1959 Stari trg – Kino, reklame in karamele

Res ne vem, ali je bil film En dan življenja prvi v mojem življenju, vsekakor pa me je zaznamoval – preko odraslih, ki jih je tako prevzel, da so o njem govorili tedne in mesece – nekateri ga še do danes niso pozabili, kot tudi jaz ne.

Zdaj premišljujem, kaj je ljudi takrat tako pritegnilo v njem – tuja dežela, lepi igralci, melodična in spevna glasba, dinamična zgodba? Ali tudi to, da jih je povezal z ženskami, ki so ostale brez sinov, mož, ljubimcev; z žalostjo in trpljenjem nedavne krvave vojne, ki kar ni hotelo izzveneti; z domoljubjem in žrtvami, ki so bile še živo pred očmi. Je film pomagal izživeti silna čustva, ki so se kopičila v ljudeh in je zato deloval katarzično? Danes bi ga morda gledali drugače, celo z nerazumevanjem, takrat pa je očitno prišel na prava platna v pravem trenutku in povzročil vihar. Tudi jaz se dobro spomnim, da so ga vsaj v Starem trgu čez nekaj let ponovno vrteli in spet so ljudje drli v kinodvorano.

Čudovito je, da se je ohranil ta letak – kako smo jim že rekli? Reklame, preprosto reklame, in vsak je takoj vedel, da gre za film, povzetek njegove vsebine in podatke o njem, saj je bilo drugih in drugačnih reklam le malo, sploh na deželi.(O, blaženi časi!) Za te letake je bilo treba odšteti nekaj dinarjev, zdi se mi, da ne za vse filme enako in mama mi je prepovedala, da bi jih kdaj kupila – še za vstopnico mi je nerada dala denar.

Takrat sem bila že “velika”, v kakem šestem razredu, in sem hodila na nedeljske popoldanske predstave s sosedovimi deklicami. Nič hudega, če je bil dež, blato, burja ali sneg – kaj pa je tisti kilometer pešačenja!… Že v ponedeljek smo hodili šolarji gledat v vitrino na steni trgovine čez cesto, ali že visi plakat za naslednji film in potem vsak dan, tako da smo podobe in besede z njega do projekcije filma znali na pamet. Plakat se je pojavil sredi tedna, najpozneje pa v petek. Film so najprej predvajali v soboto zvečer, potem pa še v nedeljo popoldne in zvečer. Mulci smo smeli v kino le v nedeljo popoldne – lepo vas prosim, kaj pa bo mularija zvečer v kinu! (Ko zvoni Ave Marija – mulci noter, večerjat, scat, pa spat! Brez pardona!)… Zvečer gredo v kino samo odrasli ali vsaj tisti, ki ne hodijo več v šolo. Predvsem pa zaljubljeni parčki. Dekleta so še ves teden šušljala, kako je bilo v kinu, kdo je bil tam in kaj je kdo rekel – o vsebini filma pa le tu in tam, če je bil kakšen posebno lep igralec ali čedna igralka, ki je vzbujala občudovanje in vabila k posnemanju …

