1942 Notranjska – Ivan Turšič – Iztok II.

Slika Ivana Turšiča je iz knjige Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941 -1945) avtorice Žive Kraigher, stran 96, hrani pa jo Pokrajinski muzej Nova Gorica.

Moj nezakonski mož vedno pravi, da premalo pišemo o Ivanu Turšiču.
– Saj sem že napisala obširen prispevek.
– Tisto ni nič. Več si zasluži.
In jaz kot ubogljiva, čeprav nezakonska žena, ubogam.

Konec leta 1942 sta pričela Ivan Turšič – Iztok in Drago Braniselj – Svarun organizirati tajne mitinge v delih Primorske, ki še niso bili politično organizirani. Namen je bil vzpostavitev Narodne zaščite in odborov OF. Iztok je v vaseh pod Nanosom v političnem pogledu zapustil močan vpliv. S sodelavci je svojo »budilno« vlogo opravil uspešno, čeprav je bil na terenu le občasno zaradi vojaških nalog. »Iztokov aktiv«, ki so ga sestavljali najbolj dejavni aktivisti iz vseh predelov pivškega okrožja, je bil neformalni okrožni odbor OF. Pod njegovim vodstvom se je njihovo delovanje organiziralo in razširilo na širše območje. Na ta način so k sodelovanju in neposrednemu podpiranju partizanov pritegnili vse vasi od Divače do Studenega (če ne celih vasi, pa vsaj nekaj družin), čeprav so v le redkih delovali organizirano, odbori OF, ZSM, SPŽZ in NZ pa sploh še ne.

Kako se je začelo? Iztok se je decembra 1942 v Postojni srečal z aktivnimi delavci narodnoosvobodilnega gibanja. Sestajali so se v Bolkovi hiši v kamri, imenovani »partizanska občina«. V zimi 1942 in 1943 so se tu vsako noč oglašali aktivisti in partizani. Čez dan pa je bila gostilna na nasprotni strani ceste polna italijanskih vojakov. Nikoli jih niso odkrili. Drugi Iztokov center je bil pri Selesovih na hribčku nad Sajevčami. Tu se je zadrževal cele dneve, skliceval sestanke in dajal naloge. Tja, kjer je bilo najtežje, je šel sam. Pod vplivom Iztoka in Pivške čete so sčasoma k odporniškemu gibanju pritegnili vso vas. S pivškega območja je štabu Soškega odreda Iztok prvič poročal 14. decembra 1942, in sicer »da je oddržal 9 mitingov in to tajnih, kajti javni se ne obnesejo./…/ S terenci sem imel 13 sestankov o organizaciji še drugih vasi.« Njegovo zadnje ohranjeno poročilo je bilo 10. januarja 1943: »Imel sem 6 sestankov s terenskimi delavci glede razširjanja naše organizacije, ker mnogim v vasi ne zaupajo. K ljudem sem šel sam in uvidel, da je precej nezaupanja. S tov. Tarzanom (Nikom Šturmom) sem ime tri sestanke o organizaciji OF v okolici Razdrtega. Stanje na terenu se je temeljito spremenilo in se iz dneva v dan izboljšuje. Šele sedaj sem dobil pravo veselje za delo, ko vidim, da naš trud ni zaman.« Ivan Turšič, politični komisar Kraškega bataljona Soškega odreda, Drago Braniselj, politični komisar Pivške čete in Tone Korenčič, komandir Pivške čete, so svojo »budilno« vlogo v pivškem okrožju uspešno opravili, kolikor so jim pač dopuščale njihove prvenstveno vojaške naloge. Kot večina tudi Iztok ni bil prerok v svojem kraju. Primorci ga cenijo veliko bolj kot njegovi rojaki iz rojstnega kraja. Že takoj po njegovi smrti so začele po Primorskem krožiti zgodbe o njegovih junaštvih.

Iztok je izhajal iz kmečkega okolja, a se je od tega zlahka odtrgal in komaj osemnajstleten odšel v partizane. Začel je kot mitraljezec. Poznali so ga vsi zavedni ljudje na Notranjskem, pivškem in Krasu. Njegove akcije so bile polne mladinske udarnosti, iznajdljivosti in zvijačnosti. Vodil je številne borbe kot borec, ki je vedel za kaj se bori in vodil svoje tovariše v boj. Sodeloval je v vseh operacijah na Primorskem, ki so bile otežene zaradi fašistične okupacije. S svojim junaštvom je dokazal, da je vreden svojega ljudstva. A ni bil le borec temveč tudi organizator. Primorsko ljudstvo ga je imelo rado, ga cenilo in spoštovalo saj se je boril za njihovo osvoboditev. Z izkušnjami je postal izjemen strateg. Imenovali so ga za komandanta XXX. divizije. Ta se je pod njegovim vodstvom bojevala v Vipavski dolini. Likvidirali so fašistična gnezda v Dorenberku, belogardistične postojanke na Razdrtem, minirali most in železnico pri Avčah.

Na sliki je mrtvi Ivan Turšič – Iztok. Posneta je bila 29. julija 1944, objavljena je v knjigi Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941 -1945), stran 476, hrani pa jo Pokrajinski muzej Koper.

Iztok je padel v dolgih in težkih borbah na Lokvah. Tovariši so ga pokopali na Otlici. Leta 1946 so ga izkopali in prepeljali na rakovško pokopališče. Tedaj so se ljudje na Otlici od njega zadnjič poslovili in počastili ljubljenega heroja. Poslovila se je Vipavska dolina in njegovi tovariši. Kljub slabemu vremenu so ljudje v Ajdovščini čakali sprevod. Ob žalostinkah in reki ljudi ob cesti je sprevod krenil proti njegovemu domačemu kraju. Na Razdrtem so se poslovili še ljudje izpod Nanosa in nato še Postojnci.

Leto kasneje je Iztokov oče pisal svojemu bratu v Ameriko. Takole je napisal:

»Ivana smo tudi pripeljali iz Primorskega mrtvega domov. Tukaj je bil lep pogreb, kakšnega Rakek še ni videl. Šli smo ga iskat z avtomobili 2. novembra 1946 leta. Vozili smo ga skozi Ajdovščino. Tam nas je čakala godba in trg je bil poln vojaštva in civilov. Ustavili smo se in godba je začela igrati. Potem so bili govori in slikanje. Slikali so nas večkrat in kadar jih dobim, vam bom poslal. Po celi Primorski so visele žalne zastave in povsod, kamor smo ga vozili. V Postojni je zopet igrala godba. Bili so oddržani govori, vojakov in civilov je pa bilo toliko, da se nisi mogel nikamor pomakniti.

N Rakeku so nas čakali od 3. ure popoldan do 8. zvečer, ko smo ga pripeljali domov. Tudi tu je bilo vse polno ljudi in vojakov. Ko je avto ustavil pred domom, so oficirji vzeli truplo dol, ga odnesli v sobo in imeli celo noč častno stražo.

Tudi v cerkev so ga nesli, potem pa so ga peljali na topu s tremi pari konjev po celem Rakeku. Pokopali so ga sami oficirji. Bilo je okrog 50 vencev na njegovem grobu. Ne morem vam opisati, kako je to bil ta pogreb lep. Tam na Primorskem smo ga odkopali, smo odprli trugo in videli natančno kako je imel prestreljeno glavo. Ostale so še skoro same kosti. Obleka je bila lepa in tudi šaržo je imel na rokavu.«

V njegov spomin so planinsko kočo pod Goljakom poimenovali z njegovim partizanskim imenom Iztokova koča. Leta 1946 so v Postojni ustanovili Športno-letalski društvo Ivan Turšič – Iztok. Na njegovi rojstni hiši so leta 1963 odkrili spominsko ploščo.

Slovarček:

• OF: Osvobodilna fronta
• ZSM: Zveza slovenske mladine
• SPŽZ: Slovenska protifašistična ženska zveza
• NZ: Narodna zaščita
• NOB: Narodnoosvobodilni boj
• ZZB: Zveza združenj borcev

Viri:

• Kraigher, Ž. Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941 – 1945). Ljubljana, Društvo piscev NOB Slovenije in Organizacijski odbor ZZB NOB Postojna, 2002.
• Primorska borba (20.09.1947), letnik 3, številka 21. URN:NBN:SI:DOC-1C6O9RFG from http://www.dlib.si
• Primorska borba (09.11.1946), letnik 2, številka 44. URN:NBN:SI:DOC-L97IL9EQ from http://www.dlib.si
• Primorska borba (09.11.1946), letnik 2, številka 44. URN:NBN:SI:DOC-L97IL9EQ from http://www.dlib.si

Kraj: Notranjska (kraj ni točno znan), Lokve
Datum: 1942, 1944
Avtor: neznan
Zbirka – prva slika: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941 -1945) avtorice Žive Kraigher, stran 96, hrani pa jo Pokrajinski muzej Nova Gorica. Druga slika: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941 -1945), stran 476, hrani pa jo Pokrajinski muzej Koper.
Skenirano: 21. 4. 2022
Oblika: fotografija iz knjige