1941 Unec – Pričakovanje začetka druge svetovne vojne in italijanska okupacija

Ker smo ravno v velikonočnem času, se povrnimo 82 let nazaj, v velikonočni čas leta 1941, ko tudi naše kraje zajame druga svetovna vojna. Ivan Puntar Štacnar v svojem dnevniku lepo opiše to obdobje, to zastrašujoče vzdušje v pričakovanju vojne. Italijanski vojaki, pripravljeni za zavzetje naših krajev, so čakali na robu naših vasi, saj je tu tekla meja med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo. Namesto veselega pričakovanja je pri ljudeh vladala strašna negotovost. Podoživimo te strašne čase, v upanju da jih mi in naši nasledniki ne bi nikoli več doživeli. Žal se to pravkar dogaja, ne prav daleč od nas, v Ukrajini.

• 1. april 1941: Dopoldne strašno razburjenje radi znakov bližnje vojne. Pripravljali smo se za odhod in beg. Živci so popuščali tudi nam starejšim. Nikdo se ni lotil dela, ženske so jokale in v strahu za družine tarnale. Bil je res grozni dan. Povečalo je strah tudi radi tega ker so šolo zaprli. Midva z Radkotom sva šla pa vseeno popoldne na Majstrovo gmajno vozit krožno brano. Zvečer se je malo pomirilo. Vlada oziroma predsednik vlade general Simović je dal ukaz, da ni povoda za vznemirjenje, ljudje naj gredo na delo, nikomur se ne pusti izseljevanje. Vršila se je pa splošna mobilizacija obveznikov, konj, volov. Naša Silva je prišla iz samostana tudi domov, po šolah bodo nastanili vojaštvo. Veter oblačno mrzlo dež

• 2. april 1941: Moji dragi, dobri konji, ki sem jih imel dve leti so bili pozvani. Gnal sem jih določen od občine za gonjača dne 3. 4. na Ježico pri Ljubljani na vojaško zbirališče, kamor smo prišli ob 5 uri popoldne. So jih takoj prevzeli, cenili vsakega po Din 8.000 in dali potrdilo prevzema. Po cestah proti Ljubljani se valijo mase konj, volov, vozov. Na Rakeku usled razmer sejma ni bilo, vse je v znamenju groznih dni in se pripravlja na beg. Grdo vreme dež
• 3. april 1941: Rano zjutraj spravil konje na pot v Ježico. Prvo smo jih po ukazu občine prignali za Orlek, kjer so nam dali razporeditev in hajd z njimi. Pobrali so tudi voli in vozove. Doma so pospravljali obleko živež za slučaj bega. Solnce
• 4. april 1941: Jaz sem bi v Ljubljani. Doma pripravljali za na pot begunsko. Ljudje so pričeli saditi krompir. Solnce

• 5. april 1941: Mala pomiritev. Mi smo vsadili krompir na Mostek in Gmajno k baraki en kos pozni rožnik. Polje lepo zeleni, pri ljudeh pa žalost in strah, malo majnka do panike. Solnce
• 6. april 1941: Cvetna nedelja. Za državo našo in naše državljane strašen dan. Nemec je napadel našo državo na dveh straneh pri Dravogradu in na bolgarski meji. Pri nas je alarm, vse bega sem in tja. Pobirajo zadnje konje odšli so skoro že vsi zato sposobni moški, velikanska vojska se od Ljubljane premika proti Karavankam. Pri nas se vse pripravlja na beg, nekateri kar gredo, vse je strašno potrto in žalostno, nikdo ne ve pravzaprav kaj naj stori. V zemljo zakopavamo živež, obleko, orodje poljsko vlečemo na Gmajno v barako, ker imamo strah, da nam ob napadu Italijana vse zgori. Vsak rešuje kakor kdo more, dela se ogromna škoda, propadamo. Nemec je z aeroplani napadel Belgrad v Ljubljano je prišel pa ogledovat, v Belgrad je vrgel bombe ena je padla ravno v stanovanje našega slovenskega voditelja in ga skoraj ubila. Solnce

• 7. april 1941: Veliki teden. Dopoldne še pospravljali na varnejše mesto živež, obleko. Po vasi je vse mirno in tiho ubupno, nikjer nobenega življenja, kjer se ljudje ne pripravijo nobenega dela je še strašnejše, drug drugemu je nezaupljiv, skrivaj vsak dela, vsak tuhta kam naj beži v slučaju, da se pripravi Italijan iti naprej. Resda usodni dnevi. Popoldne smo šli na Gmajno krompir sadit, ker smo bili mnenja, če pridemo nazaj bomo vsaj nekaj pridelali, v kleteh bo pa vse izgubljen krompir. Človek je kar iz sebe zamišljen brez volje do dela. Iz države prihajajo ugodna poročila. Mi in Rusi smo sklenili nenapadalni in prijateljski pakt za pet let. Turki stojijo nam na strani Anglija, Amerika nas z vso močjo podpirajo. Boji so v Albaniji, Bolgariji, naši gredo naprej proti strašnemu sovražniku celega sveta omike in svobode. Italijani, zavezniki Nemca so v hudih stiskah. Angleži so jih docela pregnali iz Abesinije, čaka jih huda stiska v Albaniji, ko bodo morali bežati v morje. Razvija se odločilna bitka za Balkan. Oblačno toplo dež

• 8. april 1941: Prebili smo mirno noč. Rano ob ½ 5 ure prišla vsa zbegana soseda Šurčovka in nam sporočila, da je Italijan napovedal vojno Jugoslaviji. Kakor nori smo vstali in znašali blago na voz živež obleke, da bomo šli na beg, polagoma smo se umirili, ker smo dobili vesti, da so na Rakeku vsa pota zaprta. Čakati smo morali strašne usode, ki nam bo pretila ob začetku streljanja. Delal ni nihče nič, vse je otožno drug drugega spraševalo kaj bo in čakalo vesti, ki pa ni bilo mogoče dobiti nobenih, ker železnice ni bilo, ne pošte. Mraz snežilo
• 9. april 1941: Tudi to noč smo še precej mirno prebili. Zjutraj rano sem šel na Rakek k spovedi, ob ½ 7 pri maši pa se je pričelo prvo streljanje od Italijanov, prevzel nas je grozen strah in kar nestrpna sva z ženo bila v cerkvi in čakala za domov, kjer sva že med potom slišala, da je padla bomba okrog nas, padla pa je na Šimščov vrt, šrapnel nam v okolici pobil nekaj šip. Pri ljudeh je nastala nervoza in strah sprašujejo se kaj nam storiti, ali naj bežimo, jaz sem ljudi zadrževal kolikor sem le mogel, vsi so se poskrili po obokanih kleteh z otroci, culami, jedili in čakali svoje usode. Naš konc se je zatekel v farovško štalo, pustili smo domove in prenočili po zavetiščih. Šrapneli in granate so padale čimbolj, največ na Rakek na kolodvor in po vasi in pa po rebru in nad Ivanje selom. Mraz snežilo 4 C

• 10. april 1941: Noč smo prebili dosti mirno. Zjutraj se je pričelo z nova topovsko streljanje bolj redko, proti večeru pa silneje. Na Kolobarju so se prijeli naši in Lahi bila sta dva ranjenca in en mrtvec, dva Hrvata ranjena in en Srb graničar mrtev. Vas je kakor izumrla vse se tišči v kleteh, zakloniščih v glavnem v farovžu, pri Birtu, pri Anšku, pri Horvatičku peku, v kleteh Grudna (Čekada), pri Skirovh, pri cestarju (Feršnarjevih), pri Čebavsovh, pri Podboju in mlekarni. Mraz burja

• 11. april 1941: Veliki petek l. 1941 za naš narod. Noč smo mirno prebili v farovški štali. Ko smo šli na ta veliki petek vsi prestrašeni in prepadeni k sv. maši je prišla v cerkev vest, da so Italijani v Hripcah, kar na mah je bila cerkev prazna, vse je vsled strahu drlo ven in gledalo proti Hripcam, ker so res se mož za možem se spuščali v vas tako, da jih je bilo kakih 10 že v vasi ob 8 uri. Ljudstvo je begalo sem in tja, na splošno se je pa pokazala zadovoljnost vsled tega, da bo strahu konec. Obkolili so prišle Italijane, nekateri so pa kar besedičili in se laskali. Vidi se te neznačajne ljudi, kako malo jim je mar lastni narod, kako se poniževalno hlinijo, kar človeka da srce boli, to neverjetno hlapčevstvo naših ljudi, povsod se vidijo te grde kreature, ena taka je brezroki Kelc štajerski pritepenec, dalje nek najemni gostilničar v mlekarni po priimku Kržišnik, vozila sta Italijane od gostilne do gostilne pa prepevala. Na Rakeku je pa ničvredni narod plenil kolodvor in trgovine pa tudi privatna stanovanja. Strašni in usodni dnevi našega naroda bo zgodovina pomnila. Italijani so lepo prišli nič žalega niso storili nikomur. Ta dan je le malo prišlo Italijanov. Naši so porušili oziroma razstrelili mosta v Delah in na Rakeku, pogled je bil strašen. Mraz 3 C

• 12. april 1941: Velika sobota. Rano zjutraj prično marširati večje kolone Italijanov prišlo črez Slivce s trenom in malimi topovi, z avtomobili črez Unec na cesto proti Logatcu oziroma Ljubljani. Mene je strašno srce bolelo kako nesrečo in kak strašni vojaški polom smo doživeli. Ljudstvo je ropalo vojaška skladišča dokler niso proti nastopili Italijani. Pomendrali in plenili so vse kar jim je pod roke palo. Ljudje ničvredni so kot pobesneli volkovi grabili tujo imovino, mi smo se pokazali pred tujcem kaj smo in kaj znamo. Vidi se kaj je človek brez oblasti. Prvo italijansko povelje: vse orožje, zastave odati njim, zvečer ob sedmih vse doma in nič svetlobe ne sme biti. Razpad armade popoln vračajo se domov upoklicani najeti od blizu in daleč peš. Srbi se nad našimi maščujejo jih ubijajo, obupno se vračajo proti Hrvatski, nam dajejo strah in grozo, zmerjajo nas z izdajicami. Vrnjeni vojaki pripovedujejo grozne doživljaje, iz Dolejnske vračajo se zmučeni in prepadeni v civilu, če se pa kdo vojaško vrne ga pa Italijani zadrže. Milejše
• 13. april 1941: Vel. Nedelja. Lahi derejo v državo. Jože se vrnil iz vojske, pri vojakih je bil od 20. februarja. Milejše
• 14. april 1941: Praznik. Milejše
• 15. april 1941: Jaz sem šel v Ljubljano s kolesom in gos. župnik. Vsi mostovi na železnici do Borovnice z borovniškim vred je podrla naša vojska. Grozen je pogled na ruševine. Krompir sadili na Gmajni njiva pri baraki. Milejše 

Mesec april je bil za nas mesec groze in strahu in velike narodne stiske, katastrofalen za državo, ki je bila od Nemcev in Italijanov uničena in premagana. Jugoslavija je bila država, ki so ji vladali pustolovci, korupcionisti in strašni nepoštenjaki, skozi vso dobo 22 let so kradli državni denar. 

• 9. maj 1941: Dopoldne doma osnažili jamo na gnoju in peljali na Zelnik 3 voze. Popoldne zorala Pod cerkvijo in farovški plat. Pod brdam pokosili, da bomo sadili zadnjo koruzo. Smo zaklali eno tele, meso dali Domiceljevi gostilni. Italijani naredili veliko slavnost radi tega, ker so naredili dva mosta železna v Delah in na Rakeku tako, da so prvič lahko vlaki vozili do Logatca. Bilo je veliko vojaštva, zgnali so vse šole, urade, občino, da je prišlo kar mogoče več na kolodvor, stvar je izgledala kot samohvala kaj so že naredili. Burja mrzlo

Viri:

• Ivan Puntar Štacnar, 2009. Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923-1943

Kraj: Unec
Datum: 1941
Avtor: Ivan Puntar Štacnar
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: —
Oblika: datoteka