1955 Podcerkev – Ohcetni gredo!

V zapuščini Franca Trudna iz Podcerkve sem našla to fotografijo – seveda, ko sem iskala nekaj drugega – ki jo je po vsem sodeč posnel kar pred svojo hišo, kar se vidi po ozadju – tam so Mandrge z vrtovi in njivami v Podcerkvi, s cerkvijo sv. Martina na vrhu – verjetno nekje okoli leta 1955. Je deževalo, da imata obe sliki okrogle madeže? Prepoznala sem kraj, uganila fotografa, kdo je na zame pravljično lepi fotografiji, pa res ne vem – nikogar ne prepoznam, čeprav sem kot otrok take prizore videla, morda prav tega, saj smo otroci in odrasli vedno drli na vas, že ko smo od daleč zaslišali harmoniko in vriske svatov, ki so se peljali z zapravljivčki in okrašenimi konji po vasi.

Na prvem vozičku spredaj je poleg voznika in čedne mladenke obvezni harmonikar, ženin, nevesta in še nekdo pa so zadaj. Nevesto izdaja bel šopek in mogoče miniaturen klobuček na laseh, kot so bili tedaj moderni (zdi se mi, da so jim rekli “limonce”), drugače pa se ne razlikuje veliko od drugih štirih žensk v družbi. Vsi so zimsko oblečeni in okrašeni z belim cvetom na reverju plašča. Je bila poroka pred pustom?

Vpreženi konji so močni delovni kmečki prami – take so imeli tudi Točkovi in Samprtovi v Podcerkvi, Lužarjevi pa enega ali dva fuksa, ki sta imela svetle grive in repe. Zapravljivčke pa so imeli v Podcerkvi pri samo Samprtovih in Lužarjevih.

Konji in voz so morali biti za take priložnosti  lepo urejeni in okrašeni, vendar drugače kot za recimo rekrute ali krst.  Tu je okrasje še posebno izjemno in nenavadno. Konji imajo repe slavnostno podvezane v figo, okrašene najbrž s papirnato pentljo,  dlako pa skrtačeno do čistega in vso bleščečo, prav tako konjsko opremo –  kot je to obvezno moralo biti. Bič in komati konj so okrašeni s pisanimi papirnatimi pankeljci,  konj iz prvega para pa ima za povrh na komatu pripet dolg in širok, umetelno izdelan in okrašen pas ali trak, ki mu sega prav do kopit. Kaj takega nisem nikoli videla ne prej ne pozneje. Imata oba konja iz tega para tudi belo liso na čelu, kar je že samo po sebi lepo?… Drugi par konj ima na komatih pritrjeni papirnati  jugoslovanski zastavici … Zastava na ohcetih po naših krajih kolikor vem ni bila v navadi, vem pa, da jo imajo še zdaj ponekod na Hrvaškem in mogoče še kje … Le čigava ohcet je to bila??

… Kako so nekoč vriskali svatje, kako je godec vlekel meh, kako je voznik pokal z bičem!! In nevesta – ta je vrgla med zijala pest bonbonov, ženin pa cigarete … Kaj je ob tem delalo občinstvo, se ne spomnim – verjetno sem imela preveč dela s prerivanjem za bonbone in dolgim nosom potem, ker so bili drugi hitrejši in močnejši, pa nisem dobila nič … Zaman sem upala, da se bodo ohcetni obrnili in se še enkrat zapeljali skozi vas, nevesta pa bo vrgla še eno pest bonbonov, samo zame …

Z dvema zapravljivčkoma se je ohcet peljala pravzaprav redko – navadno je tiste čase zadostoval eden, če niso tisti skromnejši vsega opravili kar peš. Ko so se nekaj let pozneje nekateri odločili poročiti se v Ljubljani, pa so se tja odpeljali z avtobusom …

Nevest v belem takrat preprosto ni bilo – prve se spomnim v Starem trgu leta 1971. Poročne obleke so bile prej za neveste kak čeden kostim, včasih svetlejši in iz kolikor se le da dobrega blaga; ali pa obleka z dolgimi rokavi.  Poročni šopek je bil ali pa ne, šopki na prsih pa vsekakor za vse. Čeveljci taki, da so jih, podobno kot obleko, za ob nedeljah  nosile še dolgo. Moške obleke so bile nove in spodobne, a tudi praktične in za dolgo, celo do smrti. Moj oče je pripovedoval, da je leta 1948 napravil ne vem koliko udarniških ur, da je tako pridobil pravico do kart za blago, iz katerega mu je potem krojač napravil poročno obleko. Mama je imela temnomodro volneno obleko, ki jo je potem še dvakrat ali trikrat predelala in ves čas uporabljala kot praznično obleko …

V Podcerkvi in bližnjih vaseh je bil pogosto voznik ohceti Samprtov oče – imel je konje in voziček. Skrbno je očistil in okrasil vozilo, zglancal živali – svoja dva rjava prama, še na bič je privezal vejico in pankelc – skratka svoj posel je vzel resno …

Slovarček:

• ohcetni: svatje z ženinom in nevesto
• zglancati: zloščiti
• pankelc: papirnat trak
• pram: konj z rjavo dlako ter črno grivo in repom

Dopolnjeno 3. 3. 2023: fotografijo smo že objavili v prispevku 1956 Podcerkev – Poroka na zapravljivčkih

Kraj: Podcerkev
Datum: okoli 1955
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 6. 7. 2012
Oblika: fotografija