1935 Selšček – Puljenje lanu pod hribom, ki ni Špička

“Slika je skoraj zagotovo iz Selščka. Verjetno bi lahko izvedeli celo, katera njiva. Hrib zadaj je Medvednica, vzhodno od Slivnice”, mi je napisal urednik … Jaz pa: “Škoda, da ni Špička,” ker imam namreč nekaj napisanega o Špički – o Medvednici pa nič, še slišala nisem zanjo …

Na prelepi sliki Petra Nagliča iz časa nekje pred drugo svetovno vojno, recimo okoli leta 1935, skupina ljudi žanje oves … sem mislila.

Ne bo držalo!! Nobenih srpov nimajo in tista reč v njihovih rokah nima latov kot oves – lan je! Lan pulijo! Ne potrebujejo rezil, saj bi s tem zavrgli omembe vreden del dragocenih lanenih stebelc in tudi snopov ne delajo, samo šope … Lepe domače rjuhe si bodo dali narediti, a do tedaj bo še veliko dela: ko lan populijo, ga bodo na tanko razprostrli nekje blizu vasi, da bodo stebelca preperela na soncu in dežju. Potem ga bodo oriflali – potrgali semenske glavice, jih sčistili in nekaj shranili za naslednjo setev, drugo snedli ali morda celo dali stisniti olje, stebelca pa bodo dobro presušili nad posebno pripravljeno jamo z ognjem oziroma žerjavico, potem pa trli, da bodo ostala le vlakna, ko bodo otresli pezdirje. Dobili bodo kodeljo, ki jo bo treba čim bolj tanko in enakomerno spresti in nato tkati. Kdo jim tke v Selščku? Ali tudi oni nosijo svoj lan tkalcem v Loškem Potoku? Ali celo na Parg? Ko bo platno stkano, ga bo treba še nekaj časa beliti, kar pomeni večkrat prati, mencati, mogoče celo preplakniti s plavico, in sušiti na soncu tako dolgo, da bo postalo čim bolj belo, mehkejše in primerno za rjuhe in prte … morda dekletom za balo. Morda kar tema dvema na sliki, mladi sta videti, posebno desna. Žensko v sredini dolgo krilo izdaja, da ni več mlada – morda je njuna mati, moški poleg nje pa oče in mišičasti mladenič na levi njun brat. Ali zet, torej mož tiste na levi? Res, prav lahko bi bili družina, a seveda le ugibam, možnih kombinacij je veliko …

“Tri žanjice so, dva možaka pa vežeta snope”, sem mislila, dokler nisem natančneje pogledala in prepoznala lanu. Kako je morala biti pravljična modro cvetoča njiva pred nekaj tedni! Zadaj se vidi meja iz visokih dreves, na obzorju pa eleganten hrib, ki pod vrhom kaže celo nekaj skalovja – Medvednica, kot nalašč stanovanje za medvede …

… In kako zdaj podtakniti v ta prispevek še pisanje iz hribovskega žaklja, ko pa o Špički na sliki ni ne duha ne sluha? Saj je nekje blizu tega prizorišča, vsaj v zračni liniji, toda v katero smer? … Naj mi bo odpuščeno.
 

O ŠPIČKI, MOLČANJU IN RAZGLEDOVANJU NAVZNOTER

Špičasto ali tudi Veliko Stražišče, po domače Špička, seže 955 m nad morje, s pogledom pa coprniški Slivnici v hrbet in tja noter na Bloke pa po Menišiji, deželici Martina Krpana in Maksima Gasparija; tudi proti Travni gori in Kočevju, malo proti Nanosu in soseščini, s posebno posvečenih mestec tu in tam za hip proti Kamniškim planinam – dosti več pa niti ne. Preveč gozda je in prenizko leži vse skupaj.
 

PROSTORA LE ZA MNOŽICO ENEGA

Na jugozahodno stran ošiljeni in strmo prisekani hrib je s severozahoda nekoliko bolj pohleven in stezica v velikem loku popotnika pripelje na vrh, kjer je prostora le za nekaj parov nog.

Množičnost na tej točki odpade, zato se obiskovalci razglednega vršiča ob sončnih nedeljskih popoldnevih naglo izmenjujejo. Tistih nekaj, ki jim uspe vseeno hkrati ostati na vrhu, mora stopiti tesno skupaj – in tako se skoraj morajo začeti tudi pogovarjati. Ko je že tako, pa gredo potem še skupaj dol in težko če ne nazadnje še kam na požirek, zapečatiti novo poznanstvo.

Včasih v nedeljskem popoldnevu proti koncu zime zaide sem kak ostarel kmet iz vasi spodaj, ki mu je Gospod sicer prepovedal nedeljsko delo, zato pa sme iti in obhoditi svojo gmajno, pregledati, koliko je spet sušic v gozdu in kaj je zadnji težki sneg polomil … Pa je potem zapeljan od sončne bleščave in modrega neba kar hodil in hodil, dokler se ni znašel na vrhu in sedel na kamen.

Tu potem zamišljen motri dolino pod sabo, nemara vse do tedaj, ko ga zmoti naslednji obiskovalec. Če je ta pri volji, ga postarni mož hvaležno zaplete v besedovanje o vremenu in škodi, ki da jo je naredil sneg in o tem, kako pravzaprav ni nameraval hoditi sem gor, pa ga je kar prineslo, potem ko je malo nad vasjo nasekal nekaj natkov – rajžnjev pravzaprav – in jih bo spotoma na rami odnesel domov, da bodo pripravljeni, ko požene fižol …

Ko smo se kdaj prej tudi v slabem vremenu potikali po kakšnem zakotnem hribovju, je znanka rada pomodrovala:

“Kadar hodiš po megli ali po dolgočasnih hribih, s katerih se skoraj nič ne vidi in tudi ob poti nimajo nič zanimivega, je to kot nalašč za potovanje vase in razgledovanje po sebi …” Temu kajpak ni kaj ugovarjati, tudi če ni treba posebej utemeljevati take puščobne hoje.

Razgledovanje vase resda ni vedno prijetno in všečno, je pa koristno in ustvarjalno – kot nekakšno notranje pospravljanje, ko pomečeš nepotrebno in motečo ropotijo ven, seveda šele potem, ko si si vsak košček skrbno od vseh strani pogledal, potehtal v roki, podržal proti luči in se nazadnje odločil, kaj boš z njim. Tistemu, kar koristnega ostane, najdeš morda novo, bolj ustrezno mesto in vlogo … Tako nekako, čeprav še zdaleč ne enostavno. Tisto navznoter je vsaj tako naporno kot vzpenjanje v hrib in povrhu ena hoja na vrh ne pomeni veliko, treba jo je ponavljati kar naprej, zakaj ropotija se neusmiljeno nabira iz dneva v dan …

Je pa seveda pogoj, da ne vzameš s sabo na tako pot kake klepetave druščine, ki o koristnosti razgledovanja po sebi nima pojma … Čisto drugače je z ljudmi, ki zmorejo biti tiho in tudi razumejo, da molk ni vedno znak slabe vzgoje, zamere ali odljudne puščobe. Po hribih molčati s takimi je najlepše, ker znajo biti sami s svojimi mislimi. Vedo, da je lahko vse dobro in v redu tudi brez besed, potem ko se dovolj nahodiš, nadihaš, naznojiš, namolčiš …

Ali pa vendar včasih tudi načenčaš, nasmeješ, namodruješ s prijatelji in slučajnimi znanci, kakršne najdeš malo više v hribih ali v veliki samoti gozdov, oblakov, morja: ožgane od vetrov in sonca, sijočih oči, čistih glasov, jasnih misli in razločnih besed … Tega v očeh, glasu, mislih ni mogoče zaigrati, lahko samo prigaraš, da pa se na hitro zapraviti. Zato je treba iti vsaj vsak teden molčat na Špičko … Ni treba, da na svoje oči vidiš vilince ali hribovske dobre duhke – delujejo vseeno. Tudi jim ni mar in ne zamerijo, če jim rečeš kako drugače; vedo, da ne vemo veliko …
 

KAKO MOLČIJO NOTRANJCI

Sicer Notranjcem ni težko molčati. Zgovornost nekako ni v njihovi naturi. Morda jih je naredila take tudi ta deželica – kamnita in gozdnata, polna skrivnosti in vsa obrnjena vase, pa nič kaj radodarna; in zares prijazna samo najzvestejšim.

Stari so tukaj molk na svoj malo obešenjaški način celo gojili.

Kajti ko so mulci drežnjali okoli njih in moledovali za zgodbe, so jih prefrigano odpravili:

” Tisto ti povem, ki so jo na Blokah molčali, če češ – če ne pa nič.”

Kaj si more otročaj ob taki zvitosti pomagati?
 

KADAR MOLČIŠ PREVEČ ZARES

Kadar pa takole molčiš preveč zares ter se razgleduješ predaleč in preveč na široko noter vase, postane Špičasto Stražišče, vulgo Špička, hrib za izgubljanje … Saj vsega skupaj ni veliko in nimaš dosti kam zaiti, ampak tiste gmajne, nekdanje košenine in pašniki, grape in borovi gozdički se znajo kakor po coprniji zazdeti čudno vse enake, znane in neznane hkrati, potke in stezice pa se tako nič preveč razumno vijugajo in prepletajo … Gotovo ne more biti vse čisto kot je treba, če te z označene, dobro uhojene zasnežene steze zapeljejo, da sam ne veš kdaj, prav samotne stopinje, ki vodijo v bližnji gozdiček in pasji sledovi ob njih. In se potem še ti izgubijo …

Nekaj mora biti v zraku; čudnega, mogoče celo majčkeno zloveščega … Če ne bi bilo nič drugega – že soseščina Slivnice je dovolj.

(No, res da se po nekaj spotikanja, podrsavanja po snegu, blatu in mokri travi spet prikaže potka in izgubljenost postane prednost, samotna sled pa bližnjica – ampak red je pa le red. In če je red, se hodi po poti, ne pa kar počez.)

A že ko sem nekoč zdavnaj prvič prišla sem, sva se s prijateljico izgubili. Kadar z mano kdo na novo pride v ta konec, po neki razumu nedoumljivi zakonitosti tudi zagotovo zaideva … Sama nikoli; samo takole, z drugimi – da je sramota.

Potemtakem mislim, da me Špička preveč ne mara. Seveda niti ne slutim, s čim sem se zamerila – še manj, kako naj se odkupim. Kakšne zarotitve bi bile potrebne, kakšen žrtveni dar, da bi se potolažila? Moj znoj ji nikakor ni dovolj, pa tudi iskreno občudovanje njenega profila in pogledov s skritih kotičkov na Menišijo in daljne bele verige gora ne …

Slovarček:

• riflanje: trganje semenskih glavic z lanu
• pezdirje: drobci strtih ovojnic lanu; smeti (tudi v volneni)
• kodelja, kodajla: zvitek vlaken pred predenjem; šop preje
• plavica: kroglice posebne dobro topljive modre barve za doseganje lepše bele barve perila

Viri:

• lastni arhiv

Kraj: Selšček
Datum: okoli 1935
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka