1942/45 Rakek – Modecovi fantje (3/5)

Najstarejši sin Franc, partizan Luka (1915 – 20. 8. 1943) . Na fotografiji v mornarski uniformi Kraljevine Jugoslavije, služboval v Boki Kotorski.

France je bil velik umetniški talent in “taužentkinstler”. Naslikal je portret očeta, ki je edini njegov ohranjeni izdelek. Izdelal je jaslice iz gline, ki pa so sčasoma propadle. Bil je aktiven v kulturnem dogajanju, povezanem z gledališčem.

Žal naslova igre ne poznamo, igra je bila odigrana pred letom 1940. Na fotografiji sta prepoznana le dva v prvi vrsti iz desne: Vida Turk (poročena Strohsack) in Franc Modec.

Kot vse v življenju skromne Modeceve delavske družine so bila sredstva za njihovo ustvarjanje, za razvoj njihovih talentov precej omejena. France je uporabljal materiale, ki so mu bili dosegljivi, npr. navadno glino, peka izdelkov v domači peči. Temu primerna je bila tudi obstojnost njegovih del. Izučen je bil za peka in bil kasneje partizanski kuhar. Ker se s kuhinjo in mulo ni dovolj hitro umaknil na varno ob napadu domobrancev leta 1943, je padel v Pijavi Gorici v partizanih, ubit od domobrancev. Bil je borec Rakovške čete, v Smrekovec na Racni gori je prišel 14. 3. 1942 skupaj z bratom Stanetom. Njegovo obeležje je na spomeniku na Trgu padlih borcev na Rakeku. Na pokopališču na Rakeku je napis na plošči verjetno napačen, piše Modic Bil član Pevskega zbora Rakovške čete. Pokopan je na Rakeku.

Marija in Karlo, november 1945 na Brdu pri Kranju, kjer sta se spoznala.

Karlo v uniformi.

Sin Karlo – Drago (4. 11. 1917 – 24. 2. 2003), rojen na Rakeku, strokovnjak železniškega prometa. Po končani prometni šoli se je zaposlil na železnici. Ob raciji v Ljubljani je bil zajet za internacijo. V zaporu je odšel v stranišče in se pritajil do odhoda zajetih. Ko je vse potihnilo, si je lepo zapel železniško uniformo, dal na glavo kapo in odšel mimo stražarja, ki ga pozdravil, ta mu je odzdravil, ker ga je zamenjal z oficirjem, saj je bil oblečen v uniformo. Odšel je domov na Rakek, se tu pritajil in delno pozdravil, vendar je zaradi izdaje domačih izdajalcev dobil poziv od domobranske oblasti, da se zglasi pri njih. Odločil se je, da raje odide v partizane, kjer sta že bila oba brata in s pomočjo mame, ki ga je prepeljala preko kontrolne točke domobrancev nekje pri Hladniku na Partizanski cesti z izgovorom, da gresta na njivo, to tudi storil. Bil je v zaščitnem vodu bolnišnic na Snežniku.

Po vojni je služboval v JLA, kjer je bil do upokojitve. Kot prometnega strokovnjaka-partizana so ga takoj po vojni poslali v vojno prometni center JNA v Zagreb. Kmalu je dobil prekomando v Beograd. Služboval je še v Skopju, Sarajevu, Puli in drugih krajih po Jugoslaviji. Kasneje je bil premeščen v Ljubljano. Z družino je stanoval na Kajuhovi 49 v Ljubljani. Po upokojitvi se je preselil v Kranj. Upokojen je bil s činom polkovnika.

Karel se je že v partizanih poročil z Dragico iz Čabra, s katero sta imela hčerko Đurđico, ki danes živi v Zagrebu. Po ločitvi se je leta 1945 spoznal z Marijo in sta Imela hčerko Ireno, ki danes živi v Britofu pri Kranju. Posvojil je tudi Marijinega sina Milana, ki danes živi v Zagrebu. Pokopan je v Predosljah pri Kranju.

Stane ob koncu vojne 1945.

Sin Stanislav, Slave – partizan Kostja (2. 5. 1920 – 11. 8. 2003)
Rojen je bil 2. maja 1920 v Retjah pri Trbovljah kot sin železničarja. Ker je bil oče naprednjak in se kot tak družil z naprednimi delavci, je bil kmalu premeščen na Rakek, ko je bilo Stanetu komaj dve leti. Takrat je postal Stane Rakovčan in bil tu vse do odhoda v partizane. Osnovno in meščansko šolo je obiskoval na Rakeku. Uspešno je končal tudi enoletni Krištofov zavod v Ljubljani, nakar se je na Banovski šoli v Ljubljani izšolal za glasbilarja. Na tej šoli se je učil tudi glasbene predmete. Ker je bilo pred vojno težko za službo, je bil zadnje leto pred vojno zaposlen v pisarni v Begunjah pri Cerknici.

Ko so Italijani zasedli naše kraje in je Rakek spadal v Ljubljansko pokrajino, mladincem, ki so bili v šoli narodno zavedno vzgojeni, ni bilo vseeno, da so prišli pod okupatorja. Že kmalu po okupaciji so imeli z mladinci sestanke, kjer so se dogovarjali o akcijah, ki naj bi jih izvedli. Ker je bilo to nevarno, so se najprej sestajali v trojkah. Nekateri mladinci so že kmalu za tem odšli v partizane, sam se jim je priključil 13. marca 1942. Bil je borec Rakovške čete, v Smrekovec na Racni gori je prišel skupaj z bratom Francem 14. 3. 1942. Rakovška četa je bila 24. aprila 1942 priključena Notranjskemu odredu. Le-ta pa je bil 6. oktobra 1942 priključen Šercerjevi brigadi.

Rakovška četa je imela kulturno skupino s pevskim zborom, ki ga je vodil in spremljal s harmoniko Stanislav Modec – Kostja. Tako so med drugim nastopili 1. 1. 1943 pri maši v cerkvi pri Sveti Trojici v sestavi Stanislav Modec – Kostja, njegov brat Franc Modec – Luka, Franc Mikuž – Marko in Anton Urbančič – Kvirin. Po vračanju z nastopa jih je zaradi izdaje pričakala zaseda Italijanov in pod streli sta padla Franc Mikuž – Marko in Anton Urbančič – Kvirin.

V Kroniki Občine Rakek med NOB 1941 – 1945 ga najdemo omenjenega tudi pri raznih akcijah Rakovške čete. Večkrat so ob tabornem ognju skupaj preživeli noč ob petju partizanskih pesmi in spremljavi harmonike pevovodje Kostje.

Ko je prišel v partizane, je moral vsak partizan imeti svoje partizansko ime, da je s tem zakril svojo identiteto. Dokumente so morali oddati, da sovražnik ni zvedel, kar bi želel. Želel je biti Radovan po godcu iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem, toda ker je že takoj ob prihodu rad igral pesem iz filma Pastir Kostja, so mu ostali soborci dali to ime.

Zanimiva pa je še tale anekdota, ki jo je povedal sin Kostja: »V okviru partizanskih enot in še preden je šla XIV. na Štajersko, je bila tudi angleška misija. Slišala je partizana Kostjo igrati in peti in nekega angleškega oficirja je njegova glasba tako očarala, da je pri odgovornih zahteval, da se partizan Kostja premesti v njihovo zaščitno četo, ki je skupaj z njimi odhajala proti Bosni na 1. zasedanje AVNOJ-a. Oče Stane ni o tem hotel nič slišati. Ne grem, pa pika! No, tik pred odhodom misije proti Bosni, so Angležu sporočili, da je Kostja padel. Tak je bil skrivni dogovor. Je pa ta Anglež vojno preživel in po vojni napisal spomine o času, ki ga je prebil med partizani. Posebej lepo je v svojih spominih opisal mladega partizana Kostjo, »ki je lepo pel in igral, a je na žalost padel v boju«.

Stane je sam povedal, da je bil v številnih borbah. V eni izmed teh borb je bil 19. februarji 1943 ranjen v stopalo desne noge na hribu med Loško dolino in Knežjo njivo. Pri tem je dobil drobec (šrapnel) mine težkega minometa v nogo, ki mu je ostal med nartnimi kostmi, kar mu je zelo oteževalo hojo. Prav to je vplivalo na njegovo nadaljnjo partizanščino. Drobec so mu odstranili šele po vojni. Ker ni mogel hoditi, mu je komisar Jože Dobovičnik – Krt dal konja, ki ga je jahal do zasilne bolnice »Lope« na Stružnici nad Kolpo. V tej bolnici je bil skupaj z ranjencem Tonetom Jarcem, udeležencem ruske revolucije v letu 1917 iz Iške vasi. Le-ta ga ja naučil številne ruske pesmi, ki jih je Stane  kasneje rad prepeval in igral na harmoniko. V maju leta 1943 ga je poklical nazaj v brigado komandant XIV. divizija Vasja Klanjšek. Ker pa je le stežka hodil in že takoj po prihodu v partizane vodil moški pevski kvartet, igral na harmoniko, pel in recitiral, je bil v juniju 1943 leta dodeljen v Kajuhovo kulturniško skupino.

V Kajuhovi skupini je bil skupaj s Karlom Destovnikom – Kajuhom, Svetom Maroltom – Špikom, Janezom Weissem – Belačem, Vero Hreščakovo, Marto Pavlinovo – Brino in drugimi kulturniki. Prirejali so številne mitinge v Loški dolini, Prezidu na Hrvaškem in številnih partizanskih enotah. V Kajuhovi kulturniški skupini je ostal približno štiri mesece, vse do ofenzive v Suhi krajini, ko so morali tudi kulturniki na pohod z ostalimi borci. Na številnih mitingih je igral na harmoniko, pel kot solist, veliko tudi ruskih pesmi, pa tudi recitiral. Zanimiva je pripoved Staneta, kako se je naučil pesmi »Naglo puške smo zgrabili« Komandant Zidanškovega bataljona Slavko Kovač – Smeli je pesem slišal in na vso moč mu je bila všeč. Hotel je, da jo Kostja zaigra. A kaj, ko Smeli sploh ni imel posluha. Z neskončno potrpežljivostjo si jo je dal Kostja neštetokrat ponoviti v izvedbi Smelija. Počasi jo je noto za noto beležil in poleg  sam komponiral ter tako ustvaril notni zapis, da so se lahko pesmi naučili in jo peli. Okrepljena Kajuhova skupina se je 16. septembra podala iz Kočevja, zvečer nastopila v Grosupljem, naslednji dan pa že v Cerknici, kjer so priredili velik miting. Tu se je Kajuhovi skupini pridružil domači partizan Janez Lavrič, tudi harmonikar.

O Kajuhu je Stane dejal:

»Bil ja prijeten fant, temnih las in oči, vedrega značaja, inteligenten, predan, vedno pripravljen na šalo. Dosti je govoril o nalogah, ki jih moramo opraviti. Na mitingih je tudi rad recitiral svoje pesmi. S Kajuhom smo pripravljali tudi množične recitacije, kot so: “Biti mlad v teh težkih časih”, “Samo milijon nas je” in druge«.

Zanimiv je podatek, da je pesnik Oton Župančič posvetil Stanetu Modecu pesem »Val D’Oltra« (VALDOLTRA). Odlomek pesmi:

Kajuhova skupina je šla v začetku leta 1944 s XIV. divizijo na Štajersko. Izmed kulturnikov je v Beli krajini ostal le harmonikar Kostja. Spet se mu je odprla stara rana. Ker ni mogel hoditi, je bil konec leta 1943 med prvimi prestavljen v postojanko Ute in še nekateri, ki so vsi po okrevanju postali vodilno osebje kasneje razširjene Slovenske vojne partizanske bolnice – Snežnik (SVPB-S). Tam v tistih razmerah niso mogli izvesti operacije šrapnela in ga je imel v nogi do konca vojne. Zaradi omejene hoje je ostal v bolnici in bil imenovan za komisarja oddelka SVPB- S bolnice XIV. divizije. V sestavu bolnic je bilo približno 150 ranjencev in bolnikov, več bolničark ter zdravstvenega osebja V oddelku bolnice Podgora, kamor so kasneje prišli, je bila upravnica dr. Božena Ravnikar, komisar pa Janez Nedog. V Podobu je bil upravnik dr. Vaslav Pišot. Po izgradnji postojanke Pudob v Beriščkovi Dragi je Stane opravljal naloge komisarja, med bolničarkami pa je bila tudi Lidija Kompare njegova bodoča žena.

Na območju Snežnika se je oblikovala skupina bolnic s skupnim imenom Slovenska vojna partizanska bolnica Snežnik (SVPB-S). Začetki njenih postojank (partizanskih bolnišnic) segajo v junij 1942. Sestavljale so jo postojanke na slovenski strani: Pri Soškovih lokvicah, Na Požarju, Pri mrliču, ki se je po obnovi preimenovala v  Ute, oziroma so jo s časom imenovali kar v Snežnik, Podgora, Pudob, Kasarna, Hrib, Predgora, Šola in Apoteka Planjava. Na hrvaški strani: Pri Prezdanskem Beriščku, V Šimovi dolini, Stari trg, Podob, Broj7 in Civilno taborišče – Slivniški bataljon. SVPB-S je delovala do aprila 1945.

Na Mašunu 24. septembra 1943. V sredini s harmoniko je Stane Modec – Kostja, levo Karel Destovnik – Kajuh, partizanski pesnik.

Kot rezervni oficir JLA je zaradi visokega čina tam okrog leta 1957 zamenjeval poveljnika Roške kasarne v Ljubljani. Tam se je spoprijateljil z drugimi oficirji, ki so ga kot prvoborca zelo cenili. Ko je povedal, da ima šrapnel še v nogi, so pod obvezno zanj, organizirali operacijo noge v Vojni bolnici v Ljubljani, kot kolegi in kot zelo spoštujoči do poveljnika in  nosilca partizanske Spomenice NOB. Bil je rezervni oficir do upokojitve, upokojen s činom majorja JNA. Po vojni je bil zaradi demilitarizacije prestavljen iz JNA v civilno službo, in sicer za prvega direktorja tovarne glasbil Melodija v Mengšu.

Stane, je za svoje štiriletno sodelovanje v narodnoosvobodilni borbi in dolgoletno kulturno delo prejel več priznanj. Poleg Spomenice 1941 je prejel še: Medaljo za hrabrost, Medaljo dela. Red zasluge za narod. Red dela s srebrnim vencem in Kersnikovo plaketo za kulturno delo.

V bolnici Pudob je spoznal bolničarko Lidijo Kompare iz Ribnice, ki je vstopila v partizane kot 16-letno dekle in bila v bolnici do osvoboditve. Po vojni se je vse osebje moralo preseliti v bolnico Valdoltra, kjer je Lidija  bila še 2 leti. V partizanih sta se 24. 8. 1944 v bolnišnici Pudob tudi poročila. V zakonu sta se jima rodila sin, ki sta mu dala ime Kostja, po Stanetovem partizanskem imenu, in hčerka Karmen. Pokopan je v Ljubljani.

Lidija in Stane septembra 1945 v Ankaranu, ko je bila celotna bolnica premeščena v Valdoltro, Stane s činom politkomisarja.

Original poročnega lista z dne 24. 8. 1944: ženin Stanislav Modec – Kostja, politkomisar oddelka SVPB S in nevesta  Lidija Kompare bolničarka, ko sta se v partizanih poročila pred politkomisarjem uprave SVPB S Serjak Ivom Šimnom. Priči Stančič Vinko bolničar, vodja oddelka SVPB S in Matko Vida gospodinja, vodja pralnice, desetar, ekonomat SVPB S. Del tega poročnega lista manjka in ko je sin Kostja vprašal očeta, zakaj, je rekel, da si je moral eno zviti in pokaditi!

Slovarček:

• JNA, JLA: Jugoslovenska narodna armija; slovensko: Jugoslovanska ljudska armada

Viri:

• Irena Furlan
• Kostja Modec
• Darinka Škobič
• Kronika občine Rakek
• Občinski poročevalec Domžale 1981
• Zvone Kržišnik: “Patrulja Zvestobe”
• Dimitrij – Mitja Jerič: “Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnicah pod Snežnikom”
• dr. Božena Ravnikar – Nataša: “Partizanske bolnišnice na Notranjskem in SVPB-S (Snežnik)”

Kraj: Rakek
Datum: 1942-1945
Avtor: neznan
Zbirka: Darinka, Irena in Kostja Modec
Skenirano: 29. 11. 2023 in 16. 12. 2023
Oblika: 3 kopije fotografij, 4 fotografije, 1 dokument