1943/44 Slovenija – Partizanski fotograf in zdravnik Janez Milčinski – Peter

* Janez Milčinski, avtoportret, Kočevski Rog 1944 -1945.

Dr. Janez Milčinski – Peter je eden vidnejših partizanskih zdravnikov in fotografov med drugo svetovno vojno med leti 1943 in 1945. Naš namen ga je predstaviti predvsem kot partizanskega fotografa. Bil je prvi, ki je v partizanskih bolnišnicah fotografiral življenje ranjencev in bolnišničnega osebja. Kljub strogi konspiraciji v bolnišnicah v Kočevskem Rogu njegov fotografski opus presenetljivo obsega čez tisoč fotografskih dokumentov. Kvalitetno ostrino mu je omogočala prav njegova Leica. Zato ni čudno, da so ob pogledu na njegove fotografije večkrat mislili, da jih je posnel znani slovenski umetnik Božidar Jakac. Pri reinventarizaciji njegovega medvojnega fotografskega opusa pred nekaj leti so v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije »odkrili« za medvojni čas kar nekaj njegovih barvnih diapozitivov, ki se nanašajo predvsem na ranjence, bolnišnično osebje in motiva žumberške pokrajine. Kar daje njegovemu medvojnemu fotografskemu delovanju še dodatno težo.

V osemdesetih letih 20. stoletja sem takrat kot kustos dokumentalist v Fototeki Muzeja novejše zgodovine imel priložnost spoznati dr. Janeza Milčinskega. Večkrat sem pripravil izbor njegovih fotografij za črno-bele diase, ki so dopolnjevali njegova predavanja o partizanskem zdravstvu v Sloveniji. Zanimivo, da ni omenil svojih medvojnih barvnih diapozitivov, verjetno zato, ker je takrat prevladovala še črno-bela tehnika fotografij. Z dr. Janezom Milčinskim sva vzorno sodelovala vse do njegove smrti 28. Junija 1993 v Ljubljani. Med ostalim je muzeju poleg leica filmov poklonil orožje, ki ga je imel v partizanih in pa Titovo posmrtno masko. V spominu ga bom ohranil kot dostopnega prijaznega človeka, velikega humanista s smislom za humor in kot izjemnega partizanskega fotografa, ki se je vseskozi zavedal pomena dokumentarnih posnetkov za slovensko zgodovino.

Dr. Janez Milčinski, fotoamater, doktor prava, medicine in akademik; eden izmed štirih otrok kasacijskega sodnika, advokata in pisatelja Frana Milčinskega. Kot zanimivost naj napišemo, da se je njegov oče Fran Milčinski, pravnik, slovenski pisatelj, humorist in dramatik, rodil 3. decembra 1867, v Ložu, Loška dolina na Notranjskem. Umrl je 24. oktobra 1932, v Ljubljani. Šolal se je v Ljubljani, kamor se je družina preselila. Po končani gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga tudi uspešno končal. Služboval je v Ljubljani in številnih krajih po Sloveniji, še najdalj pa v Idriji. Literarno delo Frana Milčinskega obsega pravljice, dramska dela in pa predvsem humoristične in satirične črtice in povesti. V zadnjo kategorijo sodi tudi vsem znana knjiga Butalci. To so smešne in poučne zgodbe o Butalcih, ki jim nič ne manjka, razen pameti. V času, ko je bil v Ljubljani sodnik za mladinsko prestopništvo, je napisal vzgojno povest Ptički brez gnezda.

Janez Milčinski se je rodil v Ljubljani 3. maja 1913. Po gimnaziji je šel na Ljubljansko univerzo študirat pravo, pozneje pa se je vpisal še na medicino. Kot stažist je šel na Patološko – anatomski inštitut, kamor ga je napotil dr. Lavrič. Tu se je čedalje bolj zavedal pomena dokumentacijske fotografije, ki je dopolnjevala njegovo delo. Hotel se je posvetiti kirurgiji v Ljubljanski bolnišnici, kjer ga je leta 1941 tudi doletela vojna vihra. Že v prvih mesecih okupacije je navezal stike z zdravniki in bolničarji, ki so začeli delati za Osvobodilno fronto.

Dr. Janez Milčinski se je sredi julija 1943 pridružil roškim bolnišnicam, zaradi načela konspirativnosti fotoaparata ni prinesel s seboj. Štirinajst dni kasneje so mu ga s pošiljko sanitetnega materiala poslali iz Ljubljane. Dr. Pavel Lunaček in dr. Franc Novak, ki sta vodila partizansko sanitetno službo, sta bila do fotografiranja v bolnišnici sprva zadržana. Popustila sta, ker sta se zavedala pomembnosti dokumentacije o partizanskem zdravstvu po koncu vojne.

* Portret Olge Vipotnik ob kapitulaciji italijanske vojske v Novem mestu septembra 1943

* Prenos ranjenca v bolnišnice v Kočevskem rogu, pomlad, 1944

V roških bolnišnicah in njihovi okolici je dr. Janez Milčinski – Peter posnel čez štiristo fotografij. Največ posnetkov se nanaša na bolnišnico Zgornji Hrastnik z okolico, kjer je konec leta 1943 prišel za upravnika in zdravnika. Pod njegovim vodstvom so bolnišnico razširili in dodatno opremili za zahtevne kirurške operacije. Ob raznolikem delovanju in življenju v roških bolnišnicah primernih motivov ni bilo težko najti.

* Dr. Janez Milčinski in medicinka Marija Jeras pri operaciji, Zgornji Hrastnik, 1944

* Ranjenci se sončijo, Kočevski rog, 1944.

* Partizanska poroka; dr. Pavel Lunaček – Igor in njegova žena, 1944

* Notranjost barake za ranjence v bolnišnici Ajdovec, Kočevski rog, 1944. MNZS

* 7. Levo Rusinja Tamara Buškova in medicinka Marija Jeras, Zgornji Hrastnik, Kočevski rog, poleti 1944.

* Osebje bolnišnice Vinica, Kočevski rog, 1944

* Portret lažje ranjene bolnice, baraka Pesjak, Zgornji Hrastnik, 1944. MNZS

Milčinski je fotografiral partizane v postojankah, utrujene borce, izmučene obraze ranjencev, operacije in najrazličnejše bolnišnične objekte, včasih pa tudi lirične motive iz narave. Posnel je pogorišče roške partizanske bolnišnice Daleč hrib, ki so jo v ofenzivi avgusta 1942 požgali italijanski vojaki, dolinsko bolnišnico Novi Tabor, kjer so ranjence prevezovali kar v skednju, komandanta brigade, ki je moral brzostrelko zamenjati z opornicami, evakuacijsko bazo v Srednji vasi pri Črmošnjicah, kjer so ranjenci čakali tovornjake, oddelek za pljučno tuberkulozo na Planini, bolnišnice Lesen kamen, Zgornji Hrastnik, Spodnji Hrastnik, Jelendol, Jelenbreg ipd. Milčinski, ki ga je z maloštevilnimi filmi, ki jih je tudi sam razvijal, zalagal njegov bivši pacient France Cerar, je s svojo preprosto Leico vestno dokumentiral vsakdanje tegobe ranjencev ter požrtvovalno delo zdravnikov in osebja, ki so glede na skromne pogoje zdravljenja dosegali velike uspehe. Fotodokumentiral je tudi zelo pomembno pridobitev partizanskega zdravstva – operacijsko barako, imenovano aseptika, kjer so operirali težke ranjence. Aseptika je bila v partizanskih bolnicah edini prostor, kjer so operirali v skladu z ustreznimi higienskimi kriteriji in tako zmanjševali možnost okužb. Septembra 1943, v obdobju med odhodom italijanskih in prihodom nemških okupacijskih sil, je Milčinski posnel serijo portretov partizanskih zdravnikov, bolnišničnega osebja in ranjencev v Kočevskem Rogu. Zaradi kvalitete in vsebinske zaokroženosti sodi cikel v sam vrh slovenske portretne fotografije.

* Osebje partizanske bolnice Zgornji Hrastnik, Kočevski Rog, 1944. Z leve zavezniški pilot, Marija Jeras, spredaj Tamara Buškova

* Dr. Janez Milčinski – Peter in njegova žena Marija Jeras, 1944

* Jaka Avšič, partizanski komandant, Kočevski Rog, 1. september 1943

* Metod Mikuž, verski referent, Kočevski Rog,1. september 1943

* Vodja bolnice Stari Log dr. Marijan Južnič – Niko, 1. september 1943

* Vodja bolnice Vinica dr. Miro Gerbec, 1. september 1943

* Vodja rekovaliscentnega oddelka medicinka Marta Šavelj, 1. september 1943

* Ranjenci čakajo na evakuacijo, Srednja vas pri Črmošnjicah, poleti 1944

Zavedal se je pomena neponovljivih fotografskih dokumentov časa in okolja ter njihove neprecenljive vrednosti za zgodovino: »Te dokumente nimamo pravice skrivati zase, ker niso ne moji in ne vaši, temveč last nas vseh, saj kažejo na veličastnost narodnoosvobodilnega boja.«

Izstopajo pa tudi motivi pokrajin, prenosa ranjencev, partizanskih kolon, kulturnih mitingov, požganih zaselkov, grobov, šolanja medicinskega osebja, medicinskih pripomočkov. Večina njegovih portretov je vedrih, nasmejanih ne glede na težke vojne razmere; na ta način Milčinski kaže njihov optimizem in željo po boljšem življenju in osvoboditvi. Zanj je značilen psihološki in celostni pristop do portretirancev, katerih oblačila razkrivajo hkrati dobršen del njihove tedanje oblačilne kulture.

* Pokrajina s pokopališčem, Žumberak 1944

* Zamaskiran član partizanske izvidnice, 1944

* Predavanje dr. Milčinskega, Sanitetna šola VII. korpusa. Žumberak, Dučići, december 1944

* Kolona ranjencev, bolnikov in invalidov na poti v Zadar marca 1945

* Pogled na porušeni Zadar po bombardiranju, februar, 1945. MNZS

Višek tehničnega razvoja partizanske fotografije so prav njegovi barvni diapozitivi njegovih sodelavcev in okolja, v katerem so delovali. Ugotavljamo, da je kljub strogi konspiraciji še posebej v roških partizanskih bolnišnicah posnel presenetljivo veliko črno-belih in celo nekaj barvnih posnetkov. To mu je navsezadnje omogočal njegov položaj uglednega partizanskega zdravnika in neposredni stik z ranjenci ter bolnišničnim osebjem.

* Zimska krajina, Žumberak 1944 – 1945

* Mlad ranjenec na klopi, verjetno Bela Krajina, pomladi 1945.

Ob koncu vojne je Milčinski fotografiral tudi evakuacijo ranjencev v Zadar (marec 1945), porušeni Zadar, takoj po vojni pa izropane barake v Rogu ter tako izrazil svojo čustveno navezanost in pripadnost roškim partizanskim bolnišnicam. Kadarkoli je imel čas, je obiskoval roške bolnišnice, še posebej lepo vzdrževano bolnišnico Zgornji Hrastnik, kjer je preživel največ časa kot upravnik in zdravnik. Ob obiskih je številnim mladim obiskovalcem obrazložil pomen in humanost slovenskega partizanskega zdravstva. Pretresljiva so bila njegova pričevanja o težko ranjenih borcih, ki so kljub za medvojno obdobje solidni negi umrli in bili pokopani v neposredni bližini bolnišnice. Z dosežki partizanskega zdravstva je kot predsednik SAZU v bolnišnici Zgornji Hrastnik seznanjal tuje delegacije. Za objavo o slovenski partizanski saniteti je posredoval številne svoje fotografske dokumente, dnevniške zapise itn. Iz tega je nastala serija zapisov, ki so izhajali v Zdravstvenem vestniku pod naslovom: “Mi pa se nismo uklonili …”, pozneje leta 1965 pa so dopolnjeni zapisi izšli leta v temeljnem zborniku Poslanstvo slovenskega zdravnika, ki ga danes dopolnjujejo še druge knjige o slovenski partizanski saniteti.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina