1954 Gorenje Poljane – Po vojni le delno obnovljene

Na sliki so Gorenje Poljane leta 1954. Fotografijo je z zahodne strani posnel Vinko Toni. Na levi zgoraj se za gozdom sluti vrh zvonika cerkve sv. Andreja, spodaj pa je videti nekaj obnovljenih poslopij. V Kebetovi knjigi so za predvojne Gorenje Poljane navedene štiri domačije: Zgornji in Spodnji Matičnovi, Hostovi in Mežnarjevi. Na istem filmu je Vinko Toni posnel več poljanskih prizorov.

Gorenje Poljane so bile pred drugo svetovno vojno živahna in vitalna vasica okoli 1000 m nad morjem. Ljudje so skromno živeli od kmetijstva, živinoreje in gozdarstva. Bile so priljubljena izletniška in romarska točka. Izročilo pravi, da je vas nastala potem, ko je nekoč davno v te hribe nek koroški grof pregnal svoje puntarske kmete, in da so zato prebivalci vasi vedno govorili malce po svoje … Zgodovina pa domneva, da so nastale v turških časih, podobno kot Klance z enakim številom domačij in še kakšno podobno naselje visoko v hribih na za alarmiranje s kresovi strateških točkah …

O cerkvi svetega Andreja in v Cerulaku ležeči kamniti stopinji tega svetnika je ljudska domišljija spletla za cel paternašt pripovedi, ohranilo pa se je tudi nekaj spominov … Ker je sveti Andrej priprošnjik za dež, so v preteklosti v hudih sušah k njemu romale procesije, ki so molile za dež. In svetnik jih je uslišal: na poti proti domu so bili romarji dostikrat že mokri …

Med drugo svetovno vojno so italijanski okupatorji tudi z Gorenjih Poljan do zadnjega izgnali ali internirali vse prebivalce, hiše in gospodarska poslopja pa do tal požgali, podobno kot tudi druge vasi na obrobju Loške doline, da bi tako partizanom onemogočili oskrbo, zavetje in podporo in pozneje pripravili prostor za svoje koloniste iz Kalabrije, ki naj bi tu gozdarili za italijansko državo – načrt, ki so ga kmalu opustili, saj ne samo, da bi se kolonisti z juga Italije le stežka privadili v teh mrzlih krajih … že prej je okupatorje pregnal silovit odpor domačinov. Med drugo sv. vojno so oboje Poljane žrtvovale enajst ljudi.

Ob koncu vojne so se na Gorenje Poljane vrnili le nekatere prebivalci in se lotili obnove uničenih domov – sami in gotovo tudi s pomočjo državne organizacije Obnova. Ne vem več, ali so v času, ko je nastala slika, torej leta 1954, Gorenje Poljane že imele elektriko in kolikor toliko spodobno cesto. Za elektrifikacijo so bile oboje Poljane med zadnjimi, ki so jo dobile, medtem ko so Loško dolino delno elektrificirani že partizani v času, ko je bila ta osvobojeno ozemlje. V splošnem razdejanju in pomanjkanju po vojni je šlo le počasi in skromno, obnova je bila najprej zasilna, toliko da so bila bivališča uporabna.

Današnja fotografija je nazoren dokument o obnovi Gorenjih Poljan. Na njej izstopa obnovljena Matičnova hiša z gospodarskimi poslopji, pod njo še dve, medtem ko se zaradi drevja ne vidita pogorišči Hostove in še ene hiše, ki sta ostali še desetletja. Gorenje Poljane so ponovno zaživele šele v zadnjih desetletjih, medtem ko sta dve po vojni obnovljeni hiši ostali prazni. Vendar se zdi, da se življenje v raznih oblikah nanje vseeno počasi vrača.

Gorenje Poljane so že od pamtiveka poseben kraj, o čemer pričajo sledovi starodavne, najbrž rimske gradnje – če bi kdo resno raziskoval, pa bi našel gotovo še kaj več. Ponujajo bogato doživetje tisočletja neonesnažene narave, ki še naprej zahteva spoštljivo sožitje in upoštevanje tradicije …

Ne vem veliko o nekdanjem življenju na Gornjih Poljanah: kje so imeli lokev za vodo, če je sploh bila, kako so prali in in napajali živino, dokler si niso zgradili res velikih vodnjakov, kje so imeli gredice za sadike zelenjave … orehov in drugega sadja domnevam, da so imeli dovolj, domačih živali, volne in mleka tudi najbrž. Po drugi vojni so nekaj časa imeli konje, v glavnem pa vedno vole, ki so bili skromnejši.

… Ko je bila nekoč suša in tudi sveti Andrej ni pomagal, je šel nek gospodar z Gornjih Poljan z bačvo po vodo v Sigo pri Podgori. Ko se je z voli in polnim sodom vode vračal čez Ta rjavi klanec, je začel padati dež, pa je rekel možak: “Ah, kaj bom jaz zdaj to vodo prevažal, saj dež pada!” … in jo je iztočil po cesti …, ko je domov prišel, pa je bilo nebo spet čisto jasno …

Neka ostarela gospodinja na Gorenjih Poljanah pa je naročala svojemu možu:” Daj, da mi boš res lep kamen postavil na grob, ko bom umrla!” Pa je duhovitež odgovoril: “Ja, seveda ga bom!… Lej koliko je kamnov tamle doli v gmajni, kakršnih hočeš. Kar pojdi, izberi si takega, ki ti bo čisto po volji, pa ti ga bom postavil!”

Neznansko me je razveselilo, ko sem v neki TV predstavitvi lepot Slovenije za nekaj sekund zagledala tudi Gorenje Poljane in gospodarja obnovljene Hostove hiše, ki kot njegovi predniki s koso kosi po strmini za hišo, v naslednjem kadru pa prav tam primaršira medvedka s tremi mladiči … Tako pomenljivo in obetajoče je bilo videti …

Slovarček:

• paternašt: molek

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II, 2002, Lj., zal. Družina

Kraj: Gorenje Poljane
Datum: 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 21. 8. 2011
Oblika: negativ