1945/54 Podcerkev – Naša teta Julka

Med mnogimi slikami v zapuščini fotografa Franca Trudna iz Podcerkve sem iz obdobja takoj po koncu vojne našla veliko obrazov znancev, sorodnikov, sovaščanov in celo sama sebe na sliki, ki je nikoli prej nisem videla …

Na tej fotografiji pa je naša teta Julka, ena od starejših maminih sester, ki je tudi še nisem videla. Točne letnice nastanka ne morem določiti, vsekakor sodi med leti 1945, ko se je Franc Truden vrnil iz ujetništva in oživil predvojno dejavnost, in letom 1954, ko so bili Hlepinovi že v novi hiši in njegove fotografije niso več nastajale pred tem zidom.

Teta Julka z Dolenjih Poljan se je takrat oblekla v svetlo bluzo s koničastim položenim ovratnikom in najbrž industrijsko pleteno jopo z velikimi gumbi in pasom. Na bluzo si je v preklop pripela še okroglo svetlečo broško, ki je komaj tako velika kot gumb na jopi. Vedno pa je nosila takšno preprosto frizuro kot je ta na sliki.

Rojena je bila leta 1920. Ob začetku vojne je imela enaindvajset let in skupaj z domačimi je doživela smrt dveh bratov, požig domačije in celotne vasi, pregnanstvo in napad na partizane, skrite v njihovi kašči … Veliko hudega. Tudi po vojni, ko so obnavljali domačijo, je bila še doma, a se je nedolgo potem zaposlila v kuhinji Dijaškega doma v Starem trgu. Po letu 1956 je odšla v Ljubljano in v družini nekega veljaka delala kot varuška in gospodinjska pomočnica. Okoli leta 1959 jo je sorodnica, ki je delala v Predilnici in tkalnici Tržič, seznanila z ovdovelim kmetom z dvema odraslima sinovoma in hčerjo – in kmalu sta se vzela. Vsega vajeni teti Julki ni bilo težko zagrabiti za garanje na gorski kmetiji, še posebno potem ne, ko se je rodil sin, ki je bil tako fleten, da ga je – večinoma le na sliki – občudovala vsa žlahta … Več let je pri sebi imela tudi nečaka, ki je bival na domačiji in se šolal v Tržiču. Kazalo je kar dobro, pastorki so se že davno osamosvojili, sin je lepo rasel, nečak ji je bil kot drugi sin – a je vmes posegla bolezen in teta Julka je ovdovela. Zelo jo je prizadelo. S kmetijo se ni dalo ravno dobro živeti, zato je šla pospravljat v lokalno šolo in tam ostala do upokojitve. Spet je nekaj časa šlo kar dobro, potem pa se je poškodovala, opešala in preostanek življenja prebila v Domu upokojencev, kjer je kljub nekaj hudim boleznim, ko ji je življenje dobesedno viselo na nitki, dočakala okoli 95 let.

Moji spomini nanjo so bolj skromni, a zelo živi, globoko so se vtisnili. Kot otrok sem jo videvala le bežno na kakšnih družinskih dogodkih, prva jasna slika o njej je iz časa okoli leta 1956, ko sem jo pri svojem potepuškem vračanju iz šole videla pred internatom z velikansko rjavo pločevinasto skledo v rokah. Nisem čisto dobro dojela, koga gledam, ona pa tudi ni imela časa za postavanje z mano.

Ko se je poročila v Podljubelj, smo jo šli nekoč obiskat in takrat sem spoznala v živo ne le njenega postavnega moža in svojega novega bratrančka, ampak tudi enega od pastorkov in srečala starejšega bratranca, ki sem ga poznala še s Poljan. Najbolj imenitno pa je bilo, ko nas je teta peljala pogledat Tominčev slap in na kopanje v ledeni potok, ki je bil precej bolj mrzel od našega Obrha … Veliko neizbrisnih vtisov se mi je takrat nabralo, a v Tržič in naprej do tete smo šli spet šele čez več kot desetletje z mojo družino. Teta je bila še vedno zdrava in energična, da je vse frčalo okoli nje. Mahnili smo jo na Kofce, kjer je kočo tedaj že oskrboval najin sorodnik, nečak in bratranec, ki je “gor rasel” pri teti Julki. Oblezli smo še nekaj lepih okoliških točk, spali pa smo Pr’ Ankelet’, saj nas je bilo za tetin del hiše preveč na kupu.

Nazadnje sva se nekajkrat srečali, ko je bila že v domu. Leta in bolezni so jo prizadele, a spomin je imela še dober in pamet bistro – veliko smo si imele povedati …

Umrla je vsa drobna in posušena, pokopana pa je daleč od rodnih Poljan, v Tržiču, ki pa ga je bila hitro vzela za svojega – domotožje je bilo ob vsakdanjem prizadevanju za preživetje razkošje, za katero preprosto ni imela moči – tako si mislim. Si je pa s sestrami in drugim sorodstvom redno izmenjavala praznične voščilnice, novice in pozdrave, kdaj pa kdaj poslala tudi kakšno fotografijo … na eni, ki smo si jo vsi zapomnili, strumno sedi na temnem lesketajočem se konju … Tako so naše vezi obstale do konca …

Viri:

• M. K., Stari trg, september 2023, ustno,

Kraj: Podcerkev
Datum: 1945/1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija