1935 Iga vas – Poroka Marije in Toneta

Bilo je okoli leta 1935, ko sta se vzela Pirč Tone in Vidča Marija iz Iga vasi in to je njuna poročna fotografija neznanega avtorja. Poleg lepih obrazov razveseli oči nekaj oblačilnih podrobnosti: krasen suknjič, razkošna kravata z rožami in fine čipke na nevestini obleki … Oba sta imela veliko soimenjakov in soimenjakinj, kajti Mlakar in Žnidaršič sta bila in sta še ena najpogostejših priimkov v Loški dolini, Marija in Tone pa enako med imeni.

Pirč Tone, rojen leta 1905, je bil izučen za čevljarja. Nekaj časa je bival na Gornjem Jezeru in tam spoznal mojega očeta, s katerim sta ostala dobra prijatelja za vedno. Mojster je hodil šivat po hišah in ostajal po več dni, tam je tudi jedel in spal, dokler ni izdelal ali popravil obutve za vso družino. Iz tistih časov je rad povedal kakšno dogodivščino …

Nevesta je bila kakih deset let mlajša od njega in v trenutku na sliki je bilo vse videti čudovito: oba sta bila mlada, zdrava, čedna, bistra in sposobna. Mladi mož je sklenil zgraditi hišico zanju in družino, k sebi pa je vzel tudi drobnega invalidnega brata Blaža, ki pa mu je po svojih močeh vseeno pomagal pri gradnji, umrl pa kmalu po vojni. Žal je tudi mlada Tonetova žena kmalu zbolela, zakon je ostal brez otrok, njeno stanje je bilo vse slabše in nazadnje je umrla, Tone pa ostal vdovec. Poleg tega je prišla vojna, ki jo je Tone prebil kot interniranec in terenec. V svoji hiši na samem je zbiral hrano za partizane in opravljal druga dela za OF. Kadar so bile hajke in je bil v nevarnosti, da ga odkrijejo, se je skril v z deskami in šaro prekrito jamo apnenico nedaleč od hiše. Toda tudi njega so Italijani internirali v taborišču Gonars, kar ga je zaznamovalo za vedno z nepopisnim pomanjkanjem in trpljenjem.

Že med vojno se je v mrzli podstrešni sobici v Tonetovi soseščini naselila tudi s Poljan izgnana vdova z majhno hčerko, njeno številno sorodstvo pa v spodnji sobi stare hiše. Tone in Rezka sta se po vojni okoli leta 1947 ali v začetku 1948 namenila poročiti se. Bila sta zadovoljna, da sta se našla, Tonetova sedemletna pastorka pa najprej ne preveč – zdelo se ji je menda, da ji prijazni striček hoče ukrasti mamo. Zato ga je nekega dne zaklenila v shrambo, da se je moral revež sam splaziti ven skozi majhno lino, kajti nikogar ni bilo, ki bi slišal njegove klice. In to ni bil njen edini protest. Ko je okoli zelnika zrasel visoki fižol, ki je prav lepo kazal, ga je deklica v svojem nemiru in negotovosti do zadnjega populila in se ob tem veselila, ker je šel tako rad iz zemlje. Bila je premajhna, da bi razumela, kaj se dogaja med njeno mamo in sosedovim stricem … Toda ko sta se z mamo iz prepišne ledeno mrzle sobice preselili v novi dom, je ves prvi dan glasno pela na toplo zakurjeni krušni peči od same sreče, da je ne zebe več … Le malo pozneje je Toneta povsem privzela za očeta, ga imela neizmerno rada in tudi zelo pogrešala, ko ga ni bilo več. Čez kakšno leto je dobila polsestro, ki jo je prav tako vzljubila in kazalo je, da se jim bo življenje končno utirilo na lepšo pot.

Tone je bil mirne in blage narave, otrok ni nikoli strogo kaznoval, pač pa je rad pripovedoval zgodbe iz svoje čevljarske kariere. Tole so radi pripovedovali tudi moji sorodniki na Gornjem Jezeru:

So enkrat v neki hiši imeli šuštarja, pa je mati štruklje skuhala. So gospodinje takrat malo gledale, da so kaj boljšega skuhale, če je bil šuštar ali pa kakšen drugi mojster pri hiši, da ni bilo sramote. Pa ker je vedela, da so mulci lačni pa lakomni, da bi tiste štrukeljce z očmi pojedli, jim je pa šolo držala prej: da morajo lepo počasi jesti, pa lepo se držati, pa da vsak lahko samo en štrukelj vzame …

Potlej so šli vsi lepo za mizo, lepo križ naredili pa molili, potlej so pa jedli … Otroci so se komaj krotili, da niso planili po tistih štrukljih in samo zato, ker so se matere bali, so res vsak samo po enega vzeli. A so skrivaj zelo pazili eden drugega, da ne bi kakšen kaj več dobil kot drugi.