Za popoldansko predstavo smo se začeli zbirati že pol ure prej, preden je lepa in resna Bočkova Micka prišla prodajat karte. Držali smo vrsto in sproti onemogočili vse, ki so se hoteli vriniti, če ne drugače pa z batinami. Ko smo si kupili karte, smo čakali na dvorišču, da bodo odprli dvorano, medtem pa se pomenkovali, ogledovali, malo cukali, malo se že spogledovali. Največji in najhitrejši fantje so se nanizali ob ograji takrat še odprtega zunanjega balkona in važno zviška preučevali dogajanje pod sabo. Če smo mi od spodaj preveč zijali vanje, so nam zabrisali v nos trdo zganjen košček papirja ali posmehljivo pripombo. Potem so se odprla vrata dvorane, pred njimi je stal Pavletov ata Tone ali pozneje Rudi Markolčič – oba sta bila tam zato, da sta trgala karte in delala red. Dvorana je bila polna lahkih rumenkastih lesenih stolov in na vsakem je bila pritrjena emajlirana ovalna ploščica s črno številko na beli podlagi. Tako smo se posedli vsak na svoj stol in nestrpno čakali, da se film začne. Dvorana je bila praviloma vedno skoraj polna. Ko so ugasnile luči, se je najprej zaslišala hreščeča glasba, takoj za njo so se pojavile slike na platnu – Tednik. To je bil kratek film o bolj ali manj aktualnem dogajanju v državi. Čez kakih pet minut se je začel pravi film – v začetku so bili še črno-beli, postopoma pa vedno več barvnih, počasi tudi tehnicolor na širokem platnu. Slovenskih je bilo malo, jugoslovanskih nekaj več, večinoma pa so bili ameriški, angleški, francoski, španski, tudi še kak mehiški – ruskih že dolgo ni bilo več, nemških tudi ne. Pač pa so počasi prihajali italijanski in z njimi lepotice, ob katerih smo še mulci omedlevali: Ana Magnani, Sophia Loren, Claudia Cardinale, Gina Lollobrigida  in druge.

V francoskih filmih je bila poleg komikov Totoja in Fernandla največji magnet Brigitte Bardot, ob njej pa lepi dečki Alain Delon, Jean-Paul Belmondo, Jean-Louis Trintignant, Jacques Sorel –  odličnega igralca Jeana Gabina so s svojim bliščem kar zasenčili. Čez lužo smo občudovali Doris Day, Marilyn Monroe, Avo Gardner, Rito Hayworth, Janet Leigh, pa  Freda Astaira, Dannyja Kaya, Gena Kellyja v musicalih, da ne govorim o Stewartu Grangerju, Rocku Hudsonu, Clarku Gablu, Tonyju Perkinsu … saj bi se še kakšnega spomnila, pa nima smisla…Pa ob Charlieju Chaplinu, Busterju Keatonu, Stanu in Oliu smo se seveda držali za trebuhe od smeha … Vse deklice smo takrat hotele postati igralke in vsi dečki kavboji. Pika.

Zbirali smo sličice igralcev iz žvečilnih gumijev (Nerežišće, Otok Brač je pisalo na vsakem), pa prav težko je bilo priti do njih: prvič denar, drugič pa so bili pogosto v vseh zavitkih enake sličice – menjava se je kmalu ustavila in ne vem, ali je kdo res do konca napolnil album, do katerega pa v Starem trgu tako ni bilo mogoče priti – niso ga imeli v trgovini. Bila pa sem že v sedmem ali osmem razredu, ko je začela izhajati barvna mesečna revija Filmski svet v srbohrvaščini. Kaj vse sem bila pripravljena narediti, da sem jo lahko kupila in kolikokrat sem šla vprašat gospo Škvarčevo v trafiko, ali je že prišla! Vsak izvod sem prebrala do zadnje črke, tolikokrat od vseh strani pogledala fotografije, da so se menda znucale in revijo skrbno hranila še leta …

Ko sem šla v srednjo šolo, se je moja otroška ljubezen do filmov preselila drugam, se tudi zelo močno omejila, a še dolgo ne odnehala. Če je le bil denar, sem hodila v kino Udarnik in kino Partizan, ampak od vseh tistih filmov se spomnim le še Imitacije življenja z Rockom Hudsonom (ali Gregoryjem Peckom?) in neke plavolaske … Pa Moje pesmi, moje sanje z Julie Andrews … in Hitchcock je takrat prišel s svojimi grozljivkami in plavolaskami v njih.

Vrniti se moram še malo v Starotrški kino na začetku – večerne predstave so bile poglavje zase, zaradi zaljubljencev in vseh drugih mladih, ki so bili nekateri že zaposleni in so se v soboto in nedeljo tam srečevali. Ti so si lahko privoščili nakup filmskega letaka – in kaj še! Karamele! Najprej so bile samo mlečne, zdi se mi, da so jih prodajali na komad,  potem pa sadne ki-ki, zapakirane v vrečko. Višek razkošja. Kavalir, ki je povabil v kino dekle, je obvezno kupil reklamo in karamele. Nekatera dekleta so reklame zbirala, karamelam se pa tako ni mogla nobena upreti … Zaljubljenci so se najraje posedli na balkon in pod njim. Tam so si v miru in temi šepetaje prisegali večno ljubezen, se otipavali in se za film bolj malo brigali.

