Skip to content

1954 Stari trg – En dan življenja

3. 01. 2023

Kdo se spomni tega filma? Kako da se ga ne? Mogoče pa res nimate še 80 let, jaz se ga prav zagotovo. Ta film je prišel v Loško dolino, v starotrški kino kmalu po 1950-tem letu. Prikazoval je dramatično zgodbo dveh fantov v času mehiške revolucije. Zgodba opisuje, da sta bila nekdaj dobra prijatelja, a zdaj nasprotnika. Eden je bil vojaški oficir in drugi, upornik in nasprotnik državi, v zaporu obsojen na smrt. Mama ga pride obiskati v zapor pa tudi eno mlado dekle. Ker je imela mama rojstni dan, je sin zaprosil za dovoljenje, da ga izpustijo za en dan, da zapoje mami pesem, tako kot ji je vsaka druga leta. Mama ni vedela, da njegov prijatelj bo tisti, ki bo dal povelje za ustrelitev. Oficir in prijatelj, sedaj nasprotnik, mu je to dovolil in se mu celo pridružil. Zapela sta skupaj krasno in pretresljivo še poslednjikrat pesem o ljubezni in drugo, tisto fantastično pesem ‘Mama Huanita’. Spremljevali so jih tipični mehikanski marijači. Zelo je bilo žalostno poslušati, ker smo vedeli, da bo eden moral umreti drugi dan. Še dandanes se prepeva ta pesem ‘Mama Huanita’ po zabavah v Mehiki, po Sloveniji in seveda na Hrvaškem in v Serbiji.

Film je bil v španskem jeziku in se je klical, ‘Un dia de Vida’, tako da smo morali hitro brati spodaj, kaj je pisalo. Ta film je bil nepozabljiv in imel izredno globok vpliv na nas mladino tako kot na odrastle, zato smo si ga za vedno zapomnili.

Na tisto nedeljo me je mama poslala, naj grem malo prej od doma in kupim vstopnice za film, ‘En dan življenja’. Jaz nisem vedela, kakšen bo ta film. Bila sem tam okrog 13 ali 14 let stara. Ko sem se bližala Starem trgu, sem že videla množico zbranih ljudi pred kinom, ki so čakali v dolgi vrsti. Ko pridem jaz na vrsto, so imeli samo še stoječe vstopnice (stojišča) na prodaj in še teh je hitro zmanjkalo.

Organizatorji so nam povedali, da kateri bo imel stoječo vstopnico ni siguren, če bo lahko šel notri, samo če bo dovolj prostora zadaj za sedeži in da nas bodo spustili notri samo toliko, kolikor bo varno. Ali bilo nas je natlačenih! Mogoče so nas šteli, koliko nas bo šlo notri. Jaz sem čakala na mamo in ata zunaj tik pred vratih ali jih ni bilo, bila sta kasna. Iz Kozarišč je bilo daleč za hoditi. Čakala sem prav do zadnjega in če me ne bi potegnil en fant notri še zadnjo minuto, tudi mene ne bi pustili notri, ker je bilo že preveč nabasanih ljudi. Vse ostale so odvrnili proč in zaprli vrata. Meni je bilo zelo hudo, da sta bila tudi mama in ata med tistimi, kateri so bili odvrnjeni in morali domov razočarani. Tako daleč priti zastonj. Iz Kozarišč je bilo eno uro hoda, pet kilometrov do Starega trga, od drugih vasi pa še delj. Nihče se ni vozil ali peljal na kolesu takrat, ker jih ni bilo. Vsak je moral iti v peš v Stari trg, pa naj si bo to do gimnazije, do pošte, v trgovine, iti k zdravniku, k maši ali v kino. Vsi smo hodili peš do tja, če smo hoteli imeti to ali ono, ker je bil tam center, vse taglavno. V Kozariščah smo imeli vsaj eno malo trgovino s hrano, ki jo je imel naš stric Janko, po kakšnih drugih vaseh pa še tega niso imeli.

Vem, da je morala biti mama jezna name, ker jih nisem počakala in dala jima vstopnice. Jaz nisem mogla pomagati. Prišla sta prekasno. Za kakšen drugi film mogoče bi bil še čas, ali za tega pa ne, ker so ga vsi hoteli videti. Dobro, da je prišel spet nazaj enkrat pozneje, tako da sta ga šla lahko gledati takrat in še jaz ponovno. Mislim, da je šel film po celi Sloveniji in potem naprej po Jugoslaviji, ker tudi tam je narod užival pri ogledu tega filma tako kot smo ga mi. Film je imel življenjsko zgodbo in krasne mehikanske melodije med filmom in simpatično in zelo ganljivo moško petje. Še danes, ko je že več kot 70 let nazaj, in ko to pišem, mi pridejo solze v oči. Nikdar ne bom pozabila tistega filma in tistega žalostnega konca.

Ko je nastala tišina po končanem filmu, se je slišal množični ženski jok v dvorani, moški so pa bolj na tiho. Vsi smo si brisali oči, ko smo prišli ven na svetlo s povešeno glavo.

Tisti fant poleg mene, izgledal je kakšno leto starejši od mene, je šel potem do Pudoba z mano in poslušal moj jok in stok. Ne vem iz katere vasi je bil on doma, jaz ga nisem spraševala, ker sem bila preveč utopljena v svoje misli v strahu, kaj bo mama rekla. Preden sva šla narazen ter vsak po svoji poti, mi je potaknil nekaj denarja v roko. Toliko, kolikor so te stale dve stopnici, mi je rekel. Presenečeno sem ga pogledala in sigurno se mu lepo zahvalila. On je šel nato dalje po cesti proti Iga vasi ali mogoče naprej proti Podgori, a jaz sem pa skrenila na desno stran po zglajeni poljski poti bližnjici in čez Kamne do Kozarišč, malo prej se je šlo pa za v Šmarato čez Mali Obrh potok, če ni bil poplavljen. Zadovoljno sem gledala tisti denar v roki in me ni bilo več strah mame. Še vedno se spomnim tistega fanta z hvaležnostjo, malo takih. Noben ni imel veliko denarja tiste čase in je bilo izredno, da mi je sploh ponudil, saj me ni poznal. Moj duševni in najlepši trajni spomin.

Mehikanski film: En Dan Življenja (Un dia de Vida), 1950
Režija: Emilio Fernandez
Scenarij: Emilio Fernandez in Mauricio Magdaleno
Igrajo: Columba Dominguez, Robert Canedo, Fernando Fernandez

Piše, da ta klasični film se jim je že izgubil v njihovi državi Mehiki, ali kopija je shranjena nekje v ‘La Cinematheque de Yugoslavie’.

Slovenski poročevalec, Kinospored za 23. december 1953: film so predvajali v ljubljanskem kinu Triglav in kranjskem kinu Storžič konec leta 1953, v naše kraje pa je najbrž prišel leta 1954. Film so ponovno predvajali nekaj let kasneje, saj se ga spomnimo tudi mlajši gledalci.

Fotografiji sta iz mehiškega spletnega časnika Milenio, ki piše, da je imel film največji uspeh prav v Jugoslaviji. Naša tedanja država se je, tako časnik, sprla s Sovjetsko zvezo in posledično so v kinematografih prenehali predvajati ruske filme. Zato se je odprla na zahod in eden od pomembnih novih filmskih virov je bila prav Mehika.

Izjemno priljubljena je postala tudi mehiška glasba. Dve pesmi iz filma, Mama Huanita in En dan življenja, so posneli tedaj znani izvajalci, recimo Slavko Perović, Mišo Kovač ali Pro arte.

In za konec: film Un dia de Vida so menda zaradi naklonjenosti (kubanski ?) revoluciji neki zagreteži namerno uničili, ko pa so ga filmarji kasneje želeli obnoviti in arhivirati, ni bilo nikjer več nobene kopije. Razen – kot ugotavlja že Milena – v Jugoslovanski kinoteki v Beogradu. Ta verzija je, s srbohrvaškimi podnapisi v latinici, dosegljiva tudi na spletu. (op. ur.)

Dopolnjeno 4. 1. 2023 – Milena Ožbolt1

 

Ko smo že pri tem, prispevam še slovensko besedilo pesmi, kot ga je okoli leta 1958 zapisala F.T. iz Loške doline:

MAMA JUANITA
(izg. mama Huanita; po slovensko bi bila to najbrž mama Ivanka, ali ne?)

