1937 Koščake – Anton Janša malo drugače

ANTON JANŠA

V 18. stoletju je veliki pečat čebelarstvu na Slovenskem pustil akademsko izobraženi slikar in čebelar Anton Janša, rojen 20. maja 1734 na Breznici na Gorenjskem, umrl 13. septembra 1773 na Dunaju. Anton Janša je poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden najboljših poznavalcev čebel. Ker je bil zelo nadarjen za slikarstvo, prav tako kot njegova dva brata (doma so si na skednju uredili atelje) so se vsi trije, kljub temu da niso znali brati in pisati, odpravili na Dunaj, da bi se v bakrorezni šoli izučili risarske obrti. Brat Lovro je študij tudi končal in postal profesor na slikarski akademiji, Anton pa se je kljub svojemu talentu za slikanje odločil za čebelarjenje.

Leta 1769 je začel intenzivno ukvarjati s čebelarstvom, saj so ga čebele in vse, kar je bilo z njimi povezano, zanimalo že od majhnih nog. Doma so namreč imeli nad sto panjev, pred katerimi so se zbirali sosedje in se pogovarjali o čebelarjenju in kmetovanju. Leto kasneje je Janša opravil izpite in postal najprej čebelar pri Nižje avstrijski kmetijski družbi, kasneje pa prvi učitelj čebelarstva na čebelarski šoli v Augartni na Dunaju, ki jo je ustanovila Marija Terezija. Čebelaril je na cesaričinem vrtu Augarten in potoval po ostalih avstrijskih deželah, kjer je predstavljal svoje odkritje povezano s prevažanjem čebel na ajdovo pašo. Zaslovel je s svojimi predavanji, na katerih se je kazalo njegovo zelo natančno poznavanje čebel. V nemškem jeziku je napisal dve pomembni knjigi: »Razpravo o rojenju čebel« (1771) in »Popolni nauk o čebelarstvu«, ki je izšel šele po njegovi smrti, leta 1775. Knjigo je kasneje prevedel in dopolnil Peter Pavel Glavar. Janša je v Popolnem nauku o čebelarstvu zapisal: »Čebele (od drugih bečele zaradi bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.« Ti deli sta še vedno zelo poučni, saj nauke iz njih čebelarji še dandanes upoštevajo. Cesarica Marija Terezija je po njegovi smrti izdala odlok, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah.

Kot čebelar je poznan po spremembi velikosti panjev in njihovi obliki, ki je omogočila skladanje panjev v blok. Ker je bil tudi izjemen slikar, je panjske končnice, to so stranice nekdanjih čebeljih panjev ali kranjičev, tudi poslikaval s kranjskimi motivi. Na končnicah so oziroma prevladujejo predvsem poslikave, slikane z oljnimi barvami, ki prikazujejo človeške slabosti, posvetni motivi ter slike, ki smešijo določene poklice. Na začetku 20. stoletja je s spremembo načina čebelarjenja poslikavanje večinoma izginilo, vendar pa se je mnogo končnic ohranilo in so trenutno na ogled po različnih muzejih in zasebnih zbirkah. Slikanje na sprednje stranice panjev je posebno značilno za slovenski alpski prostor. Janša je ovrgel zmotno prepričanje, da so troti vodonosci, sklepal je, da matico oplodijo v zraku in da je čebele koristno voziti na pašo. Iznašel je tudi matičnjak in populariziral Scopolijeva odkritja o čebelah.

Na sliki vabilo za I. veliko razstavo živih čebel in jubilejno veselico
objavljeno v Slovenskem čebelarju 1938/8

Nekaj izvlečkov iz Poročila o proslavi 20 letnice Podružnice ČD Maribor v SČ 1938/9.

»Proslava 20-letnice podružnice čebelarskega društva v Mariboru

Dne 31. julija je mariborska podružnica proslavila 20 letnico svojega obstoja. Na Pobrežju se je v gostilni Weber ob 9. uri vršila slavnostna seja. Predsednik g. Črepinko je pozdravil najprej zastopnike bližnjih čebelarskih podružnic, predsednika celjske zveze, zastopnika osrednjega društva. čebelarske zadruge, mariborske občine in še posebej g. župana pobreške občine, ki je bil prevzel pokroviteljstvo. Nato je bil z velikim odobravanjem poslan brzojavni pozdrav našemu najvišjemu protektorju Nj. Vel. kralju Petru II., gg. kmetijskemu ministru, banu in predsedniku Zveze jugoslovanskih čebelarskih društev v Beogradu, g. prof. Verbiču. Po kratkem zgodovinskem pregledu društvenega delovanja, ki ga je podal g. predsednik, je predsednik celjske zveze g. H. Peternel povzel besedo kot slavnostni govornik: Pri obletnici se treba vedno ozreti nazaj; pri takem pogledu vidimo, da je čebelarstvo storilo velik korak naprej; v splošnem to ni več le šport, stranski posel, ampak resen poklic, zvezan z neprestanim proučavanjem. Prej so imeli čebelarji majhne panjičke. kamor so vsajali roj za rojem. Znali so mnogo (Janša), a trud je bil majhen. Lahko so naši predniki dajali desetino graščakom, saj ni bilo slabih letin; če ni bilo ene paše, je bila pa druga. Danes ni več tako, ker je kultura zemlje preveč napredovala, danes treba za uspešno čebelarjenje celega moža, mnogo znanja, mnogo truda. Tu so važna društva in podružnice, ki nudijo vnetim čebelarjem poduk. Tudi razstavi živih čebel, ki jo bomo danes otvorili, je bil namen poduk. Skoraj ga ni žlahtnejšega kmetskega pridelka kot je med. Narava je dala človeku zdravila, med njimi tudi med, ki pa se doslej še vse premalo upošteva in ceni. Kakor so zdravniki nekdaj priporočali naravna zdravila, jih danes zopet priporočajo. Res so tudi kemična zdravila dobra, naravna pa gotovo nič ne zaostajajo za njimi. Ni namen razstave, da postane vsak obiskovalec čebelar, ampak da se pouči o čebelarstvu in da se v svojo korist navadi uživati prekoristni med. Ta društvena obletnica je tem važnejša, ker se vrši proslava ob 20 letnici nastanka Jugoslavije. Kakor se zbirajo čebele okoli matice ter branijo vsakemu vsiljivcu vstop in, če treba. v borbi žrtvujejo življenje za skupnost, tako se zbirajmo Jugoslovani okoli našega kralja Petra II., vedno pripravljeni za obrambo svojih meja. Nato so si vsi navzočni šli ogledat razstavo živih čebel. Zelo poučni so bili takoj pri vhodu trije opazovalni panji, vsak z enim A. Ž. satom. Na prvem se je videlo normalno čebelno življenje z matico, drugi je bil brez matice, imel pa je na obeh straneh mnogo matičnikov, tretji je bil trotovec. Poleg teh je stal en poln A. Ž. panj s šipami ob straneh in spredaj. Okoli teh panjev je bilo zbranih največ obiskovalcev. Zanimanje je vzbujal čebelarski voz s 40 A. Ž. panji, last g. A. Živka. Prav lepe so bile gredice pred čebelnjaki, obrasle z najrazličnejšimi medečimi rastlinami; skoro vse so pravkar cvetele. Posebno živahno so čebele obletavale ajdo, resedo in zlato rozgo; na tej so očevidno kar prenočevale. Zelo sem bil v resnici vesel predavanja, ki ga je imel g. Peternel po pregledu razstave, ko je še nalovil nekoliko čebel čiste in mešane pasme za demonstracijo. Govoril je o čisti jugoslovanski pasmi. Tako jo je imenoval, ker ni omejena le na Kranjsko, ampak je razširjena po vsej Jugoslaviji, le da je žal res še najčistejša na Kranjskem. Naša čebela spada med najboljše, če ni že najboljša, znana že po vsem svetu. V Nemčiji cenijo poleg svoje le še našo. G. predavatelj je nazorno navedel iz svoje čebelarske prakse pred vojno, koliko lepih dobičkov je dosegel s prodajo kranjičev in rojev. Zakaj so uvedli pri nas italijansko? Naša matica začne spomladi pozno z zaleganjem, včasih in v nekaterih krajih začne sicer že decembra meseca, najde se pa tudi matica, ki začne zalegati šele aprila. Italijanska sicer septembra neha, vendar zalega potem vso zimo. Zato so začeli obe pasmi mešati in so mislili, da bo mešanica ravno pravšna. Pri potrebnem čiščenju naše pasme bo pomagalo Slovensko čebelarsko društvo z ustvarjanjem čistih rejnih okrožij, kjer bodo na razpolago trotje čiste pasme. V teli okrožjih se bodo matice lahko oplemenile. Zelo velikega pomena so tudi plemenilne postaje; v Kamniški Bistrici se je čebelarji še vse premalo poslužujejo. Glede marljivosti čebel je v preteklosti narava sama izbirala: v slabih letih so se vzdržale le tiste družine, ki so tudi takrat nabrale toliko, da so se čez zimo vzdržale; lene so od lakote propadle. Med je dragocena snov, tem dragocenejša, čim boljše je pripravljena. Zato treba med točiti, ko je zrel in ga dobro očistiti. Dvojno sito ne zadostuje. Po točenju ga je treba imeti nekaj dni na toplem, suhem prostoru, potem pa večkrat posneti najdrobnejše delce voska in cvetnega prahu. Ko je popolnoma čist, ga je treba dobro zapreti in čuvati na suhem, ker je zelo higroskopičen, t. j. da rad vlago nase potegne. Če je dobro spravljen, se ni bati, da bi se pokvaril, saj 7 let v dobroti celo napreduje, potem šele začne padati. Nekateri ljudje imajo predsodek, češ da kandiran med ni dober, oz. da je ponarejen. G. predavatelj je take nevernike povabil k sebi in pred njimi med topil. To je treba delati v zaprti posodi in počasi segrevati do največ 50° C, sicer med trpi na kvaliteti in karamelira. Posodo z medom treba postaviti v vodo in to greti. Končno so se razni čebelarji obrnili na g. predavatelja z raznimi vprašanji in on ni uganjal nobene skrivnosti, ampak je dajal izčrpne, prijazne odgovore, za kar so mu bili vsi hvaležni.«

Čebelar Matevž Rudolf je za kip – panj Antona Janše prejel Častno priznanje – srebrno kolajno na Čebelarski razstavi v okviru VII. Mariborskega tedna od 6. do 15 avgusta 1938.

Matevž Rudolf pri svojem čebelnjaku skupaj s svojim kipom Antona Janše.

Kljub njegovi častitljivi starosti 85 let nas je Anton Janša pričakal na vratih v vsem svojem sijaju, spoštovan in dobro vzdrževan na domu na Rakeku pri Tomažu, sinu Vladimirja Strohsacka.
(Foto Miloš Toni)

Na zadnji strani nad vrati vgrajenega panja je napis: »L 1937 JE IZDELAN SPOMENIK ANTONA JANŠA«

Na zadnji strani na vratih vgrajenega panja so lepo napisani podatki avtorja: »IZDELAL GAJE MATEVŽ RUDOLF ČEVLJAR KOŠČAKE. ŠT. 3. P. BEGUNJE PRI CERKN. DR. BAN. JUGOSLAVIJA«, res lepega izdelka, ki je lahko v ponos čebelarjem in seveda lep spomin na našega znamenitega čebelarja Antona Janše.

Po pripovedovanju sedanjega lastnika Tomaža Strohsacka je kip odkupil od rodbine Rudolf njegov oče Vladimir.

Vladimir Strohsack.

V arhivu Čebelarskega društva Rakek zasledimo naslednje podatke: Vladimir Strohsack je začel čebelariti 1933. V Čebelarsko podružnico Rakek se je včlanil leta 1948 in že takoj prevzel naloge tajnika. V letu 1956 ga najdemo kot člana Čebelarskega odseka KZ Unec. Od leta 1957 do 1961 je predsednik Čebelarske družine Rakek. Bil je tudi v tistem času eden od večjih prevaževalcev čebel s svojimi kamioni na pašo.(več v knjigi Kronika čebelarstva na Rakeku).

Bil je tudi vsestranski športnik. Pa še en zanimiv podatek: v času njegovega aktivnega skakanja, je na malem Kilovcu na Rakeku naredil (vkopal v teren) manjšo skakalnico pribl. 15 m, ki jo je uporabljal za treninge.

Tudi sam sem imel bližnje srečanje s kipom Janše. Ker sta bila moj oče in Lado, kot so ga klicali, čebelarja ter vključena v vodenje Čebelarske družine Rakek sem bil pač takrat glavni prenašalec obvestil na relaciji med njima. Tako sem ob eni takih prilik prinesel listek s sporočilom mojega očeta in ob vstopu v precej temno vežo naletel na »Janšo«. Hitro sem mu razlagal, da sem prinesel sporočilo. Hitel sem mu razlagati, zakaj sem prišel in mu molel listek. Odziva seveda ni bilo. Tedaj so se odprla kuhinjska vrata kuhinje, kjer je sedel pravi naslovnik sporočila, ter se veselo in hudomušno nasmejal. Še malo me je zaslišal predvsem, če vem kakšen donos medu je bil prejšnji dan, prebral sporočilo in dal odgovor za očeta. Kljub temu da sem drugič, ko sem prihajal k Strohsackovim vedel, da je to le lesen kip, sem vedno prihajal z določenim strahom in spoštovanjem.

Res pohvalno je, da sedanji lastnik za kip lepo skrbi in mu je našel mesto v njegovi novi hiši.

Slovarček

• DR. BAN. JUGOSLAVIJA : Dravska banovina Jugoslavija

Viri:

• Slovenski čebelar 1938
• Tomaž Strochsack
• Miroslav Juvančič “Kronika čebelarstva na Rakeku
• Knjiga »Od Unca do Zahriba, od Osredka do Laz.
• Franci Albreht

Kraj: Koščake pri Cerknici
Datum: 1937
Avtor: neznan, Miloš Toni
Zbirka: Franci Albreht
Skenirano: 23. 2. 2023
Oblika: 3 fotografije, dokument