Tako lepo jejo – kar enkrat pa ta mali zakriči:

»Mamaa, šuštar je pa dva!!«

Je šuštarja videl, ko si je še en štrukelj vzel … Otrok ni vedel, da jih šuštar pa lahko …

Nekoč je bilo pa tako:

Ta stari so kašo jedli za mizo, otroci so pa na peči sedeli, pa dol gledali one, ki so zajemali iz sklede. Šuštar ni nič za mar imel, zakaj so tam tako tiho. Potlej, ko so pa že skoraj vse pojedli, ko je bilo samo še za eno žlico kaše v skledi, se pa en ta mali oglasi s peči – ravno toliko da ni jokal:

»Mamaa – kaša je šla trululu!!«

Ni prej pogruntal šuštar, da otroci zato tako tiho dol gledajo k mizi, ker so jim bili dejali, da bo pa zanje tisto, kar bo kaše v skledi ostalo ...

Za radovedne otroke, ki so se med čevljarjenjem zbirali okoli njega in ga gledali pri delu tako od blizu, da ni mogel neovirano vleči drete, je Tone imel posebno strategijo:

Vsakemu radovednežu je potisnil v roke kos čevljarskega orodja ali pribora, za katerega je vedel, da ga ne bo zlepa potreboval – kakšno kopito, klopek drete, klešče, knieftro ali kaj drugega, rekoč: “Tole drži in imej pripravljeno, da mi boš podal, ko ti bom rekel!” Pa so otroci stali okoli njega, držali, gledali in vsake toliko je kakšen vprašal: “Stric, kdaj boste pa tole rabili?” “Počakaj samo še malo. Bom povedal, pa mi boš dal!” Čevljar je delal svoje, otroci so držali, kar jim je dal, čakali, da bi mu lahko podajali, dokler se niso začeli dolgočasiti. “Stric, jaz pa moram iti zdaj domov!” je naznanil zdaj eden, zdaj drugi in se izmuznil ven … Ko je moral domov še zadnji, je imel čevljar blažen mir.

Kot rečeno se je vdovec Tone po vojni drugič poročil, dobil hčerko in službo v kmetijski zadrugi. Tam se jim je s svojim preudarnim značajem in razgledanostjo zdel primeren za vodstveno funkcijo, a se je raje odločil za delo v drevesnici, kjer je z ljubeznijo sejal, cepil in vzgajal sadike sadnih dreves.

Kazalo je dobro, dokler ni nekega dne hudo zbolel in težave se kar niso hotele unesti. Zdravniki so predlagali operacijo, a Tonetu tudi potem ni bilo bolje. Dve leti se je mučil, ležal po bolnicah, zaužival uradna in neuradna zdravila in potem leta 1961 dokončno usahnil, star komaj 56 let. Zapustil je ženo, hčer in pastorko, hišo in čebele, drevesnico in prijatelje.

Ker smo bili v sorodu, je njegova bolezen prizadela tudi nas. Z očetom sta se poznala še iz mladosti, pozneje ju je povezalo svaštvo, predvsem pa ljubezen do vrta in dreves. Obiskovala sta se, si izmenjavala mnenja in izkušnje, preučevala rodnost in zdravje sadik, si delala usluge in dajala majhna darila … Vsako leto smo se skupaj veselili zgodnjih temnordečih jabolk pred hišo v Sigi, ki so imela celo meso obarvano rdečkasto – nikjer ni bilo tako mehkih, dišečih in sladkih … Pri nas smo iz njegove drevesnice imeli zgodnjo ringloto, ki je rodila plodove, debele kot otroška pest in celo ko je iz njene koščice zrasel divjak, je imel resda pol manjše, a še vedno odlične sadeže … Ne vem pa s čim se je oče oddolžil za tiste dragocene kozarčke medu, ki jih je dajal stric Tone … Ker sta oba moža izkusila zelo hude čase, sta hotela svojima družinama zagotoviti vsaj zanesljivo in razumno preskrbo s sadjem, ne toliko za žganje kot za prehrano. Tako sta oba posadila jablane, češnje, hruške in slive, ki so rodile od poletja do pozne jeseni – za mošt, sokove, sušenje in marmelade … Pri nas še vedno rastejo in bogato rodijo carjeviči, ki sta jih cepila takrat, pa slive iz divjakov tiste ringlote, mož ki sta jih vzgojila, pa že davno ni več. Milo se mi stori, ko pomislim nanju, bila sta mi vzor treznih in skrbnih družinskih očetov, gospodarjev in dobrih prijateljev. Nista dolgo živela, nista imela sinov, nista napisala vsak svoje knjige, kot narekuje stara modrost, toda zgradila sta vsak svoj dom in z ljubeznijo posadila veliko dreves.

Slovarček

• knieftra: kožno spojen usnjen pas, s katerim čevljar med obdelavo pridržuje čevelj na kolenu
• ringlota: vrsta slive, ringlo

Viri:

• Malka Kandare, Stari trg, marec 2023, ustno

Kraj: Iga vas
Datum: okoli 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: Malka Kandare
Skenirano: 8. 3. 2023
Oblika: fotografija