Na tvoji življenjski tej poti
naj te sreča spremlja povsodi,
naj žalost te nikdar ne moti,
dolga leta zdrava nam bodi.

V očeh naj se leskeče
ti ljubezni polni žar, ki ne ugasne,
mama Juanita, vse do konca tvojih dni.

Če bil bi droben ptiček
v tvoje okno bi skočil zarana,
želel bi ti dobro jutro, ko
še v postelji bi spala.

V očeh naj se leskeče…..

Pozabi udarce skeleče,
ki srce so tvoje ranili
in pomni, da dnevi sreče
spet nazaj se bodo vrnili.

V očeh naj se leskeče…

Že je tukaj lepo jutro,
že prihaja svetli žar,
oj le vstani mama Juanita,
glej kako je že svetlo.

Vse do konca naj se leskeče…. 2x

V Loški dolini je to pesem (najbrž nazadnje) izvajal Ženski pevski zbor Jasna pri Društvu upokojencev Loška dolina na neki marčevski prireditvi kakih deset ali več let nazaj. Prvič pa sem jo slišala okoli leta 1954-58, ko so jo v Podcerkvi ob spremljavi kitare peli Fricova brata Marjan in Viktor ter drugi fantje in dekleta v nedeljo popoldne na klopi pred Knausovo hišo…

Slovarček:

  • mariachi: tradicionalni mehiški ansambel z značilnim melosom, pevci in instrumentalno zasedbo s trobentami, violino in različnimi vrstami kitar.

Viri:

Kraj: Stari trg
Datum: 1953/1954
Avtor: neznan
Zbirka: —
Skenirano: 26. 11. 2022
Oblika: slika s spleta; preslikana časopisna stran

3 komentarji leave one →
  1. 3. 01. 2023 08:21

    Fantastično si to opisala!… Jaz sem imela štiri leta, a se zelo živo spomnim filma, še bolj pa neskončnega pripovedovanja in joka ob njem. Neverjetno, kakšen pečat lahko pusti en sam film.

  2. Ivanka Gantar permalink
    3. 01. 2023 12:46

    To je bil najljubši film moje tete. V devetdesetih letih je bila sodelavčeva mama direktorica enega izmed ljubljanskih kinematografov. “Zrihtala” mi je film na video kaseti. Nekdo se je zelo potrudil. Videti je bilo, da je film predvajan v kinodvorani in s platna posnet s kamero. Nas to ni motilo. Najprej sem ga pogledala sama, ker ga je teta tako hvalila. Vam rečem, kavč se ni posušil cel teden. Pa še kapljic za oči nisem potrebovala kar nekaj časa.

  3. 4. 01. 2023 11:32

    Ko smo že pri tem, prispevam še slovensko besedilo pesmi, kot ga je okoli leta 1958 zapisala F.T. iz Loške doline:

    MAMA JUANITA
    (izg. mama Huanita; po slovensko bi bila to najbrž mama Ivanka, ali ne?)

    Na tvoji življenjski tej poti
    naj te sreča spremlja povsodi,
    naj žalost te nikdar ne moti,
    dolga leta zdrava nam bodi.

    V očeh naj se leskeče
    ti ljubezni polni žar, ki ne ugasne,
    mama Juanita, vse do konca tvojih dni.

    Če bil bi droben ptiček
    v tvoje okno bi skočil zarana,
    želel bi ti dobro jutro, ko
    še v postelji bi spala.

    V očeh naj se leskeče…..

    Pozabi udarce skeleče,
    ki srce so tvoje ranili
    in pomni, da dnevi sreče
    spet nazaj se bodo vrnili.

    V očeh naj se leskeče…

    Že je tukaj lepo jutro,
    že prihaja svetli žar,
    oj le vstani mama Juanita,
    glej kako je že svetlo.

    Vse do konca naj se leskeče…. 2x

    V Loški dolini je to pesem (najbrž nazadnje) izvajal Ženski pevski zbor Jasna pri Društvu upokojencev Loška dolina na neki marčevski prireditvi kakih deset ali več let nazaj. Prvič pa sem jo slišala okoli leta 1954-58, ko so jo v Podcerkvi ob spremljavi kitare peli Fricova brata Marjan in Viktor ter drugi fantje in dekleta v nedeljo popoldne na klopi pred Knausovo hišo…

Dodajte komentar

%d bloggers like this: