Preskoči na vsebino

1935 Selšček – Trije starci

15. 11. 2022

“Milena, mislim, da je desni tisti, ki je bil na parah v tvojem prispevku,” mi je pomagal urednik, ko je pripravljal sliko. To je res prav mogoče, a ga je težko zanesljivo identificirati. Še vedno pa so mi on in oba druga na sliki popolnoma neznani.

V svoji plemeniti preproščini, osvobojeni vsega nebistvenega, so videti prav svetopisemsko … Trdo preizkušani in zato izkušeni, modri, prekaljeni in zadovoljni, da je mir in nedelja in še celo fotograf je prišel in slikal jih bo … Tak hec! A Peter Naglič je dobro vedel, kaj dela – spet enkrat je otel pozabi neponovljiv trenutek, kakršnega ne bo več in tri značilne notranjske očake – kakršnih tudi že davno ni več.

Rojeni v devetnajstem stoletju so preživeli veliko svetovno vojno, ki jim je morda kriva za upognjen hrbet in opotekave noge, da se morajo zdaj podpirati z leskovimi kljukami. A tudi dolgoletno trdo delo na domači zemlji ali kje v ameriških gozdovih in rudnikih bi zadostovalo za utrujeno starost … Nedelja je torej, oblekli so gvante in bele srajce, pokrili ta boljše klobuke. Dopoldne so bili najbrž pri maši, zdaj pa – morda na poti domov – možujejo in prefajtujejo: vedno iste zgodbe o mladosti, delu, tujih krajih in vojski, ki jih je zaznamovala. Pa mimogrede seveda aktualne novice, ki pa so jim vedno manj mar, kajti včasih se jim zdi, da niso več za ta svet …

Če so moje špekulacije z letnicami vsaj približno pravilne, potem so ti trije možje starejši od Lohnetovega očeta, Matevža Mlakarja, mojega soseda. Oče so bili rojeni leta 1894, moj stari oče 1886 in so kot brat Janez, svak in Matevž Mlakar tudi bili avstrijski vojak. Če so tile stari nekje med 60 in 70 let, posneti okoli 1935, so bili ob začetku prve svetovne vojne še kar dobri za vojsko. Mogoče pa se ji je vsaj kateri od njih izmuznil … Tisti, ki se niso, pa gotovo ob takihle priložnostih obujajo spomine nanjo. Tudi Lohnetov oče bi jim gotovo pripovedovali, kako je šlo z njimi naprej, potem ko so jih bili vpoklicali v vojsko – letnike 1894 najprej – jih pregledali, potrdili, oblekli in oborožili, naučili najnujnejšega in naložili v vagone:

V KORITNICAH

Potem je pa vlak potegnil, smo pa šli in smo se pripeljali do Šempetra. Je pa streljalo, treskalo, dež padal, vodnik je pa zatrobil:

»Ala, dol!« Mi smo se morali v mantelne obleči in smo marširali – kam pa zdaj gremo?! In smo prišli pred Koritnice. To so tamle čez, kmalu od Mašuna. In tam smo pa čakali … So pa naprej poslali kvartirmoharje, da so dobili stanovanja za vojake, vsak za svoj cug. In mi smo bili na stanovanju v prvi hiši na levo v Koritincah, še se spominjam, ker je oreh rastel pred hišo. In je bilo notri vse nastlano. Iz betona je bil pod narejen, tam, kjer so imeli za mlatit, je bilo za pol metra na debelo slame. Gospodinja je pa prišla, pravi:

»Je kakšen s Knežaka ali pa iz Koritnic?«

»Noben.«

Pravi: »Od kje pa ste?« Pa kje drugače, pa kako …

Pravim: »Jaz sem pa iz Loške doline.«

Pravi: »Čigav?« Pa sem povedal, da sem s Knežje Njive. Joj, pa pravi: »Jaz sem pa iz Podcerkve!!«

In mi smo se usedli, ko je rekla: »Usedite se okoli!« So imeli tisto veliko ognjišče in gor pa tisti raufnik, ampak tisto imenujejo mapa. In nam je skuhala krompirja v oblicah, oprala ga je, in smo radi pojedli. Takole kake štiri dni je bilo tako. Smo imeli kratke vaje gor po senožetih, enkrat smo šli še celo dol v Ilirsko Bistrico in potem pa nazaj …
 

ENI SO BILI FINO TEPENI bi potem nadaljevali Lohnetov oče …

Na fronto sem pa šel potem jaz šestnajstega leta.

