1896, 1949 Stari trg – Franc Benčina in njegovi

To je Franc Benčina mlajši, slikan v ZDA v obdobju po nakupu hiše na Mandrgah, (zdaj Pot na Ulako), Stari trg. Fotograf je neznan, čas nastanka slike je leto 1896 ali nekoliko pozneje. Kraj fotografiranja ni znan.

Hiš iz prispevka 1926 Stari trg – Mandrge, s fotografije, ki jo je kot primer podeželskega stavbeništva posnel Rado Kregar, se reče pri Lažanovih ali Laženovih. Imenovala naj bi se po gospodarju z Laz, a rodbinsko izročilo pravi, da je šlo v resnici za žensko z Laz, Lažanko, morda vdovo, ki je ostala sama in se je v kamniti revščini Mandrg borila za preživetje, kakor je vedela in znala. Ime Lažanova hiša se je v narečnem govoru sčasoma spremenilo v Laženova hiša in kot taka je znana še danes, vendar tu uporabljam izraz Lažanova, kot si rečejo pripadniki te rodbine.

Prvi znani lastnik domačije je bil Jakob Kočevar, rojen leta 1772, potem je bila prodana. Leta 1824 se je nanjo priženil Jakob Škerbec, rojen 1802. Ne vemo, pod katerim od teh dveh lastnikov se je domačiji reklo Pikcova, zapisano pa je, da se je leta 1840 nanjo poročil Matevž Žagar (Gregorin), rojen 1786 v Viševku št. 20, ki je bil poročen v Podcerkev 18. Takrat se je domačiji reklo pri Gregorinu. (Ali to pomeni, da se je Gregorin drugič poročil na Mandrge?) Leta 1866 se je na Mandrge priženil Tomaž Mulec (Oštirjev), rojen leta 1831 z Gornjega Jezera 8. Preden je Tomaž Mulec z družino odšel v ZDA, je hišo prodal.

Tu se začne zgodba o Lažanovi domačiji iz ustnega izročila, ugibanj in sklepanj ter ohranjenih dokumentov.

Franc Benčina starejši, rojen 1839 v Nadlesku, je takrat bil lastnik hiše na Mandrgah v soseščini Lažanove domačije in tam tudi živel. Imel je za ženitev godnega sina z istim imenom (na sliki), ki je bil vrstnik in sošolec premožnega starotrškega podjetnika, “velikega magnata” Karla Kovača. Ta je leta 1896 takrat 25-letnemu Francu, predvsem pa njegovemu očetu predlagal, naj kupita sosednjo posest in očetu dal tudi denar zanjo, tako da je ta, mogoče kot mejaš s predkupno pravico, domačijo res kupil.

A to ni bilo darilo – Franc mlajši se je moral obvezati, da bo po nakupu šel v Ameriko, zaslužil denar in kupnino postopoma vrnil Kovaču. Tako se je tudi zgodilo in Lažanova hiša je postala Benčinova. Oziroma so Benčinovi postali Lažanovi …

Franc Benčina mlajši je bil rojen 2. 3. 1871 v Starem trgu, umrl pa 22. 9. 1953 prav tam, star 82 let, vmes pa doživel marsikaj. S spominske podobice izvemo, da je prejel prvo obhajilo 10. avgusta 1881, potem se je najbrž že leta 1896 poročil z Nežo Levec, Urhovo z Dolenjih Poljan, leta 1897 dobil hčer Ivano in čez tri leta, leta 1900, drugo hčer Francko. Leta 1904 mu je žena Neža umrla, zato sta šli deklici k starim staršem na Dolenje Poljane in odraščali tam. Starejša Ivana je šla služit takoj, ko je bila za to sposobna, in sicer k Urhovim pri Varhu nad Gornjim Jezerom – sodeč po domačem imenu, bi bili ti lahko kakšni daljni sorodniki, čeprav so se pisali drugače … Do tedaj pa je Ivana hodila ob nedeljah bosa s Poljan k maši v Stari trg …

“Če bi bila doma, bi morala pa delati “, je čez desetletja odgovorila vnuku, ki se je čudil, da je kar bosa hodila po tistem ostrem kamenju na dolgi poti. Mlajša Francka je bila najbrž dlje pri starih starših, medtem ko je šla Ivana kmalu za deklo. Ob materini smrti sta deklici imeli sedem in štiri leta.

Kdaj je bil Franc Benčina v ZDA? Že med rojstvoma prve in druge hčere ali šele po ženini smrti? V katerem kraju je bil in s čim je služil denar? Je bil v gozdovih, rudnikih ali kje drugje? Lahko le nemočno ugibamo … enako kot to ali se je v Ameriki navadil žvečiti tobak, ko je bil v kakem požarno rizičnem rudniku, ali pa morda v vojski?… O njegovi vojaščini tudi ne vemo nič, ve se pa, da vojaki v prvi svetovni vojni niso smeli prižigati cigaret kar tako, ampak so tobak večinoma žvečili. Ohranil pa se je spomin njegove hčere, ki je ob sobotah s sirkovo krtačo ribala leseni pod v hiši:

“Ko je oče sedel za pečjo in sta s kakšnim obiskovalcem obujala vseh sort spomine, sta pri tem ves čas čikala in tobačno slino pljuvala v zabojček z žaganjem. Vsi so tako delali … Pozneje, ko so bile oči bolj slabe, so pa tobačni pljunki večkrat zleteli mimo na pod, ženske smo morale pa ribati tiste pljuvance.”

Tisto razpokano krušno peč, ob kateri je posedal oče Franc, je bil potem pečar nekoč na novo preložil in povezal, muodnce pa je dal nazaj še ta stare, take zelene s pokončnimi žlebički …

Tudi o ujčku je povedala stara mama Ivana … Ko je bil Franc v Ameriki, je doma zmanjkalo denarja, pa so šli prosit ujčka v Nadlesk, da bi posodil za plačilo davkov. Res je dal, povrnil pa tako, da je v njihovem gozdu posekal toliko lesa, da si je izdatno poplačal dolg in obresti …

Z Mandrg je šel v Ameriko tudi Lažanov sosed, pa gotovo še mnogi drugi – nekateri za nekaj sezon, drugi za dolgo in so potem domov poleg denarja, raznih predmetov in oblačil prinesli tudi tuje besede – včasih za tekoče sporazumevanje kar dovolj angleščine. Pa je sosed nekoč ogovoril Franceta s svojo en-haf-pa-pu angleščino: ” Uacumere, Frenki?” Morda je hotel reči ” What’s the matter, Frankie? (“Kaj je narobe, Franci?” ) ali kaj drugega primernega. Ta pa mu je ostro zabrusil: “Gašper, tih’ buod’ – ne znaš prou!” (Gašper, tiho bodi – ne znaš prav!)

Franc Benčina pa se je angleščine naučil ravno dovolj dobro, da je leta 1944 navezal stik z angleškimi piloti, ki so se znašli v Loški dolini in jim zelo dobro prodal petelina – z izkupičkom je potem hči Ivana kupila kar pujska!

Družinska slika Lažanovih, ki je nastala okoli leta 1949. Avtor ni znan – možna pa sta vsaj dva: najbolj pri roki je bil učitelj Vinko Toni, ki je živel hišo ali dve nižje, doli ob cesti pa še Alojz Tomec. Domnevam, da Jože Berglez takrat še ni fotografiral, naučil pa se je le nekaj let pozneje v foto krožku, ki ga je vodil prej omenjeni Vinko Toni in se fotografiranju potem kar resno posvečal dolga leta.

Glede na to, da so bili v tem času Lažanovi verjetno vsi še doma, so se najbrž slikali nekje v bližini domače hiše na Mandrgah. Od leve proti desni sedijo: Franc Benčina, hči Ivana in njen mož Alojz. Zadaj stojijo vnuki, otroci Ivane in Alojza: prva na levi je Slavka, rojena leta 1924, poleg je France, rojen leta 1931, sledi Ivanka, rojena leta 1927 ter Francka, Ivanina mlajša sestra, rojena leta 1900, ki se je takrat pisala Stević po drugem možu, oficirju, s katerim je do njegove smrti živela v Beogradu, potem pa do svoje smrti leta 1987 v rodnem Starem trgu. Otrok na sliki, ki ga drži stara mama Ivana, je Slavkin sin Janez, pravnuk Franca Benčine, ki je tudi odraščal na Mandrgah, pozneje pa sta z materjo živela v Vrhniki.

Franc Benčina je od vseh vnukov imel najraje Franceta, saj je sam imel le dve hčeri: “Bojs muore bet pr hiši!” Veliko veselja je imel z njim. Ko je bil mladi Franci pri vojakih, se je ded kar naprej menil o njem in spraševal, kdaj bo prišel domov – in ko je prišel, je kmalu v miru umrl. Ko je že umiral, pa so ga vprašali, kaj si še kaj želi, pa jih je poslal k Benčini po frakelj šnopca. Tudi prej je kdaj pa kdaj poslal vnuka s stekleničko k Benčini: “Franci, pojdi mi malo iskat …”

Dokler je bil še pri močeh, pa je rad nekoliko sekiral zeta, saj je – razumljivo – težko opustil vlogo gospodarja na posesti, ki jo je moral v mladosti krvavo odslužiti z garanjem v Ameriki.

V nekem obdobju je Franc Benčina imel tudi zadolžitev, da je po Starem trgu laterne prižigal pa ugasoval, in tudi uro klical ponoči …. Je bila to služba stalnega nočnega čuvaja, v kakršni so se po drugih vaseh moški vrstili vsak dan od hiše do hiše ali je bilo v Starem trgu organizirano kako drugače, glede na to, da je šlo poleg požarnega varstva in splošne varnosti tudi za javno razsvetljavo? Prvič sem slišala zanjo. Je bila petrolejska, na karbid, vosek ali plin? Kje so bile te luči? Tega ne bomo izvedeli, v družinskem izročilu pa se je ohranilo, da je Franca Benčino morala nadomestiti hči Ivana, kadar je bil kaj betežen. Tudi čuvajevo orodje za prižiganje in ugašanje javnih luči njegov pravnuk še hrani.

Slovarček:

• bojs pa muore bet pr hiši– fantje pa morajo biti pri hiši (iz ang.)
• en-haf-pa-pu: mešanica angleščine in slovenščine, ki se je izoblikovala med slovenskimi izseljenci v Ameriko
• šnopc – žganje
• muodnce: keramične plošče za oblogo peči; pečnice
• pljuvanci: pljunki
• laterne prižigal pa ugasoval , in tudi uro klical ponoči...: ponoči je prižigal in ugašal luči ter oznanjal uro

Viri:

• Peter Žnidaršič, Markovec, januar 2023, ustno
• Janez Kebe, Loška dolina z Babnim poljem II, zal., Družina, 2002

Kraj: prva slika nekje v ZDA, druga najverjetneje Stari trg, Pot na Ulako
Datum: okoli leta 1949
Avtor: ni znan
Zbirka: Peter Žnidaršič
Skenirano: 21. 1. 2023
Oblika: 2 fotografiji