1959 Slivice – Gospodarica sredi njive pšenice

Lucija Perko se je ponosno postavila pred objektiv sredi pšenice na njivi Pri šrangah. Tovrstna pšenica je bila v tistem času nekaj novega – če se prav spomnim so rekli, da je amerikanska, običajno so takrat sejali resasto pšenico. Pšenica je zrasla kar visoko, segala ji je skoraj do podpazduhe, pa moja mama ni bila prav majhne rasti. Pšenica se že bliža zrelosti, kmalu bo na vrsti žetev.

Še nekaj je bilo povezano z žitnimi polji, kar danes pogrešam na že tako redkih njivah s pšenico, to je bil mak. Takole pravi Oton Župančič:

Mak, mak, mak sredi polja kima,
mak, mak, mak rdečo kapo ima.

Od pšenice na njivi do kruha pa je bila še dolga pot. Ko je dozorela, jo je bilo potrebno požeti. Želo se je obvezno ob suhem, toplem vremenu. Najprej so ženske žele pšenico le s srpi, to delo pa je bilo zelo zamudno in naporno. Zato smo jim priskočili na pomoč moški s koso, ki je imela na kusju pritrjeno polkrožni lok, ki je pripomogel, da se je pokošena pšenica lepo polegla na še stoječo. To košnjo pa je bilo treba opraviti res z občutkom. Sam sem to redno počel.

Potem so ženske to pokošeno pšenico s srpom oblikovale v snop in lepo poravnale ter položile na preveslo, ki pa ga ni znal narediti vsakdo. Če preveslo ni bilo pravilno narejeno, sta ostala tistemu, ki je snope vezal v rokah dva šopa pšenice, snop pa raztresen na tleh. Snope smo običajno s preveslom trdo povezali fantje in možje, saj je bilo za to delo potrebno kar precej moči. Potem smo snope postavili pokonci v nekakšne kopice, kjer so bili spodnji deli snopov postavljeni narazen, zgornji del s klasjem pa oprti drug na drugega. Da so snopi lepo stali pokonci, so bili potrebni vsaj štirje, običajno pa se je ob strani prislonilo še dva do štiri snope.

Kar kmalu, ko je bila njiva požeta, smo iz kopic zložene snope naložili na voz, jih odpeljali do domačega kozolca in jih naložili v štante, kjer se je pšenica dobro posušila, počakala, dokler je nismo odpeljali do zadružne mlatilnice “Zmaj”, ki je bila takrat tam, kjer je dandanes parkirišče unškega pokopališča. Mlatilnico je upravljal mali mož Pleško, ves zaprašen, ki je v začetku tudi vstavljal snope v žrelo mlatilnice. Prej smo morali prerezati preveslo in mu iz voza podajati snope pšenice. Snop je moral še razpreti, preden ga je pogoltnila mlatilnica, če je slučajno zašel vanjo še povezan snop, je mlatilnica prav zarohnela.

Sploh si ne morem predstavljati, kako je vzdržal v tem prahu vse dni, ko je potekala mlačev, saj se je neznosno kadilo. Pozneje pa je Pleško le skrbel in pognal mlatilnico, vsak lastnik pšenice pa je moral sam vlagati snope v mlatilnico. Tudi to delo sem pogosto opravljal. Zadaj so bile pripete vreče, v katere se je sipala omlačena pšenica, v ene prava in dobra v druge pa drobna, zdrobljena in semena plevelov. Iz mlatilnice se je valila tudi slama, ki jo je bilo treba sproti nalagati na voz. Da je to delo lepo steklo, je bilo potrebno več rok, tako smo se vedno dogovorili s sosedi in s skupnimi močmi obema omlatili pridelek pšenice.

Slovarček:

• kusje: leseni ročaj kose, kosje
• preveslo: vez iz slame za vezanje snopov

Kraj: Slivice
Datum: 1959
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 27. 10. 2022
Oblika: kopija fotografije