1987 Rakek – Milka

Slika je nastala leta 1987 na Gasilski cesti na Rakeku. Na desni je Gabrenjeva gostilna, za njo pa nekdanja brivnica. Na levi je hiša, v kateri je bila gostilna Andreja Gabrenje. Do nje se je z današnjega Trga padlih borcev prišlo po mostičku preko Gasilske ulice. Kasneje je bila tu Glasbena šola. Mostiček so podrli leta 2012. Bil je v slabem stanju in nevaren za pešce in vozila pod njim. V sredini pa je Milka. Ne manjka njena zvesta spremljevalka – cigareta. Glede na sence je slika nastala dopoldan.

V spodnjem delu Gabrenjeve gostilne je stanovala Vera Abram z družino. Vsi smo ji rekli Bajtna Vera. Bila je lepa ženska, črnih las in zelo zgovorna. Tudi ona je kadila. Ko je umrla, je stanovanje ostalo prazno. Dan po njeni smrti sem šla zjutraj ob pol šestih na vlak. Bila je jesen in tema, saj javne razsvetljave še nismo imeli. Ko sem se približala stopnicam, ki vodijo na železniško postajo, se je pred Verinimi vrati zasvetila lučka. Moj sin pravi, da preveč televizijo gledam in berem. Morda zaradi tega, morda zaradi zgodnje jutranje ure, najverjetneje pa zaradi nerazumljivega strahu me je prešinilo: »Vera je prišla nazaj. Njena duša nima miru.« Noge so odpovedale, stojim in čakam. Ponovno posveti lučka. Kaj naj zdaj. Nazaj ne smem, vlak ne bo čakal, naprej si ne upam. Nato lučka še enkrat posveti in izza nje se oglasi: »A greš na vlak?« Milka! Veliko sivih las mi je naredila.

Milka je bila vaška novičarka. Vse je vedela in vse je povedala. Tudi če nisi nič vprašal. Nabirala je rože in jih nosila na britof. Včasih jih je komu podarila. Vesela je bila, če je v zameno dobila kakšno cigareto. Te je dnevno fehtala po železniški postaji. Tam se je na veliko kadilo. Kadili smo čakajoči na vlak in železničarji, ki so se zbirali pred službo. Takrat kadilci še nismo bili zasmehovani in preganjani. Velikokrat je imela Milka dobro bero. Sive lase si je včasih spletla v dve kitki. Če je imela roza mašne, je čez dva dni deževalo. Enaka napoved je veljala, če je ob petih zjutraj pela na postaji. Tudi ARSO ni tako zadel. Pred hišo so imeli škarpo. Če ni vandrala po Rakeku, je tam sedela poleti in pozimi. Pa nikoli ni zbolela. Nekoč sem šla od tete Mare, ki je soseda. Milka me je vprašala, koliko je star Sebastjan. Povedala sem ji, da šest let. Čez kakšen teden me je vprašala ponovno. Ne boš ti mene, sem si mislila, saj sem ti že povedala in rekla, da sedem let. »Viš, kok lažeš. Zadnjič si pa rekla šest!« Smo jo imeli za malo bolj počasno pa smo bili vsi drugi bolj.

Ko je ostala sama, so jo dali v dom na Vrhniki. Tam je bila tudi naša soseda. Neko nedeljo sem peljala mamo na obisk k tej sosedi. Ko sva vstopili v dom, sem najprej zagledala Milko. Bila je prav lepa. Oprali so in ji naredili lepo frizuro. Lasje so bili srebrno sive barve. Mami sem rekla, naj kar gre, da jo bom tu počakala. Usedla sem se k Milki in jo vprašala, če me pozna. Rekla je, da ne. Potem sem ji povedala, čigava sem. Takoj ji je bilo vse jasno. Sfergerala me je o vsej žlahti, ki jo je poznala in o vseh sokrajanih, ki se jih je spomnila. Sedeli sva tam v avli in kadili. Ob odhodu sem ji pustila polno škatlo cigaret in vžigalnik. Tako, kot je ona kadila, sem prepričana, da jih je še pred večerom zmanjkalo. Naslednjič sem se mami sama ponudila, da jo peljem na Vrhniko. Milka me je čakala in ponovno sva kadili in se pogovarjali. Žal se ne spomnim, katerega leta je umrla.

Podatke na zadnji strani je zapisala Helena Lovrenčak, ki mi je sliko tudi podarila.

Kraj: Rakek
Datum: 1987
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 27. 8. 2023
Oblika: fotografija