1890 Postojna – Maks Šeber, pionir jamske fotografije

Dejan VONČINA, Valentin BENEDIK
FOTOGRAF MAKS ŠEBER – PIONIR JAMSKE FOTOGRAFIJE V SLOVENIJI

O tiskarski dejavnosti in založništvu številnih razglednic družine Šeber je veliko podatkov in zapisov. Njihova fotografska dejavnost je šele v drugem planu, čeprav številne profesionalne, kakovostne panoramske razglednice Postojne, okoliških krajev, vasi, širše Notranjske in Primorske kot tudi ateljejske fotografije in fotografije različnih dogodkov na terenu ter odlične jamske fotografije nakazujejo, da je bil Maks Šeber izredno delaven in inovativen fotograf. Iz bogate ohranjene fotografske produkcije lahko sklepamo, da se je ob skrbi za nemoten potek dela v tiskarni še zlasti rad ukvarjal s fotografiranjem. Izstopajo odlični posnetki notranjosti Postojnske jame, posneti s pomočjo električne razsvetljave, za katere je leta 1892 dobil priznanje na mednarodni razstavi v Plovdivu v Bolgariji. Zaslovel je s fotografijami kraškega sveta, ki so nastale pred letom 1890, zato ga uvrščamo med pionirje jamske fotografije v Sloveniji.

Življenje in delo

Fotograf Maks Šeber se je rodil 30. decembra 1862 v Postojni postojnskemu tiskarju Maksu Šebru. Šeber je bil v eni osebi fotograf, tiskar, založnik in jamar. Fotografsko znanje je pridobil pri fotografu Antonu Jerkiču v Gorici. Tudi starejši brat Rihard se je ukvarjal s fotografijo. Na to kažeta tudi še danes aktualna posnetka sadnega drevja, 15. decembra 1899 poškodovanega zaradi žleda na Pivki.

Po smrti brata Riharda, ki je vodil očetovo tiskarno, je Maks Šeber leta 1904 v Postojni odprl novo moderno tiskarno. Vodil jo je do leta 1935, nato pa jo je prepustil svojemu sinu, prav tako Maksu, ki je z njo upravljal do njenega zaprtja 28. aprila 1948, ko so jo nacionalizirali in preimenovali v Tiskarno Nanos. Vnuk zadnjega Maksa Šebra je bil postojnski slikar Erik Lovko, njegova mama Marija Šeber, poročena Lowko, pa je vnukinja fotografa Maksa Šebra. Leta 1935 se je Maks Šeber preselil k sinu, zdravniku dr. Dušanu Šebru v Ribnico na Pohorju. Dušan Šeber je med drugo svetovno vojno na vzhodnem delu Pohorja blizu Šmartnega (1944–1945) vodil partizansko bolnišnico Jesen. Po besedah vnukinje Marije je bil Šeber zelo navezan na Postojno, saj jo je kljub starosti pogosto obiskal, verjetno tudi zato, ker mu je 6. avgusta 1937 umrla žena Katarina. Maks Šeber je umrl 26. julija 1944 v Ribnici na Pohorju, pokopan je na mestnem pokopališču v Mariboru.

Poleg tiskarne je imel Maks Šeber tudi knjigoveznico in fotografski atelje. Svoj prvi fotografski atelje naj bi imel na mestu, kjer je danes v Postojni Okrajno sodišče, nato v Slamičevi hiši (nekdanji Tovarni mesnih izdelkov v Postojni) in nato od leta 1904 v sedanji hiši dr. Aleksandra Merla, ki pa so jo morali zaradi dolgov leta 1937 prodati. Decembra 1910 se je Šeber udeležil ustanovnega občnega zbora fotografov v Ljubljani. V odbor so bili izvoljeni Viktor Kunc in Davorin Rovšek iz Ljubljane, Hinko Dolenc iz Novega mesta, Šeber iz Postojne in Pavlin z Jesenic. Šebrov fotografski atelje v Postojni je deloval do leta 1929.

Fotograf Maks Šeber je bil domoljubno in liberalno usmerjen. Po poročanju Slovenskega naroda je fotografiral »Izlet ›Sokola‹ Ljubljanskega, Tržaškega, Goriškega in drugih južnih društev v Divačo«. Poveden je tudi zapis »Ricmanjske razglednice pred sodiščem«, v katerem pisec ugotavlja, da je razglednice civilnega pogreba in poroke v Ricmanjih v okolici Trsta pred letom založil fotograf in liberalec Maks Šeber iz Postojne, kar je sprožilo pravi vihar med kleriki, predvsem zaradi razglednice z motivom civilne poroke.

Kot poklicni fotograf je fotografiral tudi številne dogodke v širši okolici Postojne. Tako npr. so v Begunjah pri Cerknici 19. januarja 1907 blagoslovili novo, v modernem slogu zidano, z vsemi učnimi pripomočki opremljeno novo šolo. »Pred poslopjem je čakal g. Maks Šeber, fotograf iz Postojne, ki je fotografiral mnogobrojno množico s poslopjem vred v trajen spomin tega slavnostnega dne.«

Zanimiv je tudi zapis iz daljnega leta 1891, v katerem je pisec opisal mogočno tiso v Stranah, ki naj bi sodila med najstarejša drevesa na Slovenskem, in na koncu dodal: »Postojnski fotograf Makso Šeber, obljubil mi je, da bode drage volje posnel znamenito Tiso, kakor hitro se bode oblekla v pomladno obleko.« Šeber je izpolnil obljubo, ko je založil in natisnil razglednico večstoletne tise v cerkveni ogradi pred vhodom v cerkev sv. Križa.

Med letoma 1904 in 1909 je izdajal in urejal glasilo Notranjec in bil vsestransko aktiven v številnih drugih postojnskih društvih. Njegovo ime ni natisnjeno samo na »postojnskih« razglednicah, temveč tudi na razglednicah drugih krajev. Tako je npr. posnel in izdal prijetno ribniško razglednico; poštni žig na njej je od 17. aprila 1900. Šeber je upodobitvam gradu in mostov ob Bistrici dodal okvir iz školjk in rastlinskih okraskov, kar je bilo usklajeno s težnjami secesije.

Aktivno se je udeleževal številnih raziskovanj kraškega podzemlja in jih dokumentiral s fotoaparatom. Njegove fotografije so bile objavljene v številnih revijah, vodnikih in drugih publikacijah in v delih znanih tujih speleologov, ki so sloves slovenskega krasa ponesle širom sveta. Že od ustanovitve je bil aktiven član postojnskega jamarskega društva Anthron. Sodeloval je pri raziskovanju podvodnega toka reke Pivke v okoliških jamah (v Postojnski, Otoški, Črni in Magdalenski jami) ter obeh Karlovic na Cerkniškem polju. Kakovostne fotografske posnetke z jamarskih ekspedicij je posredoval takrat vodilnemu francoskemu speleologu, Edouardu Alfredu Martelu, ta pa jih je objavil v delu Les Abîmes (1894).

Glede na to, da je bila kakovostna jamska fotografija v ospredju Šebrovega fotografskega delovanja, v nadaljevanju opisujeva način in opremo, s katerima mu je uspelo narediti odlične notranje posnetke Postojnske jame.

Jamska fotografija

Jamska fotografija je bila v času njegovega delovanja precej zahtevno področje fotografskega ustvarjanja predvsem zaradi slabih osvetlitvenih možnosti in konfiguracije terena, v neraziskanih delih jame pa še dodatno zaradi možnosti nepredvidenih zapletov.

Zato je Šeber obvezno moral uporabiti stativ in vsak posnetek načrtovati. Da je zajel najatraktivnejše motive, ki jih je kot raziskovalec podzemnih jam dobro poznal, je moral pazljivo izbrati tudi stojišče. Ostal je samo še problem ustrezne osvetlitve, za kar pa se je prej oskrbel z odgovarjajočim fotografskim materialom. Zaklop objektiva je moral dati na T (odprto, dokler ni ponovno pritisnil na prožilo) ali pa poklopec z objektiva kar odstraniti in osvetliti za poljubno dolg čas. Med osvetljevanjem se po jami ni mogel več premikati s svetilko, zato so morali pomočniki, da so osvetlili določene površine, že čakati na dogovorjenih mestih; to velja za panoramske posnetke, ki so zajeli večja območja jame. Izrezi so bili precej manj težavni, zanje je zadostoval že en blisk. Preproste bliskovne luči so delovale tako, da so v posebni napravi prižgali zmes magnezijevega prahu in kalijevega klorata, kar je dalo zelo močno belo svetlobo (v fotografiji se to imenuje aktinična svetloba). Ta bliskovna luč je bila po učinku precej podobna današnjim elektronskim bliskavicam (flešem). Poleg tega pogosto uporabljenega načina osvetlitve so lahko uporabili tudi ustrezno pripravljene magnezijeve trakove, ki so jih prižgali. Za večjo količino svetlobe so odrezali ustrezno daljši trak ali pa uporabili primerno večjo količino magnezijevega prahu.

Svetilni prah, vsi so mu rekli »blicpulfer«, in dvometrski plamen ognja ob vžigu 50 gramov praška je dal veliko mehkejše sence kot katerakoli bliskavica.

Pri gibanju po jami so si svetili s karbidovko (posebna luč, v kateri izgoreva plin acetilen), vendar je bila za fotografiranje večjih površin prešibka, ker je bil foto material svetlobno še manj občutljiv.

Z elektrifikacijo jame je bilo delo precej olajšano, seveda samo tam, kjer je fotograf lahko uporabil obstoječo osvetlitev, po potrebi pa samo dodatno osvetlil tiste dele, ki jih je želel posneti. Za manjše površine to ni bil problem, za večje podzemne dvorane pa je moral razporediti več bliskovnih virov in uporabiti primerno večjo količino magnezijevega prahu, ki so ga nato njegovi pomočniki v pravem trenutku vžgali. Čas ekspozicije je bil zadosti dolg, da so bliske lahko celo večkrat ponovili. Včasih so bolj oddaljene dele dvorane osvetljevali kar izza širših kapnikov, nato pa so prvi plan dodatno osvetlili s primernim številom bliskov. Za dosego logičnih senc in ustreznega prostorskega reliefa – da prostor ni bil videti preveč ploskovit – so morali dobro razporediti svetlobne vire. Naslednja stopnja v razvoju osvetlitvene tehnike pa so bile t. i. »vakublic« žarnice za enkratno uporabo, ki so delovale tudi na baterije in so se aktivirale ob proženju zaklopa (ob ekspoziciji). Njihova prednost je bila, da se pri aktiviranju ni pokadilo tako kot pri magnezijevem prahu.

Čeprav so Postojnsko jamo dokumentirali tudi drugi priznani svetovni fotografi, je Maks Šeber znan po tem, da je bil eden prvih, ki se je spoprijel s tem izzivom. Pred njim je jamo že leta 1867 fotografiral Emil Mariot, ki je deloval v Gradcu. Po ustanovitvi jamarskega društva Anthron v Postojni leta 1889 je bil Maks Šeber pogosto v jami. Sodeloval je pri raziskovanju in odkrivanju njenih lepot in hkrati vestno fotografiral vse zanimivosti. Pozneje se je ponovno vračal in z občutkom poznavalca beležil najprivlačnejše vedute tega kraškega bisera. Leta 1909 je Postojnsko jamo fotografiral tudi znani fotograf, Čeh po rodu, Rudolf Bruner Dvořak.

Sklepna beseda

Pomen delovanja fotografa Maksa Šebra je predvsem v tem, da je odlično obvladal različna področja, kar se je seveda odražalo v vsem njegovem delu. Zato se je iz običajne, obrtniške fotografije, ki se je je izučil, usmeril tudi v specifično jamsko fotografijo. V tem obdobju je fotografiral na črno-bele steklene plošče različnih formatov. Veliko črno-belih motivov je obdelal tudi za barvni tisk, tako da obstajajo črno-bele in barvne variante istega motiva. Tiskarsko znanje mu je omogočilo, da je svoje jamske fotografske posnetke javnosti posredoval v tiskani obliki. To je lahko počel veliko bolj množično kot mnogi drugi mojstri, ki so v njegovem času in še dolgo po tem motive ročno kopirali na fotografski papir. Ker je s pomočjo tiska veliko hitreje izdelal večje količine gradiva za dosti nižjo ceno, je bil v prednosti pred drugimi fotografi. Z natisnjenimi razglednicami in s slikovnimi brošurami je odlično promoviral in populariziral svetovne znamenitosti, obiskovalci jame pa so tako njeno slavo kot njegove izdelke ponesli po vsem svetu. Njegovi speleološki fotografski opus in posnetki različnih krajev Notranjske in Primorske (krajinska fotografija) se zdijo pomembnejši od njegove ateljejske, bolj individualne fotografije. Kakovost njegove črno-bele ateljejske fotografije je primerljiva s kakovostjo fotografij mojstra Jerkiča, pri katerem se je učil, čeprav je prav v tej zvrsti včasih opaziti določena odstopanja v obliki nehotene neostrine motiva ali pa znake pretiranega staranja, kar je precej odvisno od same tehnološke obdelave materiala. Na sam estetski videz določenega motiva je precej vplivala izbira tipa fotografskega papirja. S poenostavljanjem samih postopkov izdelave foto papirja tudi motivi niso imeli več tako plemenitega videza kot na primer prej s tehniko platinotipije, cianotipije ali pa pri toniranju srebro-želatinskih papirjev s solmi zlata.

Po pregledu vsega gradiva bi lahko rekli, da je več truda zavestno vlagal v oba prej omenjena področja kot pa v samo ateljejsko delo.

