1914 Rakek – Splošna delavska zveza Svoboda

Na sliki je prva stran izkaznice, ki je pripadala Rakovčanu Janezu Albrehtu, železničarju.

Delavsko prosvetno društvo Svoboda je tisočim delavcem omogočalo delovanje in združevanje na odrskih deskah, v knjižnicah, pevskih zborih in športnih igriščih. Imelo je zasluge za rast in organizacijski razvoj slovenske kulture, kot nekdanje čitalnice.

Svoboda ni bila prvo slovensko delavsko kulturno društvo. Leta 1911 je bila ustanovljena prva delavska izobraževalna zveza Vzajemnost. Njenim članom je leta 1913 o temi »Slovenci in Jugoslovani« predaval Ivan Cankar. Zaradi njegovega revolucionarnega govora so avstrijske oblasti Vzajemnost razpustile že aprila 1913. Istega leta je bila kot nadomestilo ustanovljena Svoboda. O njenem delovanju do ukinitve smo že nekaj malega napisali. Svoboda si je od izgub med prvo svetovno vojno opomogla šele v letih 1919 in 1920. Nova društvena pravila so določala, da je Svoboda nepolitična organizacija z namenom pospeševanja duševnega in gospodarskega napredka svojih članov. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je bila zelo liberalna in precej levo usmerjena. Člani so lahko delali v enem izmed oddelkov društva: gospodarskemu, političnemu, knjižničarskemu, športnemu, dramskemu, itd. Delavske telovadne enote so se najprej pridružile Zvezi češkoslovaških delavskih telovadnih enot, kasneje pa še Socialistični športni internacionali. 

Že v prvem letu po prvi vojni je v Sloveniji delovalo petnajst podružnic. Prirejale so politična in kulturna predavanja. Pripravili so več dramskih iger in jih uspešno odigrali v polni ljubljanski Drami. Leta 1919 so pričeli izdajati revijo Svoboda pod uredništvom Frana Albrehta. Po bujnem začetnem uspehu se je napredovanje ustavilo. V delavskih vrstah se je pojavil razkol. Mlačnost socialdemokratske stranke, katere člani so bili v Svobodi v večini, je hromila delavsko aktivnost. Za povrh pa ni bilo podmladka, saj se je mladina raje zbirala v novem kulturnem društvu Vesna, ki je bilo že leta 1924 prepovedano. Revija Svoboda je prenehala izhajati. V naslednjih treh letih jo je nadomestil Kres pod uredništvom Angela Cerkvenika. Želji naprednih slovenskih delavcev po izobrazbi in kulturi gre zasluga, da društvo v tem kritičnem obdobju ni zamrlo. V delavskih središčih so se širile predvsem telovadne enote. Odposlanci le-teh so se udeležili češkoslovaške delavske olimpijade v Pragi leta 1921 in prve mednarodne delavske olimpijade v Frankfurtu leta 1927.

Svoboda je doživela velik razmah v tridesetih letih 20. stoletja. Razredno enotnost in revolucionarno borbenost slovenskih delavcev so utrdili šestojanuarska diktatura, fašistični pohod na Rim in krvave barikade v Münchnu. Komunistična partija je mobilizirala delavce proti širjenju fašizma. Spremembe so nastajale tudi znotraj Svobode. Njena centrala je bila še vedno v rokah socilanih demokratov, vedno več odborov v podružnicah pa je bilo v rokah članov Partije in SKOJ-a. Prihajali so novi člani, število podružnic je naraščalo. Ob razpustu društva jih je bilo 39 z več kot pet tisoč člani. Na 16. kongresu leta 1932 v Ljubljani so svoje delovanje razširili na celotno Jugoslavijo. Ustanovili so podružnici v Zagrebu in Varaždinu. Leta 1929 so ustanovili Cankarjevo družbo, delavsko knjižno matico. Do začetka druge svetovne vojne je letno tiskala komplet štirih knjig v okoli 6.000 izvodih. Istega leta je začela ponovno izhajati revija Svoboda. Pod vplivom članov komunistov so pričeli z delom številni krožki, kjer so študirali marksistično in prebirali ilegalno partijsko literaturo. Na dramskih odrih so opuščali komedije in jih zamenjali z zahtevno socialno tematiko Cankarja, Gorkega, Tolstoja, Tollerja. Tone Čufar je prav v ta namen napisal »Tragedijo v kleti«, Jože Moškrič pa »Rdeče rože«, ki so jih kljub posegom cenzure uprizarjali na vseh delavskih odrih. Vsak mesec so prirejali priljubljene delavske večere s pestrim programom. Pevski zbori so imeli koncerte delavskih in narodnih pesmi. V Ljubljani so imeli godbo na pihala Zarja.

