1945/49 Podcerkev – Teta Mica in Mežnarjeva Reza

Slika dveh praznično oblečenih mladenk s šopkoma na prsih je nastala kmalu po vojni, najverjetneje med leti 1945 in 1949 v Podcerkvi. Avtor je Franc Truden.

Na njej sem takoj prepoznala našo teto Micko z Dolenjih Poljan, mamino starejšo sestro, ki so ji odrasli rekli Mica, mi otroci pa ne, in je bila ena od dveh s tem imenom v mojem sorodstvu; prva je bila teta po očetovi, druga po mamini strani, povrh sta bili še skoraj enako stari in v mladosti sta obe nosili temne kite …

Teta Micka je bila še živa, ko mi je povedala, da je na tej sliki poleg nje soseda Mežnarjeva Reza, s katero sta se šli nekoč slikat v Podcerkev k Hlepinu. Kdaj natanko je bilo in ob kakšni priložnosti, ostaja neznano. Si je Rezka ravno tistega dne dala napraviti svežo trajno, medtem ko je Micka še nekaj časa ohranila svoje lepe kite?… Oblekli sta čedni obleki z belima ovratnikoma. Rezkin na pikčasti obleki z žepkoma se zdi skvačkan na roke, nageljček na prsih pa ima pripet z ovalno broško. Mickina temna obleka ima na ramenih zanimive preoblečene dekorativne gumbe, na rokavih pa rahle gube. Nadela si je tudi pas s sponko.

Mamina sestra Micka je bila rojena dve leti pred njo, leta 1922, šesta po vrsti. V šolo je, tako kot vsi Okoliševi in drugi poljanski otroci tistega časa, hodila na Dolenjih Poljanah, kjer so jih poučevali učitelji Jerala, Otilija Zemljak in drugi. Pri Mickinih devetnajstih je udarila vojna in vsej vasi prinesla smrt, požige, internacijo, pregnanstvo, grozovito pomanjkanje, strah in teror …

Po vojni se je Micka želela poročiti s fantom iz soseščine, vendar so jima prastare družinske zdrahe in zamere to preprečile, rodil pa se je otrok. Na kmetiji je sčasoma zagospodaril najmlajši brat, Micka je vzela dvakratnega vdovca z dvema otrokoma in odšla od doma. Ni ji bilo ravno lahko, toda vajena garati in potrpeti je zmogla vse. Takrat je rodila tudi sina, ki pa je umrl star komaj tri tedne. Ko je tudi mož umrl, je morala nekaj storiti – poročila se je drugič, spet z vdovcem na majhno hribovsko kmetijo. Kmetovala sta, teta je gospodinjila in izdelovala tako slasten sir kot nikoli nihče nikjer drugje … Seveda pa ga od ene krave ni bilo veliko … Že v poznih letih mi je med drugim pripovedovala o svojem takratnem možu:

“Moj mož Lojze iz Starega Kota, njegova mati in stara mati so bili med vojno v taborišču na Rabu … Nekje je dobil neko knjižico in je povsod po robovih, kjer je le bilo kaj prostora, zapisoval, kako je bilo tam, kakšna so bila stranišča in vse sorte … Stara mati je umrla tam, on in mati pa sta prišla nazaj … “

Knjižica je končala nekje med dokumenti o taborišču na Rabu, omenja jo tudi dr. Marija Makarovič v knjigi Babno Polje in njegovi ljudje v vihri druge svetovne vojne, (JSKD Cerknica, 2010?)

Micki je umrl tudi drugi mož. Ker v Starem Kotu ni bilo perspektive zanjo, se je čez čas preselila v Prezid in zaživela s stricem Videtom, kot smo mu rekli, ki je bil dobrovoljen in spreten možak. Med drugim je znal plesti košare iz vrbovih šib … tudi pri nas jih imamo in vedno jih s spoštovanjem do njegovega dela vzamem v roke, ko imam opravek na njivi ali vrtu. Neverjetno trpežne so ter še vedno lične in lepe …

Teta Micka je preživela tudi svojega Videta. Nekaj časa je bila sama, ko je opešala, jo je vzela k sebi hči. Sčasoma je postalo pretežko in zadnjih osem let je bivala v domu upokojencev. Takrat sva se spet lahko na široko razgovorili o Okoliševi družini in njenem življenju, kljub temu, da mi je bila že leta nazaj pomemben vir zgodb in podatkov o najinih prednikih, saj takrat, ko so bili še živi tudi drugi, nisem bila dovolj radovedna za podrobnosti.

K prvemu možu in malemu Petrčku smo jo pokopali 30. maja 2018 v 96. letu starosti. Moje misli takrat so bile namenjene njeni življenjski poti in najinim skupnim trenutkom:

… Skromne razmere in trdo delo od najrosnejših let so jo prekalile, utrdile in oblikovale njen značaj, da je tudi pozneje molče kljubovala vsemu, kar je prišlo nadnjo. 

Teta Micka je bila marsikaj: hči, sestra, nezakonska mati, žena, mačeha, mati, ki je izgubila otroka, večkratna vdova, babica in prababica, teta, sestrična … Gospodinjila je in kmetovala, vedno nove težave pa reševala brez odpora, jeze in pritožb. 

Nekoč sem jo vprašala, kako ji je v domu upokojencev, pa je prepričljivo povedala da dobro, celo zelo dobro: »Na toplem sem«, je rekla, »oblečena sem, jesti mi dajo, vse drugi poskrbijo zame – kaj bi pa še hotela!« Pa sem še naprej vrtala, ali ji je kaj dolgčas, ali se ji ne toži po domu, ali ne pogreša znancev. »Ah, kaj bi to, saj sem med ljudmi! K maši grem, pa rojstne dneve praznujemo skupaj. Meni je dovolj«, je rekla. Tudi tisti trenutek je bila kot vedno v življenju umirjena in vdana, z vsem zadovoljna, z vsem sprijaznjena, vesela najmanjše pozornosti ali zgolj besede – kdo v tem vrvežavem svetu je še tak?!

Prihajala sem jo spraševat o naši rodbini, o preteklih dogodkih, o načinu življenja nekdaj, o starih navadah in pozabljenih besedah, o ljudeh z obledelih fotografij – in pripovedovala mi je o vsem živo in jasno, kot da govoriva o današnjem jutru. Njene besede so pričarale svet in vzdušje, iz katerega prihajam tudi sama … 

Potem se je do konca utrudila in odšla. Ničesar več je nisem mogla vprašati … Hvaležna sem, da mi je s svojo držo pokazala, kako je življenje vredno živeti, ne glede na to, kako trdo in skromno je. In je zato tudi vedno vredno spoštljivega spomina. 

Slovarček:

• trajna: trajno skodrani lasje

Viri:

• Marija Miklič, Cerknica, 2017, ustno
• V. A., ustno, 2023

Kraj: Podcerkev
Datum: med 1945 in 1949
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2012
Oblika: negativ 6×9