Dunaj, a ker je med šolanjem izgubil tri leta, je bil ob maturi že toliko star, da so ga pri vojaškem naboru potrdili za služenje vojaščine. Oktobra je moral za tri leta postati vojak, in sicer 4. stotnije tržaškega 97. pehotnega polka. V začetku spomladi  naslednjega leta se je v okolici Trsta prehladil, zbolel za jetiko in aprila so ga iz tržaške vojašnice odpustili kot vojaško nesposobnega. Lepa pesem iz tistega časa je Na molu san Carlo. Iz Trsta se ni vrnil k sorodnikom v Trnovo pri Ilirski Bistrici, ampak se je z vlakom odpeljal v Ljubljano k prijatelju Josipu Murnu v Cukrarno (opuščena tovarna sladkorja, takrat pribežališče revežev in brezdomcev), ki je tam prebival z gospodinjo Polonco Kalan v 2. nadstropju. Takoj po prihodu je obležal, najprej v isti sobi kot Murn, ko pa se mu je bolezen poslabšala, mu je Murnova gospodinja odstopila svojo posteljo v sosednji sobi.

Svoje pesmi je s posredovanjem Antona Aškerca in Frana Govekarja prodal založniku Schwentnerju, ki se je obvezal, da bo zbirko izdal v dveh letih. Za dediča je določil Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju. Ob smrti  26. 4. 1899 je bil pri njem Anton Aškerc, ki mu je obljubil, da bo njegove pesmi uredil za izdajo v zbirki, kar je naslednje leto tudi storil. Pogreb je bil zelo slovesen ob prisotnosti župana Ivana Hribarja, številnih literatov, gimnazijcev. Sprevod je bil po poročanju Slovenskega naroda “nepregledno dolg”. Pokopali so ga na pokopališču pri Sv. Krištofu na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča. Leta 1923 so Kettejeve in Murnove posmrtne ostanke z opuščenega pokopališča pri Sv. Krištofu prenesli v skupno grobnico slovenske moderne pri Sv. Križu, sedaj Žale, v katero so prekopali tudi Cankarjeve ostanke (umrl 1918). Nagrobnik vsem trem književnikom je po Plečnikovi zamisli izdelal arhitekt Dušan Gabrijan iz kraškega kamna. Grobnico je plačala učiteljica Milena Rohrmann, ki se je imela za Cankarjevo nevesto, in jo vzdrževala do svoje smrti 1940. Leta 1949, ko je umrl Oton Župančič, so tja pokopali tudi njega.

Še nekaj o priimku Kette (nemška die Kette je po naše veriga). Oče Filip se je sprva pisal Kette, a kasneje  je verjetno zaradi prebujajočih narodnostnih čustev Slovencev v tistem času, izpustil iz priimka en t. Tako je zapisano tudi na njegovem nagrobniku v Dolnji Košani. Nasprotno pa je Dragotin vztrajal pri prvotnem priimku in zahteval, da mu ga ne pačijo. Morda je pojasnilo treba iskati v značaju moderne, ki ji je pesnik pripadal in ki je zavračala rodoljubarsko dušebrižništvo in hejslovanstvo, saj je razpirala nova evropska kulturna obzorja, pri čemer pa ni tajila svojega slovenskega izvora.

Razglednico, poslano 1. 8. 1979 iz Novega mesta v Ljubljano, sem kupil na ljubljanskem bolšjem sejmu, ker me je pritegnila mojstrsko naslikana pesnikova podoba z mladenko v ozadju.

Viri:

  • Enciklopedija Slovenije, 5. knjiga, stran 59
  • Marjan Dolgan, Jerneja Fridl, Manca Volk: Literarni atlas Ljubljane, Založba ZRC, 2014
  • Silvo Fatur: Okruški. Eseji, študije, spomini. Založba Libris, d. o. o., Koper, 2010

Kraj: Novo mesto
Datum: 1896
Avtor: Ivan Vavpotič
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 1. 6. 2022
Oblika: razglednica, reprodukcija

2 komentarja leave one →
  1. 28. 10. 2022 09:27

    Kakšna poslastica! In pesnik eden mojih najljubših.

    Ali sem že povedala tole:
    Učiteljica v Starem trgu sprašuje pesnike moderne, pa učenec tri mukoma našteje, potem jih zmanjka. Prizadevni sošolec za hrbtom prišepetava in vprašani mučenec nekaj čudnega ponovi. “Kako si rekel?” pravi učiteljica in on pove še enkrat, kar se mu je zdelo, da je slišal. “Napiši na tablo!” In on napiše: “Drago Tinkete.”

    Liked by 3 people

  2. anonimnež permalink
    28. 10. 2022 16:09

    Če se peljemo od Pivke proti Ilirski Bistrici, … (omenjena Ribnica – štiri hiše), bolje – pridemo do vasi Dolnja Bitnja in nato Gornja Bitnja. Nad njima se v vsej lepoti kaže grad Prem. Ko se je hotel oče Kette peljati z vlakom je moral vedno skozi Dolnjo Bitnjo na železniško postajo Kilovče. Moj stari oče Anton (r. 1873) je obiskoval osnovno šolo na Premu in njegov učitelj je bil Filip Kette. Stara mama Jožefa (r. 1880) pa mi je večkrat dejala, da so otroci in tudi odrasli tedaj večkrat govorili o pesniku. Izraz oziroma besedna igra “Drago Tinkete” je bil že tedaj znan, jaz ga poznam že od leta 1960 dalje. Ko sem ga nekoč omenil prof. S. Faturju je ta zelo neugodno reagiral. Šolske igrice, pač.

    Liked by 3 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: