1946 Velike Bloke – Klepanje in brušenje kos

S srpi in kosami smo se srečali v prejšnjih prispevkih. Brez ostrega rezila pri tem orodju ne gre. Šele dobro sklepana in nabrušena kosa da koscu osnovo za hitro in čisto košnjo. Ni čudno, da se je pri nas uporabljal tudi izraz, da je dober kosec pred košnjo “nagadil” koso, ki je tako postala strup za travo.

Nekaj teorije za uvod. Klepanje je postopek, pri katerem se kosi, ki jo pomikamo med kladivom in nakovalom, z udarci poravna in stanjša rezilo. Samo klepanje ni dovolj, koso je treba pogosto tudi brusiti z brusnim kamnom – oslo. Glede na obliko kladiva in nakovala je znanih več načinov klepanja. Pri nas na Blokah je uveljavljen način, da je spodaj babca s kvadratno ali okroglo glavo, zabita nekoliko postrani v zemljo. Po njej vodimo rezilo kose – klep in jo ravnamo in tanjšamo z natančnimi udarci kladiva – bәtca. Ta je izdelan v priostreni obliki, z nekaj mm širokim delom za klepanje. Pri nas kosec sedi na tleh ali na kakšni stari kamižoli, kosišče ima zadaj naslonjeno na palico z rogovilo. Da je udarjanje enakomerno in točno po klepu, mora biti roka pod komolcem naslonjena na desno nogo, ki je iztegnjena pod koso. Bәtәc je treba občasno namakati v vodo, da se ne kleplje na suho. V drugih krajih je znan obrnjen sistem pribora – bәtәc raven in babca  priostrena in največkrat zabita v klepalni stol. Danes obtojajo tudi strojna orodja za klepanje, nekateri novodobni kosci pa ravnajo in brusijo koso kar s fleksarco. Smrtni greh.

Kot sem že pisal, si je naš oče pripravil orodje za košnjo po poroki leta 1946. Poleg kose si je pri sosedu, kovaču Andreju dal izdelati tudi klepanje. Ta mu je v babco vtisnil tudi začetnici imena M A – Mazij Alojzij, da se na senožeti orodje ne bi zamešalo ali izgubilo. Klepanja se, tako kot košnje, ni nikoli res dobro navadil. Ali je bil klep preozek ali preširok, kosa pa mnogokrat nagubana – zvhrana. Zato je občasno nesel koso sklepat bratoma, tudi sosedoma,  Janezu ali Jožetu, ki sta kot kmeta to obvladala. Z leti sta se tudi onadva najedla tega dela za božji lon. Na vrsto sem kot srednješolec prišel jaz. Nekajkrat je bilo bolj za bog se usmili, oče je stalno poslušal in me opozarjal, da pogosto udarjam mimo, kar direktno po babci, kar je kot človek z dobrim posluhom takoj slišal. Velja, da vaja dela mojstra,  če le mojster dela vajo in sčasoma sem se kar dobro izuril. Dober glas se je razširil, kose so mi v klepanje začeli nositi tudi sosedje. Ni bil problem, takoj sem dobil za liter vina, da je bila le kosa taka, kot mora biti. Pred 30 leti sem od tete Neže iz Topola podedoval tudi njihovo klepanje in imam sedaj kar dva kompleta.

O pomenu tega opravila in dobrem glasu, ki so ga imeli možje, ki so znali dobro klepati kose, govori ta bloška prigoda. Ko je umrl Pavlov oče, ki je bil menda v tem opravilu res dober, je vdova vztrajala, da v krsto položijo tudi klepanje, češ:  naj gre s tabo, se boš gotovo lahko tudi pri bogu izkazal s tem delom.

Kot se mnogokrat zgodi, se tudi izraz klepanje uporablja za več del. Pa ne samo v avtomobilski stroki.  Trditev, najbrž jo je dobro poklepal, je veljala tudi za fanta, ki je šel v zgodnjih urah pojoč od dekleta. Bәtәc in babca sta v “misijonarskem položaju” opravila svoje.

Poleg klepanja je za ostro koso važno tudi brušenje. Koso se brusi pogosto, po vsakih nekaj metrih košnje. Osla je pripravljena v opasanem osolniku z vodo, ki so ji včasih dodali malo kisa, da se osla ni packala. Brušenje teče z obeh strani kose in v obe smeri. Pri nas gre navadno od kosišča proti špici. Koscu se je rado zgodilo, da je z ostrino v travi zadel kamen. Za tak slučaj so imeli kosci na senožeti t. im. ognilo – kos železa, s katerim se je za prvo silo poravnala poškodba klepa. Z oslo bi ravnanje trajalo predolgo pa še škoda bi je bilo!

Kot že rečeno, sem nekako podedoval koso, klepanje in tudi oslo. Kot mlad sem bil kar neučakan. Že po nekaj košnjah sem hotel zjutraj že kar doma na dvorišču dobro nabrusit. Oslo sem tako nerodno vtikal v osolnik, ki je bingljal privezan na riti, da je padla mimo na beton in se ubila! Kakšno hudo kri sem povzročil! Bergamaško oslo si uničil, kaj bo zdaj! S strojniško iznajdljivostjo sem naredil lesen podaljšek, oslo previdno prevrtal in jo vpel v to novo držalo. Osla še po več kot 50 letih služi svojemu namenu.

Osovnik sem si izdelal iz volovskega roga, ki sem ga dobil v klavnici v Novi vasi. Najhujši je bil smrad, ki se je širil okoli hiše ob kuhanju roga. Le na ta način je bilo moč iz roga odstraniti kost in je tako rog dobil nov namen.

Slovarček:

• fleksarca: kotna brusilka

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1946, 2023
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Alojz Mazij
Fotografirano: 20. 11. 2023
Oblika: 5 predmetov