1965 Notranjska – Tornado

Na sliki je poslopje Andreja Roka na Bloški Polici po neurju, ki je divjalo čez Notranjsko 4. julija 1965. Podrlo je tudi več kot 77 let staro lipo v ovinku pred njegovo hišo.

Neurja na našem področju niso tako zelo redka. Ponavljajo se vsakih nekaj deset let. Prvo večje in zapisano je bilo leta 1864, ko je prišel cesar Franc Jožef I. na lov na medveda. Takrat se je razen za medveda in logarjevo ženo še kar srečno končalo. Skoraj sto let za tem pa je hudo neurje prešlo Notranjsko. O njem niso pisali le dnevni časopisi, temveč tudi strokovna literatura. Edvard Rebula je zapisal: »Popoldne med 17. in 19. uro je na praznični dan 4. julija 1965 divjal čez slovenski Kras in Notranjsko do zahodne Dolenjske silovit vihar, ki je dosegel moč orkana, saj je odkrival hiše, rušil kozolce in podiral ter lomil drevesa pa tudi cele sestoje. V noči med 4. in 5. julijem je podoben piš z enakim delovanjem še povečal prvotno razdejanje. Dokončal pa ga je sneg naslednjo zimo, ki je podrl po viharju nagnjena ali omajana drevesa. Po prvih cenitvah, ki so bile opravljene do jeseni 1965, je obravnavani vihar na svoji poti podrl 301.706 m3 lesne mase in je povzročil v gozdovih za 12,720.000 Ndin (novih dinarjev) škode. Po teh podatkih je vihar na območju Gozdnega gospodarstva Postojna podrl 209.146 m³ lesne gmote.« Neurje je prizadejalo veliko škode tudi drugje v okolici. Okrog Postojne je povzročilo veliko škode na hišah in drevju. Moj nezakonski mož se spominja, da so na Soviču ležali ogromni borovci, izruvani s koreninami vred. Delovnih strojev kot jih poznamo danes, tedaj še ni bilo. Podrto drevje so čistili ročno, kar se je dalo. Ostalo so le umaknili s poti. Še več tednov po neurju je na zrak na Soviču dišal po borovi smoli. Telefonske zveze med Ljubljano, Novo Gorico in Postojno so bile prekinjene. Na Primorskem je nevihta povzročila šestdeset prometnih nesreč. Umrla je ena oseba, dvanajst je bilo ranjenih. Vihar s ciklonsko močjo je divjal tudi po Bosni in Srbiji.

Sobota, 23. avgusta 1986, je ostala v logaški kroniki zapisana kot črn dan. Okrog sedmih zvečer je močan vrtinčast vihar pustošil nad logaško in vrhniško občino. Strokovnjaki so ga poimenovali mini tornado. Škode je kljub temu napravil veliko. Razbesnel se je okoli Dednega vrha in nato z veliko močjo zdivjal čez novi del Hotedršice, Logaške Žibrše, Zaplano, Staro Vrhniko, Sinjo Gorico in Bevke. Po petnajstih minutah so za njim ostala podrta gospodarska poslopja, hiše brez streh, potrgane telefonske in električne žice, neprehodne ceste, izruvana in podrta drevesa. Takoj so na pomoč prišli gasilci, cestni delavci, električarji gozdarji in miličarji. Na pomoč so priskočila podjetja, sosednji kraji, ki v ujmi niso bili prizadeti, sosed je pomagal sosedu, prišla je mladinska delovna brigada iz Idrije. Prva ocena škode je bila 150 milijard dinarjev. Ta tornado pa sem videla od daleč. Na Rakeku je bila nevihta z grmenjem in hudim nalivom. Trajala ni dolgo. Takoj za tem je posijalo sonce. Stopila sem na hišni prag in pogledala proti Uncu. V daljavi se je nekaj dogajalo. Takrat še nismo slišali za tornade. Videti je bilo, kot da se oblaki spuščajo do tal, vmes pa je bila zaplata jasnine. Skoznjo so se na zemljo usipali sončni žarki. Tedaj se mi je zdelo, kot da nas je Bog skozi veliko okno pogledal. Naslednji dan pri poročilih pa smo izvedeli za strašno ujmo.

Prvega avgusta letos pa se je nekaj čez 20. uro razvil tornado v Ilirski Bistrici. Poškodoval je petnajst objektov. Zopet so prvi na pomoč priskočili gasilci in sosed sosedu. Tega nas je gledala večina saj je bilo več objav na Facebooku, še preden so radijski in televizijski novinarji o tem poročali. Ni bilo prijetno videti.

* * *

Naj me Bog ne štrafa zaradi tega, kar bom napisala. A nas mora res nekaj ali nekdo je**t, da držimo skupaj in si pomagamo?!

Tudi 27. junija 2003 bil je petek, je bila nevihta. Kot zmešana sem hitela pisati na starem računalniku v mamini hiši. Se mi je glih odprlo. Nato je začelo v Cerknici grmeti. Ugasnila sem računalnik in vse odklopila iz elektrike. Tako me je natreniral ata. Pokličem sina v sosednjo hišo (čez dvorišče ne bil šla, knede) naj odklopi svoj računalnik, televizijo in kabelsko, da ne bo udarila strela. “Ma, ja, bo udarila, ja” je bil odgovor. Potem se je ulilo ko iz pi***. Pri mami je zalilo zvonec in je bil prav hec. En čas je delal, potem je brnel, potem ni delal, pa je spet delal in spet brnel, kar sam od sebe. Naenkrat je usekalo na železnico, da sem kar s stola padla. Potem ni delalo nič več nič. Je zmanjkalo elektrike. Čez pol ure je malo naliv pojenjal in me kliče sin, če telefon dela. Se kar po mobitelu kličemo, ko smo pa celih pet metrov narazen. Ampak je fejst lilo in se ni bilo za sprehajat. Telefon je delal, internet pa ne.

“Sem ti povedala, da odklopi.”
“Bom pa druzga kupu, sej je sam pet jurjev.” (Na koncu se je izkazalo, da je sploh samo tri pa pol. Modem namreč, ki ga je povratni udar skuril).

Čeprav je še vedno padal dež in je bila že skoraj tema, se mama odloči, da gre pogledat, če je prišlo do krompirja. Voda namreč, ker je bila prej suša. Pa ji prepovem. Bo že jutri videla.

Malo pred deveto se odpravim gledat televizijo. Pritiskam tam po črnogorcu pa nič. Pritiskam na televiziji pa nič. Pogledam varovalke, so vse in vse so dobre, ampak televizija pa nič. Kličem mulca, ki vedno, kadar ga rabiš, nekam zgine. Mu povem, da televizija ne dela.

“Ja, prižgi jo, ne.”
“Jebenti, mulc, če pa res kej dobro znam, znam pa televizijo pržgat! Domov prid!”
No pa je pršu. Pritiska še on in ugotovi:

“Pa res ne dela.”
“Da pa to ugotoviš pa res ni treba bit Einstein,” mu zabrusim.
“Ne, moraš bit Zweistein.”

Potem je televizijo odprl. Me je bolelo srce, da ni za povedat. Sem si mislila, da potem pa sploh ne bo delala. Takoj je pogruntal, da je sežgalo varovalko. Kje bi mi dobili v petek zvečer ob devetih proč varovalko za televizijo? Pa se spomni, da je v gasilskem domu ena. Še dobro, da je kar naprej tam in da ima ključe in je šel po varovalko, jo zamenjal in priklopil TV na elektriko. Psf je naredilo in skurilo še to varovalko. No, potem pa tudi v gasilnem domu ni bilo nobene več. Polej je pa prvleku ene metre, voltmetre in ohm-metre, ki jih je imel še iz šole in je pogruntal, da je skurlo še en upor, zato tudi varovalka ne zdrži. Kaj to meni pripoveduje, k ne zastopm prou nč. Upora, pove, da nima. Kaj bom pa zdaj. Ga nateram, da naj mi priklopi ta staro TV. Jih imamo toliko kot v BIG BANG-u. Za vsak slučaj. A vidte, da čez sedem let vse prav pride. Sploh pa so te nove televizije zanič. Ta stara je stara že petnajst let in ni bila nikoli pokvarjena in tudi strela je ni nikoli udarila, pa jo nismo nikdar odklapljal. To, ki je nova, pa en usran povratni udar sesuje. Jebemti tako tehniko. Potem povem, da bom nesla naslednji dan TV popraviti mehaniku.

“Kar nesi, pa ti bo fajn računal naredil pa nič. Bo moj sodelavec popravil.”
“A v ponedeljek?”
“Ne, v ponedeljek ga ni, je na dopustu.”
“Kdaj pa pride?”
“Ne vem.”
“Joj, kako ne veš. Kako bom pa zdaj jaz brez televizije?!”
“Saj maš ta staro.”

No, pa je bilo vse narejeno. Ta stara je pol manjša, jaz pa na pol slepa. Sem jo morala v naročju držat, da sem sploh kaj videla. Klinc pa tak dopust, če ni televizije. Saj nimaš kej gledat, ampak se tud jezit ne moreš, da nič ni, če ne vidiš, kaj sploh je. Naslednji dan so prišli politiki na obisk na Notranjsko. K da ni bilo včeraj zadost gorja! Mama je ugotovila, da moča še ni prišla do krompirja. Dež pa je še vedno padal. Pa mraz je bilo tudi.

Fotografiral je Bošt. Zapis na zadnji strani je v pomoč pri tisku, saj je bila fotografija objavljena v Glasu Notranjske leta 1965, številka 8.

Viri:

• Logaške novice: glasilo občine Logatec (1986), letnik 12, številka 7. URN:NBN:SI:DOC-4W7C7PSL from http://www.dlib.si
• Rebula, E., 1969. Posledice neurja iz leta 1969 v gozdovih na območju obrata Cerknica. Gozdarski vestnik, XXVII, str. 210–222.
• Primorski dnevnik (06.07.1965), letnik 21, številka 6136. URN:NBN:SI:DOC-19IXUVF0 from http://www.dlib.si

Kraj: Bloška Polica
Datum: 1965
Avtor: Bošt (Štefan Bogovčič)
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 15. 7. 2016
Oblika: fotografija