* Portret Maksa Šebra; zasebni arhiv Marije Lowko, Postojna

* Družina Šeber; oče Maks, sinova Maks in Dušan, mama Katarina Bizjak, Žabarjeva; zasebni arhiv Marije Lowko, Postojna

* Oglas v časopisu Notranjec, letnik 1906, št. 2, digitalna knjižnica

* Skupina Postojnčanov na snegu pred prvo svetovno vojno, v ozadju Postojna; zasebni arhiv Marije Lowko, Postojna

* Pogled s Soviča na Postojno; razglednica; 1917; zbirka Notranjski muzej Postojna

* Spomenik Miroslava Vilharja v Postojni, ki so ga fašisti 1926 poškodovali in pozneje uničili; razglednica; 1911; zbirka Notranjski muzej Postojna

* Sloveča Tisa v Stranah, ki je omenjena v besedilu; razglednica; 1915; zbirka Notranjski muzej Postojna.

* Hrašče pri Postojni ( izrez); razglednica; zbirka Notranjski muzej Postojna

* Postojnska jama, vhod; razglednica.; zasebni arhiv Valentina Benedika

* Postojnska jama , briljant; razglednica; 1907; zbirka Notranjski muzej Postojna

* Neukročena divjina lepih jam, preden so leta 1926 uredili turistično pot; zbirka Notranjski muzej Postojna

* Postojnska jama, Plesna dvorana – Jamski vodnik potiska »faeton,« dvosedežni voziček jamske ročne železnice, na katerem sedi obiskovalec; ok. 1890; zbirka Notranjski muzej Postojna

* Naslovnica publikacije, v kateri je enajst posnetkov Postojnske jame in ena panorama Postojne nalepljenih na kartonsko podlago; pred letom 1900; zasebni arhiv Valentina Benedika

* Dvojni portret Arturja in Oskarja Knežaureka; ok. leta 1908; fotografija kabinet format; zasebni arhiv Marjance Adam, Postojna

* Hrbtna stran fotografije z reklamnim napisom ateljeja Maksa Šebra

* Postojnska jama, desno prvi podzemni poštni urad na svetu; razglednica; 1903; zbirka Notranjski muzej, Postojna

* Postojnska jama, izredno lepo Zagrinjalo; 1904; razglednica; zbirka Notranjski muzej Postojna

– »Na plovdivski razstavi odlikovani so bili tudi nastopni Slovenci in sicer gg. Lud. Grilc akad. slikar v Ljubljani, čebelar Ambrožič v Mojstrani, krojač Kunc, puškar Hribar in Makso Šeber fotograf v Postojni: Prva dva dobila sta srebrni svetinji, drugi trije pa bronaste svetinje.« Vir: Novice, 11. 11. 1892, št. 46, str. 377.

– Anton Jerkič, fotograf in rodoljub (1866–1924). Leta 1891 je v Gorici odprl fotografski atelje, leta 1898 pa podružnico v Trstu. Leta 1895 je s Frančiškom Lampetom fotografiral Ljubljano, ko jo je prizadel potres. Leta 1899 je izdal 63 posnetkov slovenskih krajev na razglednicah, leta 1906 pa je reportažno dokumentiral pogreb Simona Gregorčiča in izdelal slike, povezane s spominom na pesnika. Leta 1907 je kot navodilo za fotografsko portretiranje napisal strokovno brošuro Občinstvo pri fotografu. Vir: HYPERLINK “http://slo.wikipedia.org” http://slo.wikipedia.org (6. 5. 2016). Na fotografijah je navajal: »Prvi odlikovani elektrofotografski atelje na Primorskem za moderno slikanje pri električni razsvetljavi.« Vir: Enciklopedija Slovenije, MK, Ljubljana 1987–2002. Pri njem se je izučil tudi postojnski fotograf Jakob Zirmann (1892–1965).

– Dom in svet, Ljubljana 1900, letnik 13, št. 2.

Viri:

– Zahvaljujeva se Mariji Lowko (roj. Šeber) za gostoljuben sprejem na domu v Postojni aprila 2016, za koristne podatke in manj znano slikovno gradivo, ki sva ga uporabila v prispevku (op. avtorjev).

– Nadji Adam se zahvaljujeva, da je iz časnikov spretno izluščila kar nekaj zanimivosti o Šebrovem delovanju, ki sva jih s soavtorjem vključila v besedilo.

– Glasilo političnega in gospodarskega društva za Notranjsko. Maks Šeber je bil odgovorni urednik in izdajatelj.

– Alenka Čuk, Postojna na prelomu stoletij, str. [13].