Mi smo bili torej izvežbani v mašingveru v Slavni, enkrat pa pove naš inštruktor, tisti Satler: »Fantjé,« pravi, »jaz ne bom šel z vami, bom ostal, ker bojo drugi prišli v šolo, da bom inštruktor.«

In fantje, ko so videli, da bodo šli naprej, in ker so imeli denar s sabo, so šli pa h sosedovim, ki so imeli gostilno. In tam so pa bili iz več rogomentov, bil je pa samo en komandant, en avstrijski oficir. Ja. In so se fantje napili pa stepli. Je bil geviršic rogoment cvajohtarji, osmega rogomenta ajnundcvancgarji – in so bili eni fino tepeni. Ponoči smo pa prišli, je prišel pa Fendrik:

»Auf, auf!« In je pa straža prignala Žagarja, ki je bil stari avstrijski vojak, pijanega, je pa začel kričati, pravi:
»Prokleti šmrkavci, boste vi mene gonili! Kje ste še vi bili, ko sem že jaz bil,« je rekel, »na fronti!!« Pa pravi: »Nobenega drugega ne poslušam, kakor samo našega gospoda Fendrika!« Je bil pa to komandant, tisti, ki je šel z nami na fronto. In takoj je rekel Fendrik: »Pustite ga!« Drugi dan je šel pa na raport in on ga je šel pa na raport zagovorit, Fendrik, zato, ker je rekel »ne poslušam … njega rad, ne …« ga je pa tudi zagovoril, da ni bil nič kaznovan, ko se je pretepal tam.

Zgodbe Lohnetovega očeta sem kot otrok pogosto poslušala, skoraj vsakič, ko sem morala počakati, da bo mleko pomolženo in nalito v kanglico, oče pa so od virštata v hiši, kjer so delali grablje za prodajo, sedli za peč, prižgali pol cigarete in začeli pripovedovati.

Čez mnoga leta sem s kasete poslušala in v narečju zapisovala posnetke istih zgodb, ki jih je okoli leta 1986 napravil prof. Jože Matevžič, ko so oče imeli okoli 92 let, malo preden so umrli. Takole so nadaljevali svojo pripoved – mogoče je podobna zgodbi katerega od treh mož na sliki:

V ŠTELUNGE

No, in smo se peljali nek večer v vagonu v Šempetru – konji, vse vojaštvo … Vlak je zapiskal in smo se peljali ponoči čez Nabrežino in ne vem kje smo šli že dol in smo potlej marširali, da smo prišli v Škrbino. Tam je bil pa naš regiment že v rezervi, je iz štelunge prišel na počitnice … In tam so prišli Ložanje: starotrški Mlakar pokojni je imel par konj, je tren vozil za regimentom ali kuhinjo … Pokojni Pakiž iz Starega trga je bil tam in Pocinov Andrej je prišel iz prvega bataljona – jaz sem bil dodeljen pa v drugega …

In potem smo šli čez par dni pa v štelunge. In kakor smo prišli blizu, smo šli v štelunge nad Kostanjevico. So že padale granate … Ko je padla granata, bog ve kako še daleč, pa sem jaz kar padel pod cesto, drugi so se mi pa smejali. Pravi eden: »Kaj bo pa še!« Videl pa sem, ko je granata, šprajštik, konju nogo odbila in je po treh nogah … so ga nazaj gnali, v Škrbinah so ga pa pojedli potlej.

Mene je vse zanimalo … Smo tisto noč prenočevali in gor je bil en boršt, se imenuje Železna vrata in moj kolega, ki je bil doma iz Šmartnega iz Lipice, je rekel: »Ma čo, ti bom jaz pokazal.« Pa sva šla na rob in sva videla, ko so rakete svetile.
»Tu so avstrijske rakete, tam so pa italijanske,« pravi, »tam je pa Gorica, glej, kjer je svetlo!«
No, in drugi dan zvečer smo pa šli in smo se tam potikali, kjer so bile zasilno narejene neke luknje.

