1944 Slivice – Miroslava Udovič

Miroslava Udovič (1926 – 2009), kot osemnajstletno dekle, lase spletene v kiti, sredi leta 1944. Sedi na klopci pod oknom pred domačo hišo, na polički pa cveti nagelj. Prava idila sredi krvave druge svetovne vojne.

Miroslava je bila polsestra mojega očeta Franca (1910 – 1999). Ker je stari oče preminul v prvi svetovni vojni, se je stara mama Antonija ponovno poročila s sosedom Francem Udovičem in rodila se jima je hčerka Miroslava.

Miroslava, moja teta, je končala meščansko šolo na Rakeku in se po osvoboditvi, ko je primanjkovalo učiteljev in učiteljic podala na učiteljski tečaj (mislim, da je bil v Kranju) in postala učiteljica. Njeno prvo službeno mesto je bilo na Ljudski šoli Gaberje v Vipavski dolini, kjer je poučevala dve šolski leti: 1946/47 razred z 41 učenci in učenkami in šolsko leto 1947/48, ko je imela v razredu 32 otrok. V knjigi Gaberje je lepa vas, je Vipavski v okras je opisano, kako so se domačini razveselili propada fašizma in razpada Italije septembra 1943: Po odhodu zadnje italijanske učiteljice so se domačini, polni srda nad fašizmom, znesli nad šolo. Vdrli so v šolsko poslopje in uničili vse italijanske učbenike in knjige. Zažgali so tudi italijansko zastavo …  18. decembra 1943 pa je začela delovati partizanska šola, ki je s prekinitvami delovala do osvoboditve. Prvi šolski dan v partizanski šoli je takole opisan: Dne 18. decembra 1943 je bil prvi dan pouka. Ta dan je bil posebno doživetje za celo vas. Že vrsto let ni donela pesem tako kot tisti dan.

Tu je začela svojo učiteljsko pot dvajsetletna Miroslava (mi so jo klicali teta Mira). Gaberje so bile nekaj posebnega tudi za mene. Ker še nisem hodil v šolo, sem bil pri teti Miri kar pogosto. Ne pomnim, kako sem prišel tja, dobro pa se spomnim češenj, ki so jih imele vaščani v izobilju, in seveda sem se do onemoglosti sladkal z njimi, saj so vaščani svojo učiteljico pridno zalagali s tem sladkim sadjem. Pa še tega se spomnim, kako so me svarili, da ko se najem češenj, ne smem jesti kislega mleka, ker bo potem katastrofa.

Po dveh letih se je Miroslava s Primorske preselila na Notranjsko, k Svetemu Vidu nad Cerknico, ki se je sredi petdesetih let preimenoval v Žilce, v samostojni Sloveniji pa je spet dobil svoje nekdanje ime. Vas pa je svoje ime kar pogosto spreminjala. V času Avstro-Ogrske se je imenovala Žilce pri Svetem Vidu, v kraljevini Jugoslaviji pa Sveti Vid. Tu je dočakala, da je v šoli leta 1949 zasvetila električna žarnica, doživela je tudi, da je strela uničila transformator. Od tu se je zaradi slabih prometnih zvez, ob koncu šole kar peš podala do Slivic. Doma smo je bili veseli, prinesla je “težko karto”, pa smo si v tistih povojnih letih lahko privoščili več mesa. Tudi radio Kosmaj je imela, takrat je bil to pravi zaklad. Oče je kupil radio leta 1949 ali 1950, pa to ni bil industrijski izdelek, radio je izdelal in ga pripeljal k nam neki mojster iz Žiri.

Tu je ostala kaki dve ali tri šolski leti, potem je spet dobila dekret in se selila v Zali log v Selški dolini, tam blizu so doma Prevci, naši uspešni smučarski skakalci in skakalka. Medtem je za kratek čas poučevala tudi na Uncu, nadomeščala je bolnega učitelja Bregarja. Ko sem imel oslovski kašelj, sem pri teti Miri preživel štirinajst dni, da sem si na svežem gorskem zraku opomogel. Tu je živel Unčan, Brinovcov, ki je tja prenesel notranjsko tradicijo polšjega lova.

Tu je bila le krajši čas, spet nov dekret in kroniko za šolsko leto 1953/54 je pisala že na šoli v Zagorju pri Pivki, tam kjer je imel grad Kalc, kjer je tudi umrl, naš znani narodnjak, skladatelj, pesnik, dramatik, politik in časnikar Miroslav Vilhar (1818 – 1871) doma iz naše Planine. Ko sem obiskoval nižjo gimnazijo v Postojni, sem jo večkrat obiskal, z vlakom do Pivke, potem pa peš dobre štiri kilometre do Zagorja. Peljala me je do Vilharjevega gradu Kalc, do izvira reke Pivke, pa na Šilen tabor. Pa si oglejmo eno znano, ki jo je uglasbil Miroslav Vilhar:

Tudi pozneje sem jo pogosto obiskoval, pridružila sta se mi še brat in sestra; tudi ko se je poročila (31. 12. 1955) z inženirjem agronomije Dragom Praintzem in je poučevala na kmetijskih šolah na Ravnah pri Pivki (šola je bila v dvoru, ki ga je dal 1313 zgraditi plemič Raunach in je bil pozneje v lasti številnih pomembnih plemiških družin, mogoče bi omenil le Hohenwarte) in Ložah pri Vipavi (tudi tu je bila kmetijska šola v nekdanjem dvorcu, katerega zasnova sega v 12. stoletje, zgradili so ga grofje Bogenski, sedanji dvorec pa je pred letom 1675 dal zgraditi Janez Filip Cobenzl, zadnji lastniki pa so bili družina Mayer, kmetijska šola je delovala med leti 1946 – 1961). V Ložah smo se spet sladkali s češnjami, pa grozdjem, tja smo se zapeljali že z Lambretto (kupili leta 1959), ki je imel 125 kubikov, tako da sem lahko opravil šoferski izpit že ko sem dopolnil 16 let. Seveda smo se s sladkim tovorom odpeljali tudi domov, da je bilo še nekaj dni veselje pri hiši.

Po letu 1961 sta se teta Mira in stric Drago preselila v Ljubljano; teta je do upokojitve učila na Osnovni šoli Valentina Vodnika v Šiški, stric pa je bil dolga leta ravnatelj šole Šmartno pod Šmarno goro, nazadnje pred upokojitvijo pa referent za kmetijstvo in gozdarstvo na občini Vič v Ljubljani.

Kraj: Slivice
Datum: 1944
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 27. 10. 2022
Oblika: kopija fotografije