1970 Rakek – Steklenička 4711

Na sliki je steklenička kolonjske vode 4711 originalno zapakirana, še nerabljena. V njej je 170 ccm dišave. Ker me je zanimalo, kako pravzaprav diši, sem odprla svojo stekleničko, ki drži 3 mililitre. Enkrat je šel naš direktor službeno v Köln in je tajnici in meni, njeni prijateljici in namestnici, prinesel mali spominek. Je res mali. Zase je verjetno kupil pol litra, saj se je rad polival z dišavami. Najraje s Pitralonom. Ko je odšel drugam, je njegova pisarna še pol leta dišala po borovih vejah. Vonj kolonjske 4711 se mi ne zdi nič posebnega. Spominja na Črno mačko.

Johann Maria Farina (1685 – 1766) se je v 18. stoletju preselil iz Italije v Köln. Začel je proizvodnjo kolonjske vode. Wilhelm Mülhens si je prav tako želel slave in denarja. Pridobil si je pravice do imena Farina od Carla Francesca Farine, ki s prvim Farino ni bil nikakor povezan, ne v sorodu. Odprl je lastno tovarno v Kölnu in pod tem imenom prodajal kolonjsko vodo. To še ni vse! Pravico do proizvodnje je prodal še dvajsetim drugim proizvajalcem. To pravemu Farini ni bilo všeč. Po sodni poti je dosegel razveljavitev licenc in zaprtje vseh podjetij. Kaj sedaj? Mülhensov sin je odšel v Italijo, našel še enega Farino (tretjega) in ponovno ustanovil podjetje s tem imenom. Še enkrat so se srečali na sodišču. Ferdinand Mülhens, Wilhelmov vnuk, je leta 1881 prevzel ime 4711 tako za podjetje kot izdelek. Ime je bilo registrirano kot blagovna znamka leta 1845. Izpeljano naj bi bilo iz številke stavbe, ki jo je francoski poveljnik Daurier leta 1796, ko so Francozi okupirali Nemčijo, dodelil stavbi Mülhensovih v Glockengasse. To bom v nadaljevanju s pomočjo zgodovinskih virov ovrgla. Leta 1994 je družina Mülhens prodala podjetje velikanu za nego las Wella. Leta 2003 je podjetje Wella kupilo podjetje Procter & Gamble. Leta 2006 je Procter & Gamble, navajajoč upad trga za 4711, prodal pravice blagovne znamke in “slavno stavbo Glockengasse” Mäurer & Wirtzu, neodvisni podružnici skupine Dalli.

Kolonjska voda 4711 je tradicionalno proizvedena predvsem iz dišav citrusov, rožmarina, sivke, alkohola in vode. Inovacije dvajsetega stoletja so dišavo odrinile med zastarele. Nekoč najbolj priljubljeno kolonjsko vodo v Nemčiji in Veliki Britaniji danes uporablja predvsem starejša generacija, ki je z njo odraščala.

Kaj bi tako veliko in slavno podjetje brez legende. Le-ta pravi, da je leta 1792 Wilhelm Mülhens prejel skrivni recept za “aqua mirabilis” kot poročno darilo od kartuzijanskega meniha. Ustanovil je tovarno na naslovu Glockengasse 4711 v Kölnu. Hišna številka je postala blagovna znamka. V 18. stoletju so jo tržili kot zdravilo. Po francoski okupaciji pa je Napoleon izdal odlok, po katerem so morali za vsa zdravila razkriti sestavine. Tega niso hoteli narediti. Izdelek so pričeli tržiti kot toaletno vodo in doživeli razcvet. Legenda je malo v nasprotju z dejstvi, navedenimi na začetku napisa.

Steklenička je spravljena v lični kartonski škatlici. Na spodnji strani je cena 39,70 – brez valute. Pokrov krasi slika, ki prikazuje francoskega vojaka med napisom hišne številke 4711. Naslikal jo je Hans Liska (1907 – 1983), avstrijski umetnik, slikar, komercialni umetnik in ilustrator. Oktobra 1794 so Napoleonovi vojaki zasedli tedaj svobodno cesarsko mesto Köln, ki je bilo eno najbolj zaostalih nemških mest. V dvajsetih letih je francoska uprava mesto spremenila v moderno mesto, ki je šlo v korak s časom. Družina Mülhens je »francoska leta« izkoristila za legendo o izvoru imena podjetja in izdelka. Ko je Napoleon ukazal oštevilčenje hiš, ki prej niso bile, se je na Glockengasse pojavil francoski konjenik in na hišo napisal 4711. Zgodovinarka Julia Kaun je to ovrgla. Številčenje hiš ni bilo ukazano in posledično se ni pojavil konjenik pred hišo. Številčenje hiš je ukazal mestni svet nekaj dni pred zasedbo. Mülhens je hišo sam oštevilčil. Kasneje je dobila naslov Glockengasse 12, nad naslovom pa je ostala stara oznaka 4711. Prav tako so v svojem oglaševanju naredili ne tako redko novodobno napako. Leta 1949, ko so prvič uporabili »Jezdeca na Glockengasse« v oglasu, v katerem je v ozadju videti katedralo, katere dokončanje so praznovali leta 1880, Francoz pa naj bi po fasadi pisal leta 1794.

Pred dvajsetimi leti nas je sindikat peljal v Sarajevo. Na glavni sarajevski znamenitosti, Baščaršiji, smo se zadržali kar nekaj časa. Jaz bi se lahko še dlje, so same zanimive trgovine. Pa en kup cigančkov, ki prodajajo originalne parfume. Vsi so prav mene našli, k se sploh ne parfumiram. Najprej mi jih je en ponujal, pa sem rekla, da se ne špricam. Je bil še kar kulturen in mi je dal mir. Potem me je našel drugi. Tudi temu sem rekla, da se ne parfumam. Nakar je hotel, da kupim parfum za moža. Povedala sem mu, da moža nimam, ker je umrl (sem se zlagala, Bog pomagej). Prav kmalu je bil pri meni tisti prvi in sem mu še enkrat povedala, da se ne špricam. Ja, si rekla, se je spomnil. Kaj pa potem teži! Sodelavka je bila ves čas zraven, pa ji ni nihče parfuma ponujal. Očitno imam tak ksiht, da privablja lumpe. Ko smo se vračali, me je pa še tretji pohopsal.

– Daj, kupi parfum, original. Za 15 eura.
– Sem že kupla.
– Kolko si dala?
– Pet evrov.
– Pa to nije original.

In mi je še naprej ponujal original in zbijal ceno, tako da je na koncu prišel do pet evrov. Kaj je zdaj s tisto teorijo, da za pet evrov ni originala?

Viri:

• https://www.ksta.de/koeln/koelner-stadtgeschichte-legenden-%C3%A0-la-4711-koelnisch-wasser-127892?cb=1667487888482&
• https://en.wikipedia.org/wiki/Hans_Liska
• https://www.m-w.de/en/news/detail/11-interesting-cologne-facts-about-the-house-of-4711-1/

Kraj: Rakek
Datum: 1970
Avtor: fotografije Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 18. 10. 2022
Oblika: predmet