 
SO PUŠKE POMETALI – o tem so oče vedno radi pripovedovali:

To je bilo glih pri koncu devete ofenzive. In tako smo bili potlej še v deseti ofenzivi. Kako bo ofenziva? Mi smo bil parajt in so se vendar napravile nekakšne kaverne, da se je za silo skopalo. Sovražnik je streljal po dva, tri dni z artilerijo, da je zaklonišča tako rekoč razbil. Potem je začela pa pešadija italijanska. Mi pa pripravljeni! Že prej smo bili pripravili parkrat, kajne, kam bo kateri stopil: tam bo mitraljez, tam prva, druga številka … tako naprej. Drugi pa skriti se lepo fino! In, no ja, in potem so začeli pa Italijani, pešadija – bridka je bila – so začeli klepati. Pk, pk, pk, prrr, prrr, prrr, prrr. Naši fantje so pa bili korajžni:

»Le pojdite, le pojdite, bomo že obračunali z vami!«

In kakor so prišli pa enkrat blizu…!! Videl sem mojega formajstra, ki sem bil prvič v štelungah jaz ondi z njim: videl je pred sabo, ko so bili barsileri, ki so imeli klobuke pa fazanska peresa, on je znal pa italijansko, pa je skozi šišapno govoril z njimi:

»Zdaj se lahko podaste, še boste lahko prišli enkrat domov, da boste svoje drage videli! Ali pa padete vsi!«

Pa so puške pometali h nam, pa nad graben! So prišli vsi tisti, kolikor jih je bilo pred mašingveram. In hitro smo dodelili naprej enega vodiča, enega pa zadaj …

Cigaretov smo imeli pa dovolj, tako da smo vsi kadili, kolikor jih je bilo.

In tako se je rajalo zmeraj, med deseto ofenzivo, enajsto ofenzivo …

Tako bi govorili Lohnetov oče, in morda tudi ti trije možaki s slike, ki so videti kot da bi naravnost iz moje mladosti stopili v to sliko … Ker je vojna daleč in ker so preživeli, bi spomin marsikaj olepšal in povečal pogum in junaštva, strah in smrtno grozo pa potisnil stran in pokril s pozabo. A da se pripravlja še ena vojna, trije starci najbrž ne razmišljajo in nič ne vemo ali so preživeli tudi to.

Slovarček:

Pošteno sem se namučila s prevajanjem takratnega vojaškega žargona, brez pomoči strokovnjakov iz Kobariškega muzeja ne bi šlo.

  • kvartirmoharji: pripravljalci stanovanj za vojake
  • manteln: plašč
  • cug: vod
  • raufnik: dimnik
  • mapa: kuhinjska napa
  • gevirkšic rogoment: gorski strelski polk
  • cvajohtarji: moštvo topov kalibra 28 cm
  • ajnundcvancgarji: moštvo topov kalibra 21 cm
  • prouprec: takoj
  • parajt: pripravljen
  • formajster: namerilec orožja (topa)
  • kaverne: zaklonišča v zemlji, izvrtane votline
  • barsileri: bersaljerji, pripadniki ital. lahke pehote, strelci, prepoznavni po črnem čopu peres na klobuku ali čeladi, obstajajo vse od leta 1836 do danes
  • šišapna: zvočnik, megafon (?)
  • šprajštik: drobec, kos granate;
  • štelunge: položaji na bojišču;
  • boršt: gozd
  • virštat: mizarska delovna miza
  • prefajtovati: razpravljati, moževati

Viri:

  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Zal. Kmečki glas, Lj., 2004; (delno poknjiženi prepisi)

Kraj: Selšček
Datum: domnevno okoli 1935
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano:
Oblika: datoteka

2 komentarja leave one →
  1. Arne Kozina permalink
    15. 11. 2022 08:52

    Preden so vojake poslali na zapovedane štelunge, položaje na fronti, so morali prestati zdravniški pregled. Temu se je tudi reklo štelunga (nem. Stellung), po naše nabor, pri Primorcih vizita. Na štelungi so komisijsko ugotavljali sposobnost regruta za vojsko. Šlo je za pomemben zrelostni izpit, nekakšno iniciacijo – fantje so postali možje! To se je običajno prešerno slavilo. Ko pa je domovina rabila vojake, so novopečeni možje naravnost z naborne štelunge odhajali na “štelunge” na fronti. Za premnoge je bila prešerna zrelostna iniciacija zadnje, česar so se lahko veselili v svojem življenju.

    Liked by 1 person

  2. 15. 11. 2022 13:20

    Imate seveda popolnoma prav, tudi Lohnetov oče so pripovedovali o naboru. V Loški dolini so rekli temu vestirnga, nekaj o tem piše v prisepvku 1925 Stari trg – Vestirnga, vključno s pripovedjo Matevža Mlakar ob začetku prve svetovne vojne.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: