1972 Benete – Spomini na babico Francko in dedka Primoža

V času dedkove odsotnosti je Francka iz otroka odrasla v lepo, postavno žensko. Gosti rjavi lasje, spleteni v debelo kito, ovito okoli glave, so kot okvir poudarjali njen lepi obraz. Nekaj posebnega so bile njene velike, zelene oči. V njih se je zrcalila hudomušnost. Kadar pa se je razjezila, so te lepe oči potemnele in takrat so se vsi umaknili na varno.

Dedek se je še dolgih osem let udinjal po mnogih krajih obljubljene dežele. Garal v rudnikih, gozdovih, celo v solinah, da je lahko redno pošiljal denar Franičinemu očetu, ki je z njim obnavljal staro hišo in kupoval zemljo, kadar je bila naprodaj. Rodil se je v revni družini s kopico otrok, ki so bili večkrat lačni kot siti. Ko je odrastel je imel samo dve možnosti. Postati hlapec pri velikih gruntarjih ali oditi v neznano in poiskati svoj košček sreče. Zagnan kot je bil, se je odločil za slednje. Ni bil lahkomiselnež, zato si je zadal cilj: Imeti svoj grunt, biti sam svoj gospodar! Vse mu je podredil, dolga leta garal in uspelo mu je.

Življenje v slovenskem Tibetu ni bilo nikoli lahko. Tukaj narava ne boža ljudi. Zemlja je v teh kraji bolj plitva in skopuška, podnebje ostro in prepihano z burjo. Z muko in odrekanjem se je dalo preživeti, z veliko trme in vztrajnosti tudi kaj prihraniti.

Dedek se je vrnil domov dobro založen s tolarji. Večkrat je ponosno povedal, da jih je bilo za štirideset parov volov. Pokupil je vso zemljo, ki je bila v okolici naprodaj in naš grunt je postal eden večjih. Včasih sem se v svoji otroški glavici začudeno spraševala: „Pa kam bi stlačil vse te vole, saj bi jih bila polna vsa vas?!“

Po dedkovi vrnitvi sta zaživela v skladnem zakonu. Oba sta bila delovna, oba sta vedela, kaj hočeta in česa ne. Zame je bilo zanimivo, kako je znala babica odločno uveljaviti svojo voljo. Bila je zelo bistra ženska, čeprav komaj pismena. Kljub nenavadnemu začetku njune skupne poti sta se dobro ujela in dopolnjevala. Nedvomno ji je dedek velikokrat popuščal, ker je vedel, da je trmasta in vztrajna. Ni bil moški, ki bi slepo uveljavlal svoj prav, znal je obvladovati svoj ego. In njena lepota je tudi opravila svoje.

V nekaj letih po dedkovi vrnitvi so se jima rodili trije sinovi. Odrasli so že v postavne fante, ko je tudi v naše kraje prihrumela norije druge svetovne vojne. Dva nista bila na pravi strani, zato njune kosti trohnijo nekje v kočevskih gozdovih. O tem nista ne dedek ne babica veliko govorila. Boleče izgube nista nikoli zares prebolela. Ostal jima je samo srednji, moj bodoči oče.

Babice se od nekdaj spominjam kot starke. Vsi smo jo vikali. Mi otroci ne nismo klicali babica, ampak smo ji rekli mati in dedku uoče. Vedno je bila v črnini, čeprav je bil dedek še živ. Leta in trdo delo sta jo zgrbila, vendar ni nikoli izgubila svoje hudomušnosti. Z nazaj zavezano ruto in nagajivim pogledom je bila, do pozne starosti, vedno pripravljena za šalo.

„O, ljubi moji otroci, zdaj je lepo v tej hiši! Ampak če bi vi videli, v kakšno buščino sem se takrat primožila. Ležala sem v starem špampetu, pa skozi špranje v stropu in strehi, preštevala zvezde,“ je večkrat pripovedovala. No, s tistimi špranjami je verjetno pretiravala, ker je hotel poudariti, kako revni so bili.

Gledala sem staro fotografijo. Z veliko nostalgije. Rada sem ju imela … Babica me je že zgodaj učila kuharskih spretnosti. Večkrat sem stala na pručki ob štedilniku in kukala v lonce, ko nam je pripravljala hrano. Dedek mi je iz leskove veje izrezal prvo piščal, mi naredil lok, me jemal s seboj, ko je odhajal na obhode po naših gozdovih. Veliko so mu pomenili, ker ni pozabil, koliko let in žuljev je bilo potrebnih, da jih je kupil. Vedno sem ga držala za roko in se ob njem počutila varno.

Skupaj sta preživela več kot šest desetletji. Prva je odšla babica, kmalu za njo še dedek. Ko so babičino krsto nesli čez domači prag, je bil že bolan. Večino časa je preždel v postelji, a smisla za humor še takrat ni izgubil.

S shujšano roko ji je pomahal v slovo in dodal: „Franica, kar v vicah me počakaj! Pridem kmalu za teboj.“

Kraj: Benete
Datum: 1972
Avtor: neznan
Zbirka: Nada Lomovšek
Skenirano: 22. 5. 2024
Oblika: fotografija