1956 Ivanje selo – Obročarstvo 5.

Koretele so pripravljene za trg

Obročar Vesel iz Ivanjega sela narejeno koretelo jemlje iz obročarskega stola, zložil jo bo k ostalim koretelam pred hišo. Za prodajo ni imel skrbi, kupci so prišli sami. Tedaj, leta 1956, je koretele odkupovala Kmetijska zadruga Unec. Po vojni, ko ni bilo več zasebne trgovine, je obroče odkupoval posebej za te namene ustanovljen LESOB, državna trgovina z lesenimi obroči Unec, ki je z letom 1949 prešel v Kmetijsko zadrugo Unec.

Dokler ni stekla železnic skozi naše kraje, so koretele vozili v Trst, pa tudi na Reko na dolgih vozovih, s prihodom železnice pa so vozili obroče na železniško postajo na Rakek, od tu pa so potovale do uporabnikov. Takole se spominja Vesel:

“Ko sem bil majhen, smo obroče vozili celo v Trst in na Reko. Naredili so tudi 15 m dolg voz. Saj obroči so lahki in splačalo se je peljati le veliko skupaj. Pot je bila presneto dolga. Potem pa so podjetni ljudje vso stvar vzeli čisto s trgovske strani in začeli trgovati z obroči. Tako sta na Uncu Urbas – Enžek in Ribarič, oba velika posestnika, kupovala obroče in jih sama prodajala naprej. V Bezuljaku pri Urbanu, ki je bil posestnik in gostilničar, se je delalo na veliko. Mož je najemal obročarje, da so delali zanj.”

Po drugi svetovni vojni, ko zasebna trgovina ni bila več dovoljena, so na Uncu ustanovili LESOB, državno trgovino z lesenimi obroči Unec, in odkupovali obroče od obročarjev, ne samo z Unca in okolice, ampak iz širšega območja Notranjske. Posla je bilo obilo, podjetje je uspešno poslovalo. O velikem obsegu obročarstva v naših krajih v prvih povojnih letih pričajo naslednji podatki: LESOB državna trgovina z lesenimi obroči Unec je leta 1948 načrtovala, da bodo okoliški obročarji izdelali 520.000 obročev (če računamo, da gre v eno koretelo 50 obročev, je to pomenilo dobrih 10.000 koretel), za izdatke proizvodnje in storitev so načrtovali 648.000 din (600.000 din material in delo – obročarji, 48.000 din režijski stroški podjetja), davek na promet proizvodov 33.000 din, dobiček 78.000 din; tako naj bi s prodajo obročev leta 1948 LESOB Unec iztržil 759.000 din. Ena koretela je bila tako na trgu vredna okoli 73 din, od tega bi dobil obročar okoli 58 din. Zanimivo bi bilo to ceno primerjati s cenami vsakdanje uporabnih artiklov (hrana, oblačila), pa tudi to ne bi dalo pravega razmerja, ker so bili ti artikli takrat racionirani, kupil si jih lahko, če so bile sploh na razpolago, le na karte. Objektivnejše razmerje bi mogoče dobil le, če bi upošteval cene na “črni borzi”.

V 60. letih 20. stoletja so lesene obroče nadomestili novi, sodobnejši, priročnejši, verjetno tudi cenejši, čeprav manj ekološki materiali, in obročarstvo, stara lesna obrt je po nekaj stoletjih, če ne tisočletju, kar zamrla, skupno z obročarji. To je napovedal že jeseni leta 1956, takrat 82-letni obročar Vesel:

“Danes ta obrt že izumira. Malo nas je, ki še to delamo in ko bomo mi minili, bo tudi obročarstva konec.”

A od vsega tega je poleg že obledelih spominov, pa bolj redkih zapisov in fotografij, ostala le še obročarska himna:

Viri:

• Poklic, ki izumira. Tovariš, 25. 11. 1956, stran 1219.
• Zgodovinski arhiv Ljubljana

Kraj: Ivanje selo
Datum: oktober 1956
Avtor: Svetozar Busić
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, fond Delo
Skenirano: —
Oblika: datoteka