Poleg nogometnih, kolesarskih in šahovskih društev so v tridesetih letih ustanovili planinsko društvo Prijatelj svobode, ki je prirejalo izlete in gradilo počitniške domove. Sedmega julija 1935 je Svoboda organizirala delavski kulturni dan v Celju. Udeležilo se ga je nad deset  tisoč članov in somišljenikov Svobode. Slavnostni govornik bi moral biti Živko Topalović. Skandiranje delavskih množic je zahtevalo Franca Leskoška in Topalović govora ni mogel dokončati. Zaradi tega shoda je ban dr. Dinko Puc 13. julija 1935 delavsko prosvetno in telovadno društvo Svoboda razpustil. Arhiv je zaplenila policija in prenekaterega svobodaša zaslišala in zaprla. Vsi nasilni ukrepi niso zaustavili delavskega kulturnega gibanja. Po njeni ukinitvi je začelo delovati novo kulturno društvo Vzajemnost, ki je nadaljevalo delo Svobode vse do prihoda okupatorja. Tedaj je večina članov odšla v gozdove ali poniknila v ječah in taboriščih.

Slovarček:

• Socialistična športna internacionala: Leta 1913 nastala prva mednarodna organizacija delavskega športnega gibanja Socialistična športna internacionala, ki je propadla že med prvo svetovno vojno. Leta 1921 je nastal ustrezek Mednarodnega olimpijskega komiteja – Rdeča športna internacionala oziroma Sportintern, ki je reguliral delavski šport po svetu. Mednarodni olimpijski komite ji ni dovolil članstva in je prirejala svoja tekmovanja.
• Fran Albreht: tudi Franc Albreht, slovenski pesnik, književnik, aktivist OF in taboriščnik, (17. november 1889, Kamnik – 11. februar 1963, Ljubljana).
• Angelo Cerkvenik: slovenski dramatik, pripovednik, publicist, mladinski pisatelj in prevajalec, (29. avgust 1894, Pazin – 6. junij 1981, Ljubljana, Slovenija).
• Partija: Komunistična partija
• SKOJ: Savez komunističke omladine Jugoslavije – Zveza komunistične mladine Jugoslavije
• Jože Moškrič: slovenski dramatik, pesnik, in narodni heroj, (2. marec 1902, Ljubljana – Dobrunje – 22. februar 1943, Polica).
• Živko Topalović: srbski pravnik, politik in urednik, (1886 – 1972). Bil je eden od voditeljev Socialistične stranke Jugoslavije in urednik njenega glasila Radničke novine (Delavski časopis).
• Franc Leskošek: ilegalno partijsko ime Luka, partizansko ime Peter Strugar, Franc Leskošek, slovenski častnik in politik, (9. december 1897 Celje – 5. junij 1983, Ljubljana).

Viri:

• Ljudska pravica (22.03.1952), letnik 13, številka 12. URN:NBN:SI:DOC-LLZVA6FN from http://www.dlib.si
• https://si.rbth.com/zgodovina/82245-spartakiada-sovjetska-olimpijada

Kraj: Rakek
Datum: 1914
Avtor: —
Zbirka: Franci Albreht
Skenirano: 16. 12. 2022
Oblika: 2 dokumenta