1935 Selšček – Trije starci

Potem je pa vlak potegnil, smo pa šli in smo se pripeljali do Šempetra. Je pa streljalo, treskalo, dež padal, vodnik je pa zatrobil:

»Ala, dol!« Mi smo se morali v mantelne obleči in smo marširali – kam pa zdaj gremo?! In smo prišli pred Koritnice. To so tamle čez, kmalu od Mašuna. In tam smo pa čakali … So pa naprej poslali kvartirmoharje, da so dobili stanovanja za vojake, vsak za svoj cug. In mi smo bili na stanovanju v prvi hiši na levo v Koritincah, še se spominjam, ker je oreh rastel pred hišo. In je bilo notri vse nastlano. Iz betona je bil pod narejen, tam, kjer so imeli za mlatit, je bilo za pol metra na debelo slame. Gospodinja je pa prišla, pravi:

»Je kakšen s Knežaka ali pa iz Koritnic?«

»Noben.«

Pravi: »Od kje pa ste?« Pa kje drugače, pa kako …

Pravim: »Jaz sem pa iz Loške doline.«

Pravi: »Čigav?« Pa sem povedal, da sem s Knežje Njive. Joj, pa pravi: »Jaz sem pa iz Podcerkve!!«

In mi smo se usedli, ko je rekla: »Usedite se okoli!« So imeli tisto veliko ognjišče in gor pa tisti raufnik, ampak tisto imenujejo mapa. In nam je skuhala krompirja v oblicah, oprala ga je, in smo radi pojedli. Takole kake štiri dni je bilo tako. Smo imeli kratke vaje gor po senožetih, enkrat smo šli še celo dol v Ilirsko Bistrico in potem pa nazaj …
 

ENI SO BILI FINO TEPENI bi potem nadaljevali Lohnetov oče …

Na fronto sem pa šel potem jaz šestnajstega leta.

Mi smo bili torej izvežbani v mašingveru v Slavni, enkrat pa pove naš inštruktor, tisti Satler: »Fantjé,« pravi, »jaz ne bom šel z vami, bom ostal, ker bojo drugi prišli v šolo, da bom inštruktor.«

In fantje, ko so videli, da bodo šli naprej, in ker so imeli denar s sabo, so šli pa h sosedovim, ki so imeli gostilno. In tam so pa bili iz več rogomentov, bil je pa samo en komandant, en avstrijski oficir. Ja. In so se fantje napili pa stepli. Je bil geviršic rogoment cvajohtarji, osmega rogomenta ajnundcvancgarji – in so bili eni fino tepeni. Ponoči smo pa prišli, je prišel pa Fendrik:

»Auf, auf!« In je pa straža prignala Žagarja, ki je bil stari avstrijski vojak, pijanega, je pa začel kričati, pravi:
»Prokleti šmrkavci, boste vi mene gonili! Kje ste še vi bili, ko sem že jaz bil,« je rekel, »na fronti!!« Pa pravi: »Nobenega drugega ne poslušam, kakor samo našega gospoda Fendrika!« Je bil pa to komandant, tisti, ki je šel z nami na fronto. In takoj je rekel Fendrik: »Pustite ga!« Drugi dan je šel pa na raport in on ga je šel pa na raport zagovorit, Fendrik, zato, ker je rekel »ne poslušam … njega rad, ne …« ga je pa tudi zagovoril, da ni bil nič kaznovan, ko se je pretepal tam.

No, in smo se peljali nek večer v vagonu v Šempetru – konji, vse vojaštvo … Vlak je zapiskal in smo se peljali ponoči čez Nabrežino in ne vem kje smo šli že dol in smo potlej marširali, da smo prišli v Škrbino. Tam je bil pa naš regiment že v rezervi, je iz štelunge prišel na počitnice … In tam so prišli Ložanje: starotrški Mlakar pokojni je imel par konj, je tren vozil za regimentom ali kuhinjo … Pokojni Pakiž iz Starega trga je bil tam in Pocinov Andrej je prišel iz prvega bataljona – jaz sem bil dodeljen pa v drugega …

In potem smo šli čez par dni pa v štelunge. In kakor smo prišli blizu, smo šli v štelunge nad Kostanjevico. So že padale granate … Ko je padla granata, bog ve kako še daleč, pa sem jaz kar padel pod cesto, drugi so se mi pa smejali. Pravi eden: »Kaj bo pa še!« Videl pa sem, ko je granata, šprajštik, konju nogo odbila in je po treh nogah … so ga nazaj gnali, v Škrbinah so ga pa pojedli potlej.

Mene je vse zanimalo … Smo tisto noč prenočevali in gor je bil en boršt, se imenuje Železna vrata in moj kolega, ki je bil doma iz Šmartnega iz Lipice, je rekel: »Ma čo, ti bom jaz pokazal.« Pa sva šla na rob in sva videla, ko so rakete svetile.
»Tu so avstrijske rakete, tam so pa italijanske,« pravi, »tam je pa Gorica, glej, kjer je svetlo!«
No, in drugi dan zvečer smo pa šli in smo se tam potikali, kjer so bile zasilno narejene neke luknje.

 
SO PUŠKE POMETALI – o tem so oče vedno radi pripovedovali:

To je bilo glih pri koncu devete ofenzive. In tako smo bili potlej še v deseti ofenzivi. Kako bo ofenziva? Mi smo bil parajt in so se vendar napravile nekakšne kaverne, da se je za silo skopalo. Sovražnik je streljal po dva, tri dni z artilerijo, da je zaklonišča tako rekoč razbil. Potem je začela pa pešadija italijanska. Mi pa pripravljeni! Že prej smo bili pripravili parkrat, kajne, kam bo kateri stopil: tam bo mitraljez, tam prva, druga številka … tako naprej. Drugi pa skriti se lepo fino! In, no ja, in potem so začeli pa Italijani, pešadija – bridka je bila – so začeli klepati. Pk, pk, pk, prrr, prrr, prrr, prrr. Naši fantje so pa bili korajžni:

»Le pojdite, le pojdite, bomo že obračunali z vami!«

In kakor so prišli pa enkrat blizu…!! Videl sem mojega formajstra, ki sem bil prvič v štelungah jaz ondi z njim: videl je pred sabo, ko so bili barsileri, ki so imeli klobuke pa fazanska peresa, on je znal pa italijansko, pa je skozi šišapno govoril z njimi:

»Zdaj se lahko podaste, še boste lahko prišli enkrat domov, da boste svoje drage videli! Ali pa padete vsi!«

Pa so puške pometali h nam, pa nad graben! So prišli vsi tisti, kolikor jih je bilo pred mašingveram. In hitro smo dodelili naprej enega vodiča, enega pa zadaj …

Cigaretov smo imeli pa dovolj, tako da smo vsi kadili, kolikor jih je bilo.

In tako se je rajalo zmeraj, med deseto ofenzivo, enajsto ofenzivo …