1923 Unec – Štacnar začne pisati dnevnik

Dnevnik preprostega, a razgledanega kmeta z Unca, Ivana Puntarja – Štacnarja (1888 -1972) je nastajal okoli dvajset let. Pisati ga je pričel na novega leta dan leta 1923, zadnji vpis pa nosi datum 28. februar 1943. V neprecenljivo zapuščino, ki jo hranita hčerki Milka Modic in Silva Puntar, sodijo še Hlevska knjiga, v katero je Puntar med letoma 1934 in 1941 skrbno beležil prejemke in izdatke kmetije; knjiga s popisom njiv, travnikov in načinov obdelovanja zemlje ter zapisnik delavcev za leto 1928 in knjigovodstvo (prejemki in stroški) za leta 1957 do 1961. V neprecenljivem Dnevniku pa Ivan Puntar spregovori še veliko več kot samo o gospodarskem obratovanju kmetije, pa o vremenskih razmerah, ki so pogosto pestile kmete. Poučimo se o njegovi vključenosti v družbene in politične razmere, ki jih je prinašalo obdobje med svetovnima vojnama in prva leta druge svetovne vojne. Dnevnik je pisal redno vsak dan, vstal je zgodaj zjutraj in zabeležil dogodke preteklega dne.

Pa si poglejmo le par dni od 27. do 31. januarja 1923:

27. Dopoldne na Rakek. Dale delat obleke. Popoldan z Leskovcem zrezala čoke. Jasno mraz.

28. Vabilo za Cerknico od SLS na sestanek za določitev kandidata. Jasno mraz.

29. Dopoldne doma. Popoldne vozil cement 3.450 kg. Požar pri gradu. Jasno mraz.

30. Dopoldne v semenj na Rakek. Popoldne pripeljal še en voz cementa. Jasno mraz.

31. V Cerknico na zaupni shod SLS. Jasno mraz.

Včasih je v dnevniku bolj redkobeseden, ko se zgodi kaj zanimivega pa dogodek ali dogajanje kar obširno opiše. Pa si le poglejmo enega od zanimivih zapisov, ko je šel kupit vole v Višnjo Goro:

2. november 1925: V Višnji gori kupil voli ob 1 1/2 h teške 1.250 kg za svoto 11.550 dinarjev. Gnala jih ob 2 uri proti Ljubljani skozi Šmarje, Grosuplje v Ljubljano, kamor prišla ponoči ob 9 uri k Figovcu. Prenočil jaz tam.

3. november: Iz Ljubljane gnal zjutraj ob 7 uri, prišel na Vrhniko ob 12 uri. Pokrmil in prišel ob 4 uri v Logatec kjer pustil voli pri Rusu čez noč. 

Puntar v svojem dnevniku lepo prikaže, kako se odražajo politične spremembe na državni ravni v domačem kraju. Ko je septembra 1931 kralj Aleksander izdal novo (oktroirano) ustavo, so bile 8. novembra razpisane volitve, ki so bile javne, na njej pa je lahko nastopala le državna volilna lista. Slovenska ljudska stranka (SLS) pod vodstvom dr. Korošca se ni vključila v državno volilno listo in se je odločila za abstinenco. Slovenski liberalci pa so se odločili in sodelovali z Živkovičevo vladno listo. Poglejmo si, kako je to odražalo pri nas:

11. oktober 1931: Nedelja. Po maši je imel shod volivni riberalni (vladni) kandidat dr. Repe pred cerkvijo, kateri je pod zaščito vlade diktatorske mahal čez SLS in dr. Korošca. Shod otvoril Tavčar t. č. rakovski podžupan, poleg naš učitelj Kenič. Navzoča je bila vsa unška ribelarna sodrga, ki je odobravala in se prihuljeno smehljala. Mi smo morali molčati ker smo bili vsi pod zakonom ali spoznani za protidržavne in proti kraljevine. Tako se je shod končal mi pa smo molče stiskali pesti. 

18. oktober 1931: Nedelja. Po maši bi imel biti volilni shod na katerem bi govoril dr. Natlačen. Shod je glavarstvo prepovedalo ter so po maši prišli trije orožniki in razganjali ljudi. Gos. dr. Natlačen bivši pristaš SLS ni smel tudi besedice pregovoriti, ni smel ljudem povedati niti da je shod prepovedan, temveč je orožniški poveljnik Miklavčič rekel narode shod je prepovedan ga ne bo. Bilo je strašno nasilje. Jaz sem šel z gos. dr. Natlačenom domov, šli bi tudi drugi, a so se bali. Orožniki so šli v šolo in skozi okno opazovali kdo gre za njim ter ga zapisali. Ljudje so bili preplašeni in so kar gledali. Prišli so pa fantje iz Logatca in varovali gos. dr. Natlačena poštenega advokata iz Ljubljane doma iz Vipave, da bi ga ne napadli mladi pristaši riberalci. 

Pa se je drugič vse skupaj preobrnilo, na volitvah 5. maja 1935 so se SLS in liberalci vključili v državne volilne liste (bilo so štiri). Volitve so tudi tokrat potekale po volilnem zakonu iz leta 1931. Zaradi ogorčenja javnosti spričo očitnih volilnih goljufij pa so kar dvakrat objavili volilne rezultate. V Stojadinivićevi vladi pa je postal dr. Korošec notranji minister.

Volilni dan, 5 maj 1935 je Puntar takole zabeležil v dnevniku:

Nedelja. Volitve v narodno skupščino. Zopet so se vršile nasilne brezpravne, vlada je izvajala na uslužbence pritisk, 90 % ljudi je bilo proti vladi, poteptan je bil zakon in pravica, volivci so bili preplašeni, žalostni, vse se je nekam kar poskrilo, bil je zares žalosten dan, stiskali smo pesti obupani, hodili, grozili strašnim tiranom ljudstva. Vsi delavci in kmetje so obljubljali, da ne gredo na volišče vendar na Uncu in Slivicah niso zdržali v celi občini. Vas Unec in Slivce ulačili so jih zopet z avtomobili. V Slivcah je bila znana … Merkušev Lojz, ki vsakokrat jih tira na volišče, na Uncu pa … Gnezda kateremu je dolžno bilo pol vasi. Ali ukljub temu ne bi mogli nič storiti, ako bi ljudje kaj razumeli, jaz sem bil sila žalosten nad takimi zaostalimi vaščani. Zares ni mogoče popisati slepote, ki je pri teh možeh in fantih. Prepustiti je treba, da je vsak posamezen čutil šibo, ki so jo vihteli ti tirani že od leta 1929, ter so vse kulturno življenje uničili, poštene ljudi od javnih uprav odstranili. Gospodarstvo v državi priterali u neizbežno propast, vsem zagrenili življenje do skrajnosti. Obubožali vse prebivalstvo, le sami so obogateli z državnim denarjem, vaške pijavke so pa izmozgale do kosti ubogi nezaščiteni narod. Tak je bil rezultat, ki ga je povzročil s svojim vodstvom ubiti kralj Aleksander.

Puntar je bil član SLS, zato je razumljivo, da je tako “obdelal” svoje politične nasprotnike liberalce (naziva jih riberalci). Ko prebiramo na dLib.si takratne časnike, pa vidimo, da so podobno obdelovali tudi liberalci klerikalce, člane SLS.

Zelo zanimive so v dnevniku tudi Puntarjeve ocene za posamezne mesece ali leta. Pa si poglejmo par stavkov iz ocene za leto 1932:

Gospodarsko je bilo strašno leto. Dela zaslužka nikjer. Grozno pomanjkanje denarja, ker so ga kapitalisti vsega iz bank pobrali in odnesli v inozemske banke. Mali ljudje, ki so imeli svoj prihranke po bankah in hranilnicah, pa niso mogli dobiti svojega denarja nazaj temveč so dali za enkrat le 100 – 200 Dinarjev, radi tega ni nihče več nosil denarja v banke in hranilnice vse ga je skrivalo doma, ljudje niso mogli plačevati dolgov in davkov – davkarija je pa neusmiljeno rubila in prodajala premičnine, ker pa se dražb ljudje niso hoteli udeleževat, so tudi prišli z avtomobili in blago pobirali ter ga odpeljali v Ljubljano prodajat, tam so ga prodali po vsaki ceni in največkrat tudi za toliko, da niso pokrili niti stroškov. Kmet ni mogel prodati nič, živina in les je bila tako brez vrednosti, da je bila ena krava od 500 – 1.500 dinarjev, dočim je bilo ono kar je kmet rabil po isti ceni kakor takrat, ko je bila krava l. 1929 še od Din 3.000 – 4.000. Npr. eno tele je bilo od 300 – 400 Din, en meter blaga za obleko finega pa od 200 – 300 Din.

Ivan Puntar – Štacnar je končal le ljudsko šolo na Uncu, bi pa je razgledan mož, ki si je znanje najprej pridobival v stikih z bratom Jožetom (1884-1937), študentom, pozneje profesorjem in doktorjem znanosti. V ljubljanskih kavarnah sta se družila s takratnimi intelektualci, politiki, verjetno tudi z Ivanom Cankarjem, ki je kar eno leto, od avgusta 1917 do septembra 1918, stanoval pri Josipu Puntarju. Prav preko brata Josipa je Ivan navezal stike s Krekom in se navdušil za zadružništvo in izobraževanje. Izobraževal in izpopolnjeval se je vse življenje: v stikih z bratom Josipom, na Krekovih tečajih, s prebiranjem strokovne kmetijske literature, s sodelovanjem v Kmetijski družbi, na kmetijo je uvajal in preizkušal novosti.

Ivanov in Josipov oče je bil nedelaven, veseljak, vdal se je pijači in tako umrl star šele 38 let. Ivan Puntar, ki je ostal doma na kmetiji, je bil pod skrbnikom, ki pa je od očeta zapuščene otroke oskrboval z mamo tako, da je le on imel kaj koristi. Z devetnajstimi leti je sodnija Ivana leta 1907 priznala za polnoletnega. Veliko nasvetov mu je dajal brat Jože, študent. Ivan je pričel preurejati in dozidavati hišo, ki je bila do takrat takšna kot kozji brlog in že leta 1911 je dobila sodobno podobo. Z mamo sta počasi ustvarila kar sodobno gospodarstvo, pa je prišla prva svetovna vojna: Uboga mama je ostala sama s služkinjo s sedmimi glavami živine, ki pa je vse to pri moji odsotnosti 4 leta do kraja propadlo. Šestindvajsetletni Ivan Puntar je oblekel vojaško suknjo in prišel 27. avgusta 1915 kot pešak 27. domobranskega polka avstrijske vojske v ujetništvo v gubernijo Kazan v Rusiji. Nekako mu je uspelo iz ujetništva navezati pisne stike z bratom Jožetom, oglasil pa se je tudi svoji materi, pa teti v Slivice, čeprav je cenzura pogosto počrnila velik delež dopisnic. 13. septembra 1917 je tako sporočal bratu Jožetu pretresljive novice.

Dragi Jože! Z trpečim srcem Ti danes pišem ko se spominjam ravnokar mučeniške smrti naših tovarišev. Kaj smo doživeli tukaj. In kaj še dočakamo? Pripetil se je namreč velik ogenj in ravno na tem poslopju kjer bilo na kvartiru sto naših ujetnikov. Zlobni ljudje ki nas v obče teško vidijo dali so lažnjivo vest, da so videli naših s petrolejem v rokah zažigati na več krajih mesta, kar pa v resnici ni bilo tako, ogenj se razširil radi silnega vetra. Na teh že tako divjih nerazsodnih ljudi to močno vplivalo in momentalno so se vrgli divje za Av. Kogar so ujeli storil je mučeniško smrt. Dalše je uprav strašno opisati kaj so vse počeli nad temi nedolžnimi reveži. Od sedaj naprej nismo več varni svojega življenja in vsi prosimo varstva i premena kraja. Pričakujemo od drugih držav zaščite zakaj sami nalašč delajo nesreče a zvalvajo na nas. Gode se strašni takozvani samosudi itd itd itd. Povej mami i vsem da se jim priporočam v molitev. Vse korajže nisem še izgubil čeravno nevarnost velika. Z Bogom. Zdravo Tvoj Ivan.

21. 11. 1917 se je vojni ujetnik Ivan Puntar – Štacnar takole potožil bratu Josipu v Ljubljano: Zgornja tretjina dopisnice je cenzurirana – počrnjena.

Peklensko je čudno i silno se jezim na pošto. Pomisli, da sem prišel novembra 1916 semkaj ali do danes na tukajšnji naslov od Vas ne prejel nikake kartice. Z menoj obenem prišli i drugi i večinoma prejeli to ali ono. No jaz imam pri tem izredno veliko smolo zato se upravičeno moram jeziti. Drugače gre mi povolno. Zdrav sem in trden Hvala Bogu kar je prvo. Vedi, da sem se za ta res dolgi čas tudi marsikaj naučil, čeprav pa smo v resnično močno kulturno zaostali državi. Jezike slov. sedaj razumem vse i poleg tega veliko nemškega. Prodati se že nedam … 

Kmetija, ki jo je komaj postavil na noge je ob njegovi štiriletni odsotnosti do kraja propadla. Ko se je Ivan leta 1918 vrnil iz ujetništva v Rusiji ni obupal, z razumom in pridnostjo je prijel za delo na kmetiji in postopno je pričelo pri hiši vse rasti.

Takole je ob pripravi na zlato poroko (leta 1970) zapisal o svojem delu Ivan Puntar – Štacnar:

Bil sem zrel fant, možak pa sem tudi znal si poiskati pravo družico našo mamo in sedaj prišel je blagoslov v hišo, vse je rastlo, živina, polje in Vi otroci in kaj je bilo na svetu nama več kot to. 

Javnost me je priznala kot razumnega, pridnega gospodarja, pa zato me volila na vsa področja vaškega in občinskega gospodarstva in naj naštejem kaj vse sem zastopal:

Pred l. 1914 tajnik katoliškega izobraževalnega društva.

Po vojni l. 1918 blagajnik provizije, delili smo živež vaščanom, z menoj se kovač stari Mršek, stari Klemenc, stari Žust.

Potem ustanovili smo Kmetijsko zadrugo, ktere sem bi predsednik.

Župnik Martinčič ustanovil je posojilnico bil sem zopet predsednik.

Bil sem predsednik gasilnega društva.

Bil sem predsednik Kmetijske podružnice Unec.

Bil sem načelnik Podobčine Unec.

Bil sem šolski odbornik šole Unec.

Bil sem cestni odbornik Občine Rakek v Cerknici.

Bil sem dopisni član Kmetijstva v Ljubljani.

Bil sem poročevalec za sadjarstvo in vrtnarstvo v Ljubljani.

Bil sem namestnik župana Občine Rakek in končno še odbornik bivše politične stranke z imenom Slovenska ljudska stranka.

Končno naj še pripomnim, da imam srebrno odlikovanje, ki sem ga prejel v l. 1929 od stare Jugoslavije za državne zasluge.

Kje je pa navsezadnje nepopisna žrtev Radkota, ki je padel za novo Jugoslavijo l. 1944. 

Viri:

• Ivan Puntar – Štacnar. 2009. Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923 – 1943. Založništvo Jutro. 568 s.

Kraj: Unec
Datum: 1923
Avtor: Atelier “Viktor”
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: —
Oblika: datoteka