1985 Nadleško polje – Koledarji Mohorjeve družbe

Posodili so mi te zanimive stare knjige na sliki in ne morem si kaj, da ne bi napisala ob njih nekaj stavkov, morda ne ravno pomembnih, a upam da vsaj zanimivih. Fotografiral jih je Miloš Toni.

Knjige izvirajo iz odstranjene Krajčeve, po domače Matjaževe hiše, ki je stala sredi Starega trga. Zadnja je v njej živela pokojna gospa Iva Krajc. Belolasa gospa je bila poštna uslužbenka v časih, ko je bila pošta še v rumeni hiši čez cesto, kjer je bil nekoč doma Lojze Perko, med vojno pa je v njej kratek čas ali občasno delal zdravnik, Italijani pa zapirali aretirane domačine, ki so jih potem streljali ali poslali na Rab. Tam je po vojni pošta in v njej gospa Iva Krajc delovala še tja do leta 1961. Skratka: ko je bila veliko pozneje opusteli hiši od občine ali najbrž še Krajevne skupnosti določena nova funkcija, so jo zagnani bodoči novi uporabniki najprej temeljito izpraznili, kar pomeni, da so njeno vsebino vse od reda zvozili na Nadleško polje, kjer so tedaj masovno kurili odpadke. Po zelo grobi oceni je to moralo biti nekje okoli leta 1985. Po Nadleškem polju so tudi tedaj večkrat prihajali ljudje, bodisi na delo ali samo na sprehod in s tistih kupov pobirali kaj še uporabnega, celo porcelan, nekdo med njimi pa si je odnesel kup prastarih koledarjev Mohorjeve družbe in vezan letnik Pavlihe, kar vse vidimo na zgornji fotografiji. V njih se je radovednemu ohranilo kar precej zanimivega.

Ob občudovanju Kregarjevega spoštljivega odnosa do stavbne dediščine kot viru zamisli za sodobnost pa ne morem mimo žalosti ob vsaki lepi stari hiši, ki propade in še zdravim starim drevesom, ki je požagano … V Starem trgu poleg Krajčeve hiše že dolgo ni več lip pred nekdanjo Ljudsko šolo, ni več stavbe Sokolskega doma oz. TVD Partizan in telovadišča, ni več Perkove domače hiše v križišču, ni več Kovačevega skednja in petsto let starih ostankov pod njim, ni s samoprispevkom zgrajene šole z veliko Perkovo slikarijo v avli … Perko, slikarski poet Notranjske, celo nima nikjer nobenega obeležja, da je kdaj živel in deloval tu. A “s svetom je treba naprej”, pa čeprav v barbarstvo …

V prej omenjenem kupu odpada iz Krajčeve hiše je bilo torej najmanj devet koledarjev Družbe sv. Mohorja, izdanih od leta 1899 do 1915. Preden se lotim njihove vsebine, naredimo bežen pogled na Mohorjevo družbo, najstarejšo slovensko založbo, ustanovljeno 27. julija 1851 v tedaj še zelo slovenskem Celovcu, ki jih je izdala.

Javno sta Mohorjevo družbo razglasila Andrej Einspieler in slavist Andrej Janežič, spodbujal pa Anton Martin Slomšek. Za zavetnika so izbrali svetega Mohorja. Leta 1852 je družba poslala 785 knjig svojim članom. Prvi, ki je družbo vodil, je bil Andrej Einspieler iz Celovca. Člani Mohorjeve družbe so bili ljudje iz vseh vrst poklicev, od škofov do kuharic in kmetov. Po prvi svetovni vojni se je družba preselila na Prevalje, kjer je leta 1922 prevzel uredništvo Franc Saleški Finžgar, in tam ostala do 7. decembra 1927. Potem so jo prestavili v Celje, med drugo svetovno vojno pa je bilo uredništvo družbe v Ljubljani. Družba, ki je z leti večkrat malenkostno spreminjala ime, je imela katoliško usmeritev, skrbela pa je za knjige, namenjene širšemu bralskemu krogu in odigrala izjemno vlogo pri vzgoji branja. Leta 1860 je imela 1000 članov, 1891 pa že več kot 50.000 članov. Danes samostojne Mohorjeve družbe delujejo v Celju, Celovcu in Gorici.

Seznam udov Mohorjeve družbe po krajih je pri vsakem od teh koledarju pomemben del vsebine. V letu 1899 je v razdelku Ljubljanska škofija, dekanija Cirknica tudi v starotrški župniji navedena lepa vrsta priimkov, nekaterih še prisotnih na tem prostoru, drugih že davno izginulih. Vsak, ki je kaj dal nase – posameznik ali ustanova – je imel naročene Mohorjeve knjige vsaj že v letu 1899, od Obereinigerja v gradu Snežnik, do bukvoveza Tomaža Janežiča in seveda Ivana Krajca v Starem trgu, ki je večkrat podpisan v teh koledarjih. Štetje vseh članov Mohorjeve družbe v Loški dolini tistega časa presega moje potrpljenje, jih je pa gotovo krepko čez sto, mogoče celo dvesto. “Mohorjanke” so bile poleg drugih knjig še v mojem otroštvu predmet posojanja po vsej vasi in glasnega obnavljanja vsebin ob raznih skupnih delih. Včasih so bile shranjene po skrinjah na podstrešju, starih kovčkih ali v omarah in nekega dne kot zaklad na novo odkrite od vedoželjnega mladega bralca …

Gospodarski in gospodinjski zapiski v koledarjih so enako zanimivi kot pratika ali leposlovni prispevki.

Na primer: 26. februarja 1899 je pri Krajčevih “prasica imela mlade”, 20. marca je “krava ta mlada imela junca”, 16. aprila, na drugo povelikonočno nedeljo, je bilo “7 tednov za prašiča”, naslednji dan pa je “ta stara krava imela jenico”; 4. maja, na dan sv. Florjana so “kravo prodali, ta staro”, 5. maja, o svetem Bonifaciju (Dobromilu), je bila “krava peljana v Pocerku”. (Le čemu?? Na svatbo, seveda). Julija, o svetem Urhu, je gospodar zapisal “od Doe(?) brinovec 14 l, še za preverit”. Septembra je pisec zapisal nekaj računov, v začetku oktobra “ta drugi flaškon, brinovic 14 liter, ta navadni”, spodaj “krava jenica pelana Pocerku”, 18. oktobra pa “prasica pelana v Podgoro”. Novembra je spet samo računal, decembra pa ni napisal nič. Mož je bil očitno živinorejec, mogoče trgovec ali gostilničar, ki je točil brinjevec, navaden in manj navaden … morda je tudi prekupčeval z njim. (Kdo pa je bil tisti, ki je kuhal brinjevec in koliko neznanskega dela je vložil vanj?! Še ena opuščena in pozabljena dejavnost, s katero so si domačini z brinovih gmajn pomagali pri preživetju in ohranjanju zdravja).

V koledarju iz leta 1915, med prvo svetovno vojno, je pisava drugačna, piše pa prav tako v zanimivih šifrah:

V torek , 9. februarja “češnovka teleta, junca”; 28. marca “krava teleta ta rudeča junca”; 28. aprila “krompir dosadili in koruzo” … Kaj je uničilo prve posevke in jih prisililo v ponovno sajenje? V maju se je veliko dogajalo: “prasica vojena v Nadlesk”, “ta rudeča krava vojena Pudob, jenica pelana Nadlesk”. V juniju je bilo vreme na dan vremenskega preroka Medarda lepo, čez en teden je bila “ta stara krava peljana v Dane”, nekaj dni pozneje pa tudi “črna telica”. Tudi v začetku junija so vodili živali v Dane, kjer je očitno nekdo imel plemenskega bika in dodaten zaslužek s “skočnino”, v drugi polovici meseca pa so zapisali: “Grah zgodnji, kolerabice, fižol pritlikavi, pesa rdeča in ohrovt, kumare, vse že zrelo, krompir.” Pod črto pa stoji: ” Vojska, draginja, riž 1 kg 1fr(?), 10x, moka bela 1f. 10x, koruza 42x, cuker 54x, še za dobiti ni.” Komentar ni potreben. Avgusta piše “prašičkov 11, 29. 8″ … Septembra ni beležk, oktobra pa so “peljali telico v Dane”, “ta veliko prasico v Nadlesk”, kamor so tudi “ta mlado prasico peljali” 12. novembra.

Tu sem našla zapisan tudi že davno opuščen narečni izraz vojen, vojena oziroma kot se izgovarja uoj?n, uoj?na s poudarkom na e in pomeni biti vóden. Prvič so mi besedo razložili ob smešnici, ki jo je Ani Petelin povedal stari oče pred davnimi 65 leti in s poudarjenimi e-ji oponaša loško govorico oziroma se iz nje norčuje:

Mimogrede je kdo robove listov v teh koledarjih uporabil tudi za vaje v lepopisju ali le zgolj iz veselja tam pustil svoj podpis – ne samo pri Krajčevih, kjer so, sodeč po teh zapiskih, nekoč morali imeti veliko premoženja, denarja, zemlje in delavcev, da so lahko redili toliko živali …

Vsak koledar ima tudi imenski del in godovnike v njem. V teh na sliki imajo meseci imena, poleg starih slovenskih, napisana še v hrvaščini, češčini, poljščini in ruščini, kjer je slednji zapis natisnjen v cirilici. Res svetovljansko. Pratiko je ilustriral A. Koželj, v koledarjih pa se pojavijo tudi risbe F. Kopača. in seveda črno-bele fotografije.

Če je komu do eksotičnih, morda nikoli slišanih imen, jih je tu nekaj iz koledarja s konca 19. stoletja: Mamert, Krescencija, Prosper, Škapul, Pulherija, Anaklet, Prakseda, Pantaleon, Cirijak, Tiburcij, Prot, Kleofa, Evtihij, Leodegar, Fida, Humbelina, Kordula, Frumencij, Prosdocim, Hrizogon, Saturnin, Sinerij, Epimah, Nemezij, Arhelaj, Fabiola, Telesfor, Higi, Karmut, Efrem, Elevterij, Longin, Evharij, Tacijan, Simplicij, Benvenut, Agapeta, Hermenegild, Abundij, Turilij, Anicet, Soter, Kaj, Klet … (Se mi je enkrat zapletlo, pa sem prebrala Hemeroid …)

Mnoga od teh imen imajo latinske in grške korene, druga kdo ve kakšne – nemške, arabske? Slovanska so očitno rezervirana za pravoslavne pratike – tako ugibam, ker jih tu ni …

V koledarju iz leta 1915 pa je bila kot knjižno znamenje uporabljena odslužena(?) tiskovina v velikosti četrtinke pole A4 z naslednjo vsebino:

Sledi predelek s štirimi različno širokimi stolpci, obrazec pa se zaključi pod črto, kjer piše:

In spodaj desno poudarjeno natisnjeno ime: Ivan Krajc.

Kaj vse pove takle listek: Ivan Krajc ni redil le živine in kupoval brinjevca, ampak je očitno tudi trgoval z lesom oziroma imel vsaj podjetje za prevoz obdelanega lesa, tramov … tako smemo ugibati. Kako pa je bilo v resnici, je gotovo kje kaj zapisano, morda tudi ohranjeno v spominu krajanov …

… Toliko mimogrede o teh še vedno tako zgovornih starih knjigah, že obsojenih in potem čudežno rešenih pred ognjem …

Slovarček:

• vse od reda: vse po vrsti
• vojen,uoj?n: voden
• braviti se: razmnoževati se; tukaj v smislu telitve
• bukvovez: knjigovez

Viri:

• Wikipedija
• obravnavani koledarji
• Ana Petelin, Markovec, december 2022, ustno

Kraj: najdeno na Nadleškem polju; knjige hranijo v Kozariščah
Datum: najdene okoli 1985, izšle med leti 1899 in 1951
Avtor: fotografije je napravil ustanovitelj, urednik, mentor in mecen te spletne strani Miloš Toni
Zbirka: Vera Avsec
Skenirano: 29. 11. 2022
Oblika: publikacije