Nepozaben praznik pa je bil, ko smo šli v četrtem razredu s šolo gledat prvega Kekca, res nepozaben. Mogoče  je bilo za Dan mladosti ali Dedka Mraza. Nič hudega, če smo ga gledali potem več let zapovrstjo – vedno je bil izvrsten.

V kino so tista leta sčasoma začeli prihajati tudi westerni, kavbojski filmi smo jim rekli. Ti so nas mulce spravljali ob pamet – vsi tisti jezdeci, streljanje in vrhunski pretepi, neukrotljivi divji konji, oblački prahu za jezdeci v puščavi, salooni, pištole, lopovi in šerifi v širokokrajnih klobukih, cigare in whiskey, pijani zdravniki,  čudovita dekleta v nabranih krilih, lepih bluzah in z zlatimi kodri … in na koncu odhajanje zmagovitega glavnega junaka na zvestem konju proti zahajajočemu soncu … Vsi smo jim na poti iz kina hoteli biti podobni … Takrat so bili brez sedel jahajoči Indijanci z loki in puščicami v glavnem bad guys, šele plemeniti divjak Winnetou je pozneje malo popravil krivico. Ta je  v indijanski maniri govoril nemško: “Hou, ih habe gešprohen!” Govoril sem!…

Prišla je tudi Prodajalka vijolic in v njeni vlogi Sarita Montiel. Ah! … “Vsi ki hodite tod mimo,/ šop vijolic si kupite,/ vonj varljive sladke sreče,/ davno pokopan spomin …/ Saj me prav vsi poznate/ in cvetje moje/ ko v noči blodim …” smo si mladenke raznežene popevale ob vsaki priložnosti – same, v dvoje ali v troje … samo še pri šolskem pevskem zboru ne. Še tega bi se manjkalo.

Ko je bilo filma konec, smo planili proti vratom, ko da bi gorelo. Za nami je ostala polna dvorana prevrnjenih stolov, kadar je bilo grdo vreme kakšna blatna lužica, papirčkov pa niti ne – za karamele mulci nismo imeli … Na poti domov smo film predebatirali po dolgem in počez, oponašali junake iz njega in se začeli igrati – mimogrede smo se razdelili v skupine, ki smo jih videli in uprizorili bitko. Včasih smo o filmih fantazirali še nekaj dni – ne veliko drugače, kot smo slišali odrasle. Kaj je kino tiste čase pomenil za nas!!

Pred prvo obnovo kulturnega doma okoli leta 1961 so bile javne sanitarije za obiskovalce kina in vse druge malo čez pot; edine v zgodovini Starega trga, zidane, na pol odprte in bogato okrašene s straniščno umetnostjo, tako likovno kot literarno, predvsem pa neizmerno zasvinjane. Clochemerle bi se skril pred njimi. Tako je bila po kinu v primeru resne nuje boljša izbira kak grm na takrat še nepozidani gmajni pod Mandrgami … K sreči so tisto sramoto kmalu podrli in sanitarije uredili pod kinodvorano, ki pa tudi niso dolgo ostale neoporečne …

Še to: kino so imeli tudi v Babnem Polju, v zadružnem domu. Tudi tam je filme vrtel Vlado Mulec, enako kot v Starem trgu, samo ne vem ob kakšni uri, mogoče v soboto popoldne.

Slovarček:

• reklama: tukaj: filmski letak
• bad guys: slabi fantje
• znucan: obrabljen
• Clochemerle (Klošmerl): satirični roman, v katerem je glavni junak javno stranišče v Clochemerlu

Kraj: Stari trg, Mehika (film)
Datum: 1959
Avtor: ni znan
Zbirka: Dušan